Jedro

Pri odmeri denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo mora sodišče upoštevati načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločbe o zamudnih obresti delno spremeni tako, da mora toženka plačati tožniku zamudne obresti od zneska 810.000 SIT, tudi za čas od 1.1.2002 do 2.9.2002 in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

Sicer se revizija zavrne.

Tožničin zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in prisodilo tožnici odškodnino v znesku 810.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (3.9.2002) dalje. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo (kolikor se je ta nanašala na neprisojeno odškodnino) in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica vlaga revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi nepremoženjske škode (3,800.000 SIT) pri tem pa uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Stališče revidentke je, da sodišči prve in druge stopnje nista pri odmeri višine odškodnine za premoženjsko škodo upoštevali pomembnega dejstva, da je tožnici v kritičnem času zaprl pot velik in težak tovornjak, ki takrat po tisti cesti sploh ne bi smel voziti, da je tožnica želela preprečiti trčenje s tovornjakom tako, da je pričela s svojim vozilom zavirati in da jo je pri tem pričelo zanašati. Že zaradi delovanja znatnih sil na tožničino telo ob navedenem trčenju, poškodbe, ki jih je tožnica utrpela ob obravnavanem škodnem dogodku niso bile tako bagatelne kot sta to zmotno zaključili sodišči. Tožnica povzema podatke zdravstvene dokumentacije in ekspertiz, ki sta jih sodišči uporabili v dokazne namene in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo pritožbenega sodišča tako, da se tožnici prisodi celotno zahtevano odškodnino za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Škodni dogodek je nastal 19.11.1996, toženka pa doslej ni plačala tožnici sporne odškodnine, čeprav bi morala po določilih 919., 17/1 in 12. člena ZOR to storiti v 14 dneh od prejema odškodninskega zahtevka. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 18.9.1998 do 2.9.2002. Stališče revidentke je, da za sodno prakso o tem, da zamudne obresti tečejo glede odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva sojenja dalje, ni podlage v ustavi in zakonih. Tožnica naj bi bila tudi v neenakopravnem položaju v primerjavi z upniki, katerih terjatev je v plačilo zapadla po 1.1.2002, glede na dejstvo, da je vrhovno sodišče priznalo oškodovancu pravico do zamudnih obresti v višini zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanimi za TOM, za čas od 1.1.2002 dalje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Pri odmeri zadoščenja za tožničino nepremoženjsko škodo je pritožbeno sodišče pravilno upoštevalo obe temeljni načeli: načelo indivudualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo terja upoštevanje stopnje in trajanja bolečin, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, ter da zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in samega namena odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki se kaže, v razponih odškodnin za podobne primere nepremoženjskih škod.

Revizijsko sodišče je glede materialnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe vezano na relevantna dejstva, ki predstavljajo podlago sodb nižjih sodišč in so razvidna iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča (4. in 5. stran). V skladu z navedenimi dejstvi in določbami 200. in 203. člena ZOR je sodišče pravilno odmerilo zadoščenje za telesne bolečine (500.000 SIT), za strah (100.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (300.000 SIT). Sodišče je tudi pravilno uporabilo pravila o deljeni odgovornosti - 192. člen ZOR (revizija se sicer s problemom deljene odgovornosti posebej ne ukvarja, implicitno pa je vsebovan v revizijskem predlogu, da se sodbo spremeni tako, da se tožnici prisodi vso zahtevano odškodnino).

V skladu s 186. členom ZOR se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti ureja 276. člen ZOR in tudi ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko namreč sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po zakonu o predpisni obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO) so imele večplastno funkcijo, poleg sankcije za tožnikovo zamudo so prevzele tudi revalorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče presodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo.

Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije, s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride od neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik - OZ in Zakon o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri. To načelno pravno mnenje (glej pravna mnenja, I/2002, str. 11-14) se glasi: "Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1. januar 2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen ZOR), in sicer v času veljavnosti zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljnih obrestni meri - ZPOMZO-a; - do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero; - od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (2. člen ZPOMZO-a).

Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Revizija je tako delno utemeljena le glede odločbe o zamudnih obrestih za čas od 1.1.2002 dalje. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem namreč pripadajo oškodovancem zamudne obresti od uveljavitve OZ do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Revizijsko sodišče je zato reviziji delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločbe o zamudnih obrestih delno spremenilo tako, da mora toženka plačati tožniku zamudne obresti od zneska 810.000 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 2.9.2002 in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (1. odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), sicer pa je zavrnila zavrnila (378. člen ZPP).

Ker tožnik z revizijo zoper odločbo o glavni stvari ni uspel, revizijsko sodišče ni posegalo v stroškovne odločbe sodišč prve in druge stopnje ter je zavrnilo njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (1. odstavek 165. člena in 3. odstavek 154. člena ZPP).