Jedro

Ker tožnika – investitorja objekta nimata dovoljenja sosedov za manjši odmik, kot ga določa občinski prostorski akt, je upravni organ njuno zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja pravilno zavrnil zaradi neskladja projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja s prostorskim aktom.

Tožbeni ugovor, da bi se moralo kljub kasnejšemu preklicu soglasja k manjšemu odmiku od predpisanega upoštevati že dano soglasje soseda, je neutemeljen, ker je sosed svoje soglasje preklical še pred odločitvijo prvostopnega organa o zadevi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se zavrne zahtevek tožnikov za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo – legalizacijo poslovno stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 652/2 k.o. ... Drugostopni organ je v pritožbenem postopku odločil, da pritožba (tožnikov) ni utemeljena. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovnem postopku potem, ko je Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru s svojo sodbo in sklepom št. U 243/2000-14 z dne 25. 9. 2002 odločilo, da se ugodi tožbi zoper drugostopno odločbo, s katero je bila zavrnjena pritožba tedanjih tožnikov A.A. in B.B. zoper tožnikoma izdano enotno dovoljenje za gradnjo – legalizacijo poslovno stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 652/2 k. o. ... Upravno sodišče je tožbi v navedeni zadevi U 243/2000 ugodilo iz razloga, ker pri odločitvi drugostopnega organa ni bil upoštevan v času odločanja na prvi stopnji veljaven predpis. V času odločanja pri prvostopnem organu so namreč že veljale določbe Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Maribora (Odlok o PUP, MUV, št. 26/98 z dne 4. 12. 1998, uveljavitev z dnem 12. 12. 1998). V pritožbenem postopku uporabljen Odlok o PUP za del območja urbanistične zasnove mesta Maribor v Občini Maribor-Tezno (MUV, št. 23/88) v času odločanja ni več veljal. V ponovnem postopku je prvostopni organ ugotovil, da zaprošenega enotnega dovoljenja za gradnjo ne more izdati, ker poslovno stanovanjski objekt, ki je predmet legalizacije, ni zgrajen v skladu z določbo 22. člena Odloka o PUP, ki določa odmike objektov od parcelne meje. Po tej določbi morajo biti novi objekti od meje gradbene parcele odmaknjeni minimalno tri metre, manjši odmik je dovoljen le s soglasjem soseda- mejaša. V obravnavanem primeru je iz priložene dokumentacije št. ... z datumom 2. 4. 1977, ki jo je izdelal C. d.o.o. razvidno, da je objekt, ki se legalizira – poslovno stanovanjski objekt, lociran od parcelne meje na severni strani (ki je predmet tega spora) le 0,55 m do 0,87 m, od parcelne meje na vzhodni strani v odmiku 1,48 do 1,56 m, od parcelne meje na južni strani v odmiku 1,04 do 1,12 m in od parcelne meje na zahodni strani v odmiku 1,64 m do 2,03 m. Glede na takšne odmike objekta od parcelnih meja (ki so manjši od zahtevanih po 22. členu Odloka o PUP) je potrebno k predmetni legalizaciji priložiti soglasje lastnikov sosednjih zemljišč. Vendar pa lastnica sosednjega zemljišča parc. št. 652/1 in 652/3 k. o. ... B.B. soglasja ni podala oz. je svoje že dano soglasje z dne 11. 9. 1995 v postopku preklicala z dopisom z dne 25. 9. 1995. Ker torej investitorja veljavnega soglasja B.B. nista predložila, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je njun zahtevek zavrnil, saj nedvomno niso izpolnjeni pogoji iz citirane določbe 22. člena Odloka o PUP, posledično tudi ni izpolnjen pogoj 33. a člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 ter Uradni list RS, št. 59/96 in 45/99), ki se v obravnavanem primeru še uporablja po določbi 191. člena ZGO-1 (Zakon o graditvi objektov, Uradni list RS, št. 102/2004-UPB1, 14/05-popravek, 92/05-ZJC-B, 111/05-odl. Ustavnega sodišča RS, 93/05-ZVMS in 126/07). V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je prvostopni organ odločal na podlagi napačnega predpisa, pritožbeni organ pojasnjuje, da se v upravnem postopku odloča na podlagi predpisa, ki velja v času odločanja na prvi stopnji. Na takšno stališče se je postavila tudi upravno sodna praksa kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. I-Up 1449/2004 z dne 24. 4. 2008 in I-Up 917/2004. Takšno postopanje velja tudi v primeru, ko gre za odločanje v ponovnem postopku. Sicer pa tudi v primeru uporabe določb prej veljavnega prostorskega akta odločitev ne bi mogla biti drugačna. Tudi v 16. členu prej veljavnega Odloka o PUP za območje urbanistične zasnove Maribora (MUV, št. 26/98, 2/01 in 14/02) je namreč določeno, da mora biti odmik objekta od parcelne meje 4 m, manj je lahko le s soglasjem soseda in če so zagotovljeni pogoji glede osončenja. Neutemeljen je tudi ugovor o nespoštovanju roka za odločitev, ki izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS z dne 25. 9. 2002 oziroma 15. 10. 2010, ker je imel pritožnik možnost za pospešitev postopka vložiti pritožbo zoper molk upravnega organa. Da bi bilo potrebno v postopku izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo pridobiti soglasje sodišča, pa veljavni predpisi ne določajo.

