Jedro

Tožnica je bila zaposlena pri pravnem predniku tožene stranke in nato po prekinitvi ves čas do uvedbe stečaja nad toženo stranko. Po seštevku delovne dobe je dosegla 30 let v januarju 2007, kar pomeni, da je treba pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo jubilejne nagrade upoštevati predpise (kolektivno pogodbo), ki je veljala v tem času.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku izreka delno spremeni tako, da se znesek 700,00 EUR zniža na 600,00 EUR, kar tožnica zahteva več, pa se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do tožene stranke iz naslova jubilejne nagrade v znesku 700,00 EUR (prvi odstavek izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 156,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje, vse do plačila, pod izvršbo (drugi odstavek izreka). Poleg tega je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (tretji odstavek izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo 47. člen Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko-predelovalne dejavnosti Slovenije (Ur. l. RS, št. 55/2009, ki je pričela veljati dne 17. 6. 2009). Tožnica je namreč dosegla jubilej 30 let dela že leta 2007, kar pomeni, da se navedena kolektivna pogodba za presojo zahtevka, ki je zapadel v tem letu, ne more uporabiti. Poleg tega bi morala tožnica izpolniti pogoj nepretrganega dela zadnjih let pri toženi stranki. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne in ji naloži v plačilo nastale stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri presoji višine tožbenega zahtevka izhajalo iz napačne materialnopravne podlage, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

V konkretnem primeru gre za spor o upravičenosti tožnice do prejema jubilejne nagrade za 30 let delovne dobe pri toženi stranki. Pravica do jubilejne nagrade ni določena v zakonskih predpisih, temveč je predmet ureditve v kolektivnih pogodbah oziroma splošnih aktih delodajalca.

V konkretnem primeru je za tožničinega delodajalca do dne 2. 10. 2009, ko je bil nad njim začet stečajni postopek, veljala Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko-predelovalne dejavnosti (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 5/1998, 108/2001, 35/2002, 5 in 114/2003, 106/2004, 46 in 94/2005, 10/2006 in 121/2006 – odpoved Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko-predelovalne dejavnosti o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust (Ur. l. RS, št. 127/2006, 138/2006 in 67/2008 – nova KP dejavnosti). V letu 2009 pa je za toženo stranko veljala KP dejavnosti (Ur. l. RS, št. 55/2009). V kolikor je imel tožničin delodajalec sklenjeno podjetniško kolektivno pogodbo ali drug ustrezen splošni akt, ki je določal jubilejno nagrado, pa so veljale določbe teh aktov, če so delavcem dajali več pravic kot KP dejavnosti oziroma do sredine leta 2006 še Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd). Vendar se v tem sporu na to dejstvo (obstoj splošnega akta) ni sklicevala nobena od strank.

Iz podatkov tožničine delovne knjižice je razvidno, da je bila tožnica zaposlena pri pravnem predniku tožene stranke T. M. v času od 1. 9. 1973 do 7. 11. 1977 in nato po prekinitvi ves čas od 2. 3. 1981 dalje do uvedbe stečaja 2. 10. 2009. Po seštevku takšne delovne dobe je dosegla 30 let delovne dobe v januarju 2007, kar pomeni, da je lahko upravičena do jubilejne nagrade za takšno delovno dobo po predpisih in v višini iz določb takrat veljavne KP dejavnosti.

Vendar KP dejavnosti v svojih določbah oziroma tarifnem delu ne ureja jubilejne nagrade. V tej zvezi KP dejavnosti v 28. členu napotuje na uporabo določb SKPgd, tudi v primeru, če je SKPgd pred tem prenehala veljati. Zato je potrebno v tožničinem primeru pri presoji pravice do jubilejne nagrade izhajati iz tarifnega dela SKPgd (veljavnem v letu 2006) in pripadajoči višini 600,00 EUR za dosežen jubilej 30 let delovne dobe pri zadnjem in istem delodajalcu.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri priznanju zahtevane pravice do jubilejne nagrade izhajalo iz določb KP dejavnosti, ki je začela veljati šele leta 2009. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo v prvem odstavku izreka delno spremenilo tako, da je znesek prisojene jubilejne nagrade 700,00 EUR znižalo na 600,00 EUR, kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več, pa je zavrnilo.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Z njo je sicer delno uspela glede znižanja prisojene višine jubilejne nagrade, vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja to zanemarljiv pritožbeni uspeh. Zato je odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).