Jedro

Dejanske ugotovitve o obstoju napak volje - 111. člen ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev aneksa h kreditni pogodbi št... z dne 10.09.1997, ki sta ga sklenili pravdni stranki. Takšno sodbo je sodišče druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov po določbi 370. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1999) in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri sojenju je predvsem sodišče druge stopnje prezrlo splošna načela Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tako ni bila v zadostni meri upoštevana določba 12. člena ZOR, ki uzakonja načelo vestnosti in poštenja ter 16. člena ZOR o prepovedi povzročanja škode. Tožnica namreč ni mogla vedeti, da po določbi 142. člena Zakona o dedovanju (ZD) odgovarja za dolgove svojega pokojnega moža le do višine svojega dednega deleža. Njena zmota pri podpisu aneksa je torej očitna, bistvena in opravičljiva.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je obširno obrazložilo pravno podlago, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje izključuje uporabo določb ZOR, nanašajočih se na izpodbojnost sklenjenega aneksa. Tožničina omejena poslovna sposobnost se ne zatrjuje, zato bi lahko navedena pogodba bila izpodbojna le, če bi pri njeni sklenitvi obstojale napake volje (111. člen ZOR). Glede na tožbeno trditveno podlago bi bilo navedene napake volje mogoče obravnavati v skladu z določbami ZOR o bistveni zmoti (61. člen). Sodišči druge in prve stopnje pa sta ugotovili, da tožnica ob sklepanju aneksa ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Določba 142. člena ZD ji je sicer dajala pravico, da prevzame zapustnikove dolgove le do višine svojega dednega deleža, vendar je kljub temu pristala, da bo poravnala vse zapustnikove dolgove, ki pa njen dedni delež presegajo. Dokazna ocena, ki jo sprejema sodba sodišča prve stopnje, ponuja razloge za takšno tožničino ravnanje (poleg nje sta po zapustniku dedovala tudi njena mladoletna otroka). Dejanske ugotovitve tudi ne omogočajo sklepanja, da bi tožena stranka zaradi posebnih okoliščin bila kakorkoli dolžna tožečo stranko opozarjati na njene pravice.

Revizija se torej sklicuje na načela vestnosti in poštenja ter na prepoved povzročanja škode (12. in 16. člen ZOR) brez navedbe ustrezne dejanske podlage (ki pa bi med postopkom že morala biti ugotovljena). Zmotne uporabe materialnega prava sodbama nižjih sodišč torej ni mogoče očitati. Ker v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne navaja prav ničesar, je revizijsko sodišče odločilo v skladu z določbo 378. člena ZPP in revizijo zavrnilo.