Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedeno pritožbo utemeljeno zavrglo. Podlago za tako odločitev je imelo v določbi 343. člena ZPP, kjer je določeno, da nedovoljeno pritožbo s sklepom zavrže predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka. Pritožba je nedovoljena iz razloga, ker zoper sklep sodišča druge stopnje stranka ne more vložiti pritožbe, temveč so dovoljena le še izredna pravna sredstva. Kot to izhaja iz prvega odstavka 263. člena ZPP je namreč le zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, razen če bi bilo v tem zakonu izrecno določeno, da ni pritožbe. Upoštevaje navedeno torej zoper sklep pritožbenega sodišča pritožba ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo z dne 24. 6. 2021, vloženo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 58/2021 z dne 11. 5. 2021, zavrglo.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila vložnica. V pritožbi navaja, da je navedba sodišča, da pritožba zoper sodbo (pravilno: sklep) ni dovoljena, v nasprotju s 25. členom Ustave Republike Slovenije in 6. členom EKČP. Ustava RS je nad zakoni. Zakoni morajo biti v skladu z Ustavo. Niti v Ustavi RS niti v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni določeno, da mora imeti zastopnik oziroma vlagatelj pravnega sredstva opravljen pravniški državni izpit. Pritožbenemu sodišču predlaga, da upošteva določbe Ustave RS ter da se izvede pošteno in javno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, pri čemer tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je sodišče druge stopnje s sklepom Psp 58/2021 z dne 11. 5. 2021 pritožbo, vloženo zoper sklep sodišča prve stopnje opr. št. VI Ps 385/2020 z dne 2. 2. 2021, zavrnilo. Zoper tako odločitev je vložnica na Vrhovno sodišče RS vložila pritožbo, ki je bila odstopljena sodišču prve stopnje v pristojno poslovanje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo z dne 24. 6. 2021 zavrglo. Obrazložilo je, da zoper sklep sodišča druge stopnje stranka ne more vložiti pritožbe, temveč so dovoljena le izredna pravna sredstva. Ker ni izkazano, da bi vložnica vložila izredno pravno sredstvo, temveč pritožbo, jo je sodišče prve stopnje kot nedovoljeno zavrglo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedeno pritožbo utemeljeno zavrglo. Podlago za tako odločitev je imelo v določbi 343. člena ZPP, kjer je določeno, da nedovoljeno pritožbo s sklepom zavrže predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka. Pritožba je nedovoljena iz razloga, ker zoper sklep sodišča druge stopnje stranka ne more vložiti pritožbe, temveč so dovoljena le še izredna pravna sredstva. Kot to izhaja iz prvega odstavka 263. člena ZPP je namreč le zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, razen če bi bilo v tem zakonu izrecno določeno, da ni pritožbe. Upoštevaje navedeno torej zoper sklep pritožbenega sodišča pritožba ni dovoljena. V tem primeru nikakor ne gre za kršitev pravice do pravnega sredstva, kot to v pritožbi uveljavlja vložnica. Upoštevaje določbe ZPP so namreč zoper odločitve pritožbenega sodišča dovoljena zgolj izredna pravna sredstva, torej revizija, vendar pa morajo biti za vložitev revizije izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka skladno s četrtim odstavkom 86. člena ZPP sama opravlja pravdna dejanja le v primeru, če ima opravljen pravniški državni izpit. Če pa pravdna dejanja opravlja po pooblaščencu, je ta lahko le odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP). Vložnica izrecno ne navaja, da vlaga predlog za dopustitev revizije, vendar tudi če bi ga, le-ta ne bi bil dovoljen, saj vložnica ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Tako izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS2. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da nikjer v Ustavi RS niti v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni določeno, da mora imeti zastopnik oziroma vlagatelj pravnega sredstva opravljen pravniški državni izpit, pritožbeno sodišče opozarja na odločitev Ustavnega sodišča3, kjer Ustavno sodišče v ureditvi, kot izhaja iz tretjega odstavka 86. člena ZPP, ni ugotovilo neskladnosti z določbami Ustave. Zakonodajalec ima namreč pri pravnem urejanju pravdnega postopka - ob upoštevanju ustavnih določb, široko polje prostega odločanja. Določba tretjega odstavka 86. člena ZPP velja za vse, ki so v položaju, da lahko vložijo izredna pravna sredstva in za vse enako. Zato ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave in tudi ne z 22. členom Ustave, ki vsem zagotavlja enako varstvo pravic. Po stališču pritožbenega sodišča enako velja tudi za ureditev po četrtem odstavku 86. člena ZPP.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Glej sklep II Dor 536/2020 z dne 12. 12. 2020 itd. 3 Glej U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003.