Jedro

Tožnik je bil od 12. 9. 2011 dalje že v bolniškem staležu, zato je sodišče pravilno ugotavljalo začasno nezmožnost za delo le do 11. 9. 2011 in ne do 17. 11. 2011, kot uveljavlja tožnik v pritožbi. Tožbenega zahtevka na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za čas do 17. 11. 2001 tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni postavil.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se odločba toženke z dne 28. 3. 2011 odpravi v delu, da je tožnik zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno od 13. 3. 2011 do 4. 4. 2011 ter odpravilo odločbo z dne 22. 2. 2011, da je tožnik zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno od 1. 3. 2011 do 12. 3. 2011 (I. točka izreka izpodbijane sodbe); odpravilo odločbo toženke z dne 26. 5. 2011, odločbo z dne 13. 4. 2011 pa odpravilo v delu, da je bil tožnik zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno od 5. 4. 2011 do 17. 4. 2011 (II. točka izreka izpodbijane sodbe); ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 1. 3. 2011 do 17. 4. 2011 zaradi bolezni (III. točka izreka izpodbijane sodbe); dopolnilo odločbo toženke z dne 28. 9. 2011 v 2. odstavku izreka z ugotovitvijo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 23. 8. 2011 do 11. 9. 2011 zaradi bolezni (IV. točka izreka izpodbijane sodbe) in odpravilo odločbi toženke z dne 4. 8. 2011 in z dne 19. 7. 2011 (V. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo se pritožujeta tožeči stranki in v pritožbi navajata, da se izpodbijana sodba v obrazložitvi sklicuje na izvedensko mnenje prof. dr. B.B. ter izpoved priče dr. A.A., vendar je sodišče pri tem napačno zaključilo, da je imenovani izvedenec ocenil začasno nezmožnost za delo do 11. 9. 2009, saj je ta v svojem izvedenskem mnenju na strani 9 navedel, da tožniku do 17. 11. 2011 pripada polni bolniški stalež. Zaradi navedenega predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in v ponovnem postopku ugotovi, da drugotožeči stranki pripada bolniški stalež od 7. 1. 2011 do 17. 11. 2011. Nadalje menita, da bi tožniku sodišče moralo priznati tudi stroške, ki jih je imel v tem postopku in bi ga moralo na to posebej opozoriti. Pred zaključkom glavne obravnave sodišče tega ni naredilo. Celo nasprotno. Po tiskanju zapisnika je sodnika vprašal kaj je s stroški v postopku in dobil odgovor, da je priglasitev stroškov zamudil. Tožeča stranka je tako zaradi nevednosti opustila dejanje, to je priglasitev stroškov in predlaga, da naj o stroških odloči pritožbeno sodišče oziroma sodišče prve stopnje v ponovnem postopku. Opravljene so bile tri glavne obravnave in je tako imel tožnik trikrat strošek vožnje na relaciji ... – Ljubljana in enkrat za pregled pri sodnem izvedencu, izgubil je 12 delovnih ur zaradi teh odsotnosti, za sestavo tožb je porabil 4 ure in imel poštne ter administrativne stroške. Prosi za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožba očita sodišču dvoje, prvič, da bi moralo ugotoviti, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo ne le do 11. 9. 2011, temveč do 17. 11. 2011 in da bi moralo sodišče tožnika opozoriti, da mora do konca glavne obravnave priglasiti stroške postopka.

Glede začasne nezmožnosti za delo od 12. 9. 2011 do 17. 11. 2011 je sodišče prve stopnje očitno štelo, da je bil tožniku odobren bolniški stalež, kakor to izhaja iz pregleda poteka začasne zadržanosti z dela po obravnavah z dne 22. 11. 2011 (B1 pri spisu Ps 2853/2011). Razen tega tožnik tekom pravde takšnega tožbenega zahtevka niti ni postavil. Obseg začasne nezmožnosti za delo je sodišče presojalo tudi s pomočjo sodnega izvedenca za ortopedsko kirurgijo prof. dr. B.B. in v zvezi s tem izdalo sklep z dne 23. 11. 2011, v katerem je izvedencu naložilo, da naj oceni vzrok začasne nezmožnosti za čas od 6. 2. 2011 do 12. 9. 2011. Tožečima strankama je bil sklep vročen in zoper njega nista ugovarjala. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnik v svoji tožbi z dne 28. 3. 2011 zahteval le odpravo odločb. Na obravnavi dne 8. 9. 2011 je zahteval poleg odprave odločb tudi priznanje bolniškega staleža za čas od 1. 3. 2011 do 4. 4. 2011 za polni delovni čas in da se spremeni vzrok začasne nezmožnosti v poškodbo pri delu. Na obravnavi dne 18. 9. 2011 je svojo tožbo razširil tudi zoper odločbo toženke z dne 26. 5. 2011. Sodišče je na naroku dne 23. 11. 2011 v skupno obravnavanje združilo zadeve III Ps 1099/2011 in III Ps 1828/2011 in zadevo v nadaljevanju vodilo pod opr. št. III Ps 1099/2011. Na tej obravnavi je tožnik vztrajal kot v tožbi in uveljavljal polni bolniški stalež od 5. 4. 2011 do 17. 4. 2011. Njegova osebna zdravnica, ki je bila tega dne zaslišana, je med drugim izpovedala, da mu je 12. 9. 2011 odobril bolniški stalež imenovani zdravnik. V tožbi tožnika z dne 18. 11. 2011, ki jo je sodišče vodilo najprej pred opr. št. III Ps 2853/2011, je tožnik izpodbijal dokončno odločbo toženke z dne 28. 9. 2011 in pri tem ni navedel spornega obdobja začasne zadržanosti od dela, na kar je toženka na odgovoru na tožbo z dne 22. 12. 2011 posebej opozorila. Sodišče je v skupno obravnavo združilo tudi ta spis in ga priključilo k spisu opr. št. III Ps 1099/2011. Na glavni obravnavi dne 2. 4. 2012 je tožnik skrčil tožbeni zahtevek in ni več vztrajal na ugotovitvi, da je šlo za poškodbo pri delu ter zahteval le ugotovitev bolniškega staleža za sporno obdobje. Sodišče je tako ravnalo v izpodbijani sodbi pravilno, ko je glede na izvedensko mnenje, ki je skladno z medicinsko dokumentacijo, zaključilo, da je bil tožnik začasno nezmožen do 12. 9. 2011, za ta dan je tožnikova osebna zdravnica izpovedala, da mu je bil odobren ponovni bolniški stalež, tožnik temu ni oporekal in je v posledici tega sodišče odločbo z dne 28. 9. 2011 dopolnilo z odločitvijo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni tudi od 23. 8. 2011 do 11. 9. 2011 (tako v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točki 7).

Sodišče s sodbo odloči o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve (1. točka 310. člena ZPP). Tožba mora obsega določeni zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP), kakor je to določeno v 1. odstavku 180. člena ZPP. Tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, kakor je to določeno v 1. odstavku 181. člena ZPP. Takšna tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe (2. odstavek 181. člena ZPP). Navedene določbe ZPP določajo, da mora v zvezi z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka obstajati pravni interes. Tožnik v danem primeru pravnega interesa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje za ugotovitev, da je bil začasno nesposoben za delo tudi po 11. 9. 2011. Njegova osebna zdravnica je izpovedala, da mu je bil odobren ponovni bolniški stalež, čemur tožnik ni oporekal, to je izhajalo tudi iz listine pregled začasne zadržanosti z dela, kakor jo je v spis vložila toženka dne 27. 12. 2011. V kolikor je tožnik smatral, da to ne drži, bi moral to prerekati, saj se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP). Ker tožeči stranki v tožbi posebej nista zahtevali ugotovitev začasne nezmožnosti tožnika za delo zaradi bolezni po 11. 9. 2011, sodišče o tem delu zahtevka niti ni moglo odločati.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 2. 4. 2012 izhaja, da tožeči stranki do konca naroka stroškov nista priglasili, z vsebino zapisnika pa sta se strinjali, saj sta ga tudi podpisali. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da predsednik senata ni želel ugoditi priglasitvi stroškov. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeči stranki do konca glavne obravnave tudi nista postavili takšnega tožbenega zahtevka (1. odstavka 180. člena ZPP). V skladu s 163. členom ZPP odloči sodišče o povrnitvi stroškov na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Stranka mora povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Ker tožnik stroškov do konca glavne obravnave niti ni zahteval, kot del tožbenega zahtevka niti jih ni priglasil, sodišče prve stopnje upravičeno o njih ni odločalo. Res mora sodišče po 12. členu ZPP stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih po tem zakonu ima, opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi, vendar pa iz vsega doslej navedenega ter iz celotnega spisa sodišča prve stopnje ne izhaja, da tožeča stranka ne bi uporabljala pravic, ki jih ima po navedenem ZPP in da bi jo moralo sodišče o njih poučevati. Ne more pa sodišče namesto ene stranke v škodo druge stranke voditi celotnega postopka in namesto strank postavljati zahtevke. V skladu z 285. členom ZPP je dolžnost predsednika senata, da postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedb strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. V danem socialnem sporu sta na strani tožeče stranke nastopali dve stranki podjetje C. d.o.o. in B.C., zavarovanec, direktor firme C. d.o.o.. Ker tožeči stranki, kakor je pritožbeno sodišče že navedlo, tožbenega zahtevka na povrnitev stroškov nista postavili, takšno sporno razmerje med tožečo in toženo stranko torej niti ni obstajalo in v posledici navedenega ni bila dolžnost predsednika senata sodišča prve stopnje, da posebej opozarja tožeči stranki glede stroškov postopka, saj se 12. člen ZPP na takšne primere ne razteza.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbi tožečih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.