Jedro

Tožena stranka je tožnika v postopku izbire kandidata za opravljanje dela hišnika vzdrževalca kot iskalca zaposlitve zaradi osebnih okoliščin (vložene tožbe) postavila v neenakopraven položaj napram drugim kandidatom, zato je tožniku odškodninsko odgovorna po splošnih pravilih civilnega prava (peti odstavek 6. člena ZDR).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti znesek 775,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje (II. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo sta se pravočasno pritožili obe stranki.

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se iz razloga po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi. Navaja, da Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) od leta 2003 ne spoštuje 17. člena Direktive sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (v nadaljevanju Direktiva 2000/78/ES), ki določa, da mora biti namen odškodnine predvsem tudi odvračilen oziroma putativen. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) se sklicuje na Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki določa, da je višina odškodnine odvisna od dokazanih duševnih bolečin delavca, v katerega pravico do dela je bilo poseženo. Pri nas se odškodnine iz naslova diskriminacije prisojajo v tako nizkem znesku, da ni dosežen njen namen. Pravne varnosti ob posegu v pravico do dela torej ni, ker odškodnine nimajo odvračilno – kaznovalnega učinka in delodajalcev preventivno ne odvračajo od kršitev pravila o prepovedi diskriminacije. K pritožbi prilaga javno dostopno poročilo Inšpektorata za ..., iz katerega izhaja, da je delovna inšpekcija nemočna pri odkrivanju diskriminacije. Prilaga tudi članek z naslovom „Kar 16 % evropskih državljanov žrtev diskriminacije“. Predlaga, da sodišče opravi poizvedbe pri Inšpektoratu za ... in pristojnem ministrstvu o izrečenih kaznih delodajalcem, zaradi kršitve diskriminacije. Diskriminacija je prisotna v segmentih naše družbe in je že samoumevna. Tožnik predlaga, da se na Zavodu RS za zaposlovanje preverijo splošno znana dejstva o tem. Tožnik meni, da 6. člen ZDR ni skladen z mednarodnopravnimi akti in Ustavo RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.), ker ne vsebuje pravne podlage za določitev odškodnine, ki bi morala imeti v razmerju do delodajalca kaznovalen učinek. Sodišče prve stopnje bi zato moralo svojo odločitev opreti neposredno na 17. člen navedene Direktive in s tem zapolniti nastalo pravno praznino.

Zoper izpodbijano sodbo (smiselno zoper ugodilni del) se iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka drugega kandidata izbrala iz objektivno upravičenih razlogov, ki so izhajali iz vrste in narave dela na razpisanem delovnem mestu, ne glede na osebne okoliščine posameznega kandidata. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na lastne ocene glede ustreznosti izobrazbe tožnika in izbranega kandidata. V tem delu bi moralo svojo odločitev podrobnejše obrazložiti. Izbrani kandidat A.A. je zaključil Srednjo ... šolo v A na elektro oddelku. Tožena stranka ocenjuje, da je imel navedeni ustreznejše formalne pogoje kot tožnik. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do napačne objave tako opisa del kot tudi zahtevane strokovne izobrazbe. Okoliščina, da je tožnik zoper toženo stranko vložil tožbo, ni bila razlog za njegovo neizbiro. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo izpovedbo B.B., ki je navedel, da mu ta okoliščina ni bila znana. Pojasnil je, da je bil le v.d., pri čemer je bil zadolžen za področje investicij in vzdrževanja. Izpovedbi te priče bi moralo sodišče prve stopnje slediti, ker je navedeni pojasnil, da niti ni vedel, da je bil tožnik pri toženi stranki že zaposlen. Glede škode je sodišče prve stopnje tožniku, brez ustrezno izvedenih dokazov, verjelo, da je imel psihične težave, ki so se mu ob neizbiri ponovile. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo okoliščine, da je imel tožnik psihične težave tudi že pred jesenjo leta 2010. Zaključek, da so se težave ponovile, ne utemelji prisoje odškodnine. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo načela objektivne pogojenosti odškodnine. Tožnik ni dokazal vseh predpostavk za obstoj civilnega delikta (protipravnega ravnanja tožene stranke in vzročne zveze med tem ravnanjem in vtoževano škodo).

Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke vtožuje plačilo odškodnine, ker ga je tožena stranka v postopku izbire kandidata za opravljanje dela hišnika vzdrževalca kot iskalca zaposlitve neenako obravnavala. Od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je namreč, da so bile pri toženi stranki za izbiro pomembne okoliščine, ki niso povezane s pogoji objave prostega delovnega mesta in nadalje, da je tožena stranka zagotovo vedela, da je tožnik zoper toženo stranko in priči C.C. in D.D. vložil tožbo in ocenilo, da tožena stranka ni dokazala, da vložitev tožbe ni bila razlog za neizbiro tožnika na razpisano delovno mesto. Ugotovilo je obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke za vtoževano škodo, zato je tožniku prisodilo znesek 1.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Tožena stranka ni uspela dokazati, da v postopku izbire kandidata ni ravnala diskriminatorno do tožnika, ki je v postopku med drugim zatrjeval, da ga je tožena stranka postavila v neenakopraven položaj napram drugim kandidatom zato, ker je zoper toženo stranko in priči C.C. in D.D. vložil tožbo. To dokazno oceno sodišča prve stopnje tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija. Tožnik je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas v decembru 2010 vložil tožbo zoper toženo stranko zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas ter tožbo zoper toženo stranko ter priči C.C. in D.D. za plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili odgovori na tožbo v navedeni zadevi sodišču posredovani v sredini februarja 2011, zato tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila tožena stranka v času izbire kandidata za objavljeno delovno mesto vzdrževalec – hišnik (prosto delovno mesto je bilo objavljeno 1. 4. 2011), s tem dejstvom sigurno seznanjena, zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo kot verodostojne izjave priče v.d. vodje zdravilišča B.B., da mu ta okoliščina (torej vložitev tožbe) ni bila znana. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot prepričljivo izpovedbo tožnika, da je v neformalnem razgovoru z nekdanjim sodelavcem izvedel, da je bila prav tožba razlog za izbiro drugega kandidata. Z ozirom na navedeno pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da vložitev tožbe ni bila razlog za neizbiro.

Po prvem odstavku 6. člena ZDR, ki vsebuje določbo o prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov, mora delodajalec iskalcu zaposlitve pri zaposlovanju ali delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Tako je vložitev tožbe mogoče uvrstiti med druge osebne okoliščine, zaradi katerih je diskriminacija prepovedana (glej prvi odstavek 6. člena ZDR). Vložitev tožbe ali udeležba v postopku zoper delodajalca zaradi zatrjevanja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja pred arbitražnimi, sodnimi ali upravnimi organi je v ZDR določena tudi kot neutemeljen odpovedni razlog (druga alineja prvega odstavka 89. člena ZDR). Tožnik torej zaradi vložene tožbe ne sme trpeti škodljivih posledic, saj je z vložitvijo tožbe le izvršil svojo pravico, ki mu jo daje zakon. Tožena stranka tako zaradi te okoliščine tožnika v postopku izbire kandidata za objavljeno prosto delovno mesto ne bi smela neenako obravnavati. Takšno ravnanje tožene stranke zato pomeni protipravno ravnanje, ki ima za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Tožena stranka se torej očitkov tožnika, da ga je v postopku izbire neenako obravnavala ni uspela razbremeniti. Prav tako ni uspela dokazati, da se je za izbranega kandidata odločila, ker naj bi imel ustreznejšo izobrazbo od tožnika, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da navedeno ne drži. Tožena stranka je 30. 3. 2011 objavila prosto delovno mesto za vzdrževalca – hišnika, za katerega se je zahtevala strokovna izobrazba elektrikarja, podrejeno pa elektroinštalaterja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik po izobrazbi elektrikar elektronik, izbrani kandidat pa elektrotehnik. Program elektrikar se izvaja v programu triletnega poklicnega izobraževanja z možnimi izhodi elektronik ali energetik. Program elektroinštalaterja se pod tem nazivom ne izvaja, pač pa je za pridobitev poklica elektroinstalaterja potrebna elektrotehnična srednja šolska izobrazba iz programa elektrikarja. Navedeno pomeni, da je na zahtevanem formalnem nivoju tožnik imel ustreznejšo izobrazbo od izbranega kandidata, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je to svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Glede na navedeno so pritožbene navedbe tožene stranke, da je imel izbrani kandidat ustreznejšo izobrazbo od tožnika, neutemeljene.

Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do napačne objave tako opisa del kot zahtevane izobrazbe. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je v predloženem opisu delovnega mesta pod tč. 2 sicer zahtevana drugačna strokovna izobrazba in zavzelo pravilno stališče, da je ta okoliščina v tem sporu nepomembna. Dejstvo namreč je, da je bila za razpisano delovno mesto zahtevana strokovna izobrazba elektrikarja, podrejeno elektroinštalaterja (priloga B1).

Tudi sicer pa okoliščine glede izobrazbe v tem sporu niti niso pravnoodločilne. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka tožnika zaradi drugih osebnih okoliščin (vložene tožbe) postavila v neenakopraven položaj napram drugim kandidatom, zaradi česar je tožniku odškodninsko odgovorna po splošnih pravilih civilnega prava (peti odstavek 6. člena ZDR).

Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so na strani tožene stranke bile podane predpostavke odškodninske odgovornosti za zatrjevano nepremoženjsko škodo v smislu določbe 131. člena OZ v zvezi z 184. in 6. členom ZDR.

Sporna je tudi sama odmera višine odškodnine. Ob upoštevanju določila 179. člena OZ sta za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo temeljni načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ter da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom). Sodišče prve stopnje je tožniku, za ugotovljene duševne bolečine zaradi posega v njegove osebnostne pravice, od zahtevanih 10.000,00 EUR prisodilo znesek 1.000,00 EUR. Ugotovilo je, da so se pri tožniku psihične težave maja 2011 ponovile (sicer se je zdravil že jeseni leta 2010), pri čemer je zaključilo, da je tožnik pretiraval glede intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje kot pravilno. Verjame namreč, da je tožnik zaradi ugotovljenega nedopustnega ravnanja tožene stranke trpel duševne bolečine, ki so se kazale kot nespečnost in raztresenost in da je ustrezna odmera zanje prisojeni znesek 1.000,00 EUR. Pritrjuje pa tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da tožnik vseh zatrjevanih težav (težave s srcem in visokim krvnim tlakom in srednje hudih duševnih bolečin) ni dokazal, saj ni predložil nobene medicinske dokumentacije o tem. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje z navedbami, da je to svojo dokazno oceno oprlo le na tožnikovo izpovedbo. Gre vendarle za dokazno oceno. Tožnik je obseg škode dokazoval s svojo izpovedbo, kar je sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni v zvezi z odločanjem o višini odškodnine ustrezno upoštevalo.

Glede na ugotovljeno diskriminacijo tožene stranke in s tem povezane duševne bolečine tožnika je odmerjena višina primerna in pravična. Odmerjeni znesek 1.000,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, eno takratno povprečno neto plačo. Tako odmerjena odškodnina predstavlja za tožnika pravično zadoščenje, pri čemer je ta skladna tudi s prisojenimi odškodninami za tovrstno nepremoženjsko škodo v podobnih primerih. Pri tako odmerjeni odškodnini je ustrezno upoštevan tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Pri odmeri višine odškodnine so prav tako ustrezno upoštevani tudi kriteriji za dosego objektivne pogojenosti odškodnine, zato je v tej smeri podan pritožbeni očitek tožene stranke, neutemeljen.

Tožnik v pritožbi zmotno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz naslova diskriminacije zapolniti pravno praznino in odločiti na podlagi Direktive 2000/78/ES. To področje namreč ni pravno neurejeno (odmero višine odškodnine ureja OZ v 179. členu). Tudi sicer naša notranja ureditev ne nasprotuje določbi 17. člena Direktive 2000/78/ES. Po navedeni določbi morajo države članice določiti predpise o sankcijah, ki se uporabijo, če so kršene določbe domačega prava, sprejete na podlagi te Direktive, in sprejmejo vse ukrepe, da zagotovijo njihovo izvajanje. Sankcije med, katerimi je lahko tudi plačilo odškodnine žrtvi, morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvrnilne. Za kršitev prepovedi diskriminacije je delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren, to pa je tudi sankcija, ki je omenjena v citirani določbi.

Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe tožnika za zvišanje tako odmerjene odškodnine in pritožbene navedbe tožene stranke za njeno znižanje, neutemeljene.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pravdni stranki v pritožbi oziroma v odgovoru na pritožbo nista zaznamovali.