Jedro

Očitek, da naj ne bi sodišče pravilno ocenilo rezultatov dokazovanja s pričama, po vsebini pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega J.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obsojeni J.G. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 4. v zvezi z 2. in 1. odstavkom 317. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Obsojencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, plačila povprečnine pa je bil oproščen. Višje sodišče v Kopru je zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka - povprečnino 80.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 2.8.2005 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi bistvene kršitve postopka" in predlagali, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanju prvostopenjskemu sodišču. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik M.V. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker ni utemeljena. Sodišči prve in druge stopnje nista kršili določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj razlogi sodbe niso pomanjkljivi in niso v medsebojnem nasprotju. Glede ugotovljenih okoliščin v zvezi z vožnjo obsojenca in oškodovanca pa zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva navaja, da je že v pritožbi uveljavljala absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili, kot navaja, razlogi, ki jih je navedlo sodišče v prvostopenjski sodbi, med seboj v nasprotju. Kršitev pojasni s tem, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je obsojenec pri smučanju zaletel v oškodovanca z leve strani, medtem, ko naj bi navedbe prič M.T. in V.M. tej trditvi nasprotovale oziroma, kot je razumeti zahtevo, naj bi iz njunih izpovedb izhajalo, da je obsojenec trčil v oškodovanca z desne strani.

Zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi iz več razlogov.

Zatrjevana procesna kršitev je podana (zagovorniki zakonsko besedilo povzemajo nepopolno), kadar so razlogi sodbe glede odločilnih dejstev v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

V konkretnem primeru je ob očitku sodbenega izreka, da je na smučišču obsojenec oškodovanca zadel od zadaj in s strani, pravno nepomembno, ali ga je zadel z leve ali desne strani, kar pomeni, da dejstvo, ki ga problematizira zahteva, ni niti pomembno in še manj odločilno.

V razlogih sodbe tudi ni nobenega nasprotja. Sodišče prve stopnje (sodba, str. 10) povzema izpovedbi omenjenih prič in ugotavlja, da je obsojenec oškodovanca zadel od zadaj in z leve strani, pri čemer se opira zlasti na izvedenski mnenji izvedencev smučarske in medicinske stroke, ki sta na podlagi lokacije in vrste oškodovančevih poškodb ter poškodb smučarske opreme potrdila takšen način zadetja.

Ne drži tudi očitek drugostopenjskemu sodišču, da se "s to kršitvijo očitno ni dovolj ukvarjalo". Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe na drugi strani izrecno zavrnilo navedbe pritožbe, da so zaključki prvostopenjske sodbe v nasprotju z izpovedbama omenjenih prič. Obrazloženo in argumentirano je ugotovilo, da poleg izvedencev tudi njuni izpovedbi, iz katerih izhaja, da dogajanja oziroma samega trčenja nista mogli povsem natančno opisati, ne izključujeta trčenja "z obtoženčevim desnim delom v oškodovančev levi del", kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Iz navedenega sledi, da kar zadeva popolnost in razumljivost razlogov izpodbijanih sodb, tema ni mogoče očitati nobenih nepravilnosti, ki bi predstavljale kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Očitno je, da želi zahteva očitek, da sodišče naj ne bi pravilno ocenilo rezultatov dokazovanja z omenjenima pričama, umestiti med procesne kršitve, čeprav po vsebini pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne (in nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Iz enakih razlogov je neupoštevno tudi sklicevanje zahteve na "nadaljnjo bistveno kršitev postopka" v zvezi z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke o možnih načinih nastanka oškodovančevih poškodb. Vložniki zahteve že sami sodišču očitajo, da s tem v zvezi ni dovolj raziskalo dejanskega stanja. Nadaljnja navedba, da je sodišče v obrazložitvi sodbe "zapisalo o tem nasprotujoče si zaključke", kar naj bi pomenilo bistveno kršitev postopka, pa je tako splošna, da je ni mogoče preizkusiti.

Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, in so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98 .a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.