Jedro

Sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi ne more prekvalificirati odpovedi iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ampak mora presojati, ali je odpoved, kot je bila podana (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi), zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik prejel dne 10. 2. 2010, nezakonita (1./1. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tožbeni zahtevek za poziv na delo (1./2. točka) ter zavrnilo tudi zahtevek za prijavo v obvezna zavarovanja