Tožnika v laično napisani tožbi smiselno navajata, da upravni organ neupravičeno ni upošteval že danega soglasja sosedov A.A. in B.B. iz leta 1995. Sedaj soseda A.A. in B.B. za novo soglasje zahtevata odškodnino 30.000,00 EUR. V izpodbijani odločbi ni upoštevan večji odmik od sosednjih stavb. Sporen objekt je od meje sosedov A.A. in B.B. res oddaljen le 0,55 do 0,87 m, vendar pa je pa tudi sosedov leta 1995 nelegalno zgrajen objekt od parcelne meje oddaljen le 0,49 m do 0,53 m. Tudi ta nelegalna gradnja (sosedov) je še vedno v postopku legalizacije. Zato bi se legalizacija obeh objektov morala presojati po enakih merilih. Smiselno predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Položaj prizadete stranke v smislu 1. odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št 105/06, 62/10) v tem postopku imajo lastniki sosednjih zemljišč B.B., D.D. in E.E. D.D. in E.E. sta v odgovoru na tožbo zapisala, da imata s sosedi urejen odnos in da zato ne vlagata nobenih zahtev glede tega primera.

Lastnica v tem postopku spornega sosednjega zemljišča B.B. (odgovor je podala skupaj z možem A.A., ki pa ni solastnik sosednje parcele) pa je v odgovoru na tožbo zapisala, da soglasje z dne 11. 9. 1995 ne more biti upoštevano, ker je bilo dne 25. 9. 1995 preklicano. Dne 10. 7. 1986 je bila izvršena medsebojna delitev parcel. Medtem ko je parcelna meja njune parcele določena tako, da so napušči in žlebovi njunega objekta še vedno na njuni strani, pa novogradnja tožnikov s temelji sega skoraj do meje, napušči segajo preko meje, višina novogradnje pa je s 6 m povečana na 13 do 15 m, kar je poslabšalo osončenje njune nepremičnine in spremenilo zračne tokove, zaradi česar imata novo nastali problem z dimniki. Tožnika sta tudi dvignila teren okrog novogradnje nasproti ostalim zemljiščem za en meter, kar je povzročilo odtekanje meteornih vod na nižje ležeča zemljišča in s tem zamakanje temeljev njune obstoječe nepremičnine. To jima povzroča škodo, ki se le še stopnjuje. Sicer pa je sklicevanje tožnikov na odmik njunega objekta od parcelne brezpredmetno, ker pri njuni investiciji ne gre za nov prizidek ampak za popravilo stare hiše. V odgovoru na ta odgovor tožnika navajata, da sta jima soseda A.A. in B.B. dne 11. 9. 1995 dala soglasje k projektu pod pogojem, da tudi tožnika njima dovolita na njihovi južni strani postaviti zimski vrt in vzpostaviti streho nad kolarnico v prvotno stanje. Odkar so meteorne vode z njunega objekta povezane in speljane v ponikovalnico (velikosti 3 x 1,2 m) s te strani ni več nobenega površinskega zamakanja. Pač pa sosedoma A.A. in B.B. temelje in dvorišče njihove hiše zamaka lastna meteorna voda z njihovega objekta, na katerem ni montiranih strešnih žlebov. Pri posegu sosedov A.A. in B.B. v prostor ne gre za popravilo stare hiše (ki je ne popravljata) temveč gradita nov prizidek k stari hiši, le tega pa poskušata prikazati kot rekonstrukcijo starega objekta. Po tej poti skušata tožnika izključiti iz sodelovanja v postopku legalizacije, od tožnikov pa za soglasje izsiliti znesek 30.000,00 EUR. Sodišče prosita za dokončno rešitev problema.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru tožnikoma sporno gradbeno dovoljenje ni bilo izdano iz razloga, ker je sporen objekt lociran preblizu parcelne meje, s čimer se prizadeta stranka B.B. kot (edina) lastnica sosednje parcele ne strinja, zaradi česar nista podala v postopku veljavnega soglasja za manjši odmik.

Po 22. členu Odloka o PUP morajo biti objekti od meje gradbene parcele odmaknjeni minimalno 3 m, manjši odmik je dovoljen le s soglasjem soseda – mejaša. V obravnavanem primeru je sporen objekt, ki se legalizira, od parcelne meje na sporni severni strani odmaknjen le 0,55 do 0,87 m, torej znatno manj, kot to zahteva Odlok za primer, če ni soglasja sosednjega lastnika.

Glede na navedeno dejansko in pravno stanje zadeve je torej odločitev prvostopnega organa zakonita. Tožbeni ugovor, da bi se moralo kljub kasnejšemu preklicu upoštevati že dano soglasje prizadete stranke, je neutemeljen, ker je prizadeta stranka svoje soglasje preklicala še pred odločitvijo prvostopnega organa o zadevi.

Na odločitev v zadevi ne more vplivati tožbeni ugovor, da sta ser tožnika s prizadeto stranko dogovorila za medsebojno soglasje, ker tudi prizadeta stranka izvaja nelegalen poseg preblizu parcelni meji. Vprašanje soglasja k nelegalnemu objektu sosedov ni predmet tega postopka. Ta ugovor lahko tožnika uveljavljata v okviru postopka legalizacije sosedovega objekta (kar tudi počneta, kot je razvidno iz spisov zadeve- priloga A6 sodnega spisa).

Za odločitev v tej zadevi tudi ni relevanten tožbeni ugovor o finančnem izsiljevanju z odškodnino 30.000,00 EUR za soglasje. Glede medsebojnih odškodninskih razmerij zaradi različnih (zatrjevanih) škod, ki bi naj bile posledica nelegalnih gradenj in nespoštovanja dogovorjenega, je vsekakor najboljše najti dober sosedski dogovor, sodno pa jih je mogoče uveljavljati le v morebitnih civilnih pravdnih postopkih.

Ker sta torej tožnika objekt nedvomno nelegalno zgradila preblizu parcelne meje, veljavnega soglasja prizadete stranke A.A. in B.B. pa prvostopnemu organu v postopku odločanja nista uspela predložiti, je odločitev prvostopnega organa zakonita, v skladu z določbo 22. člena Odloka o PUP, ki določa odmike objektov od parcelne meje in po kateri mora biti novi objekt od meje gradbene parcele odmaknjen minimalno 3 m, manjši odmik pa je dovoljen le s soglasjem soseda mejaša. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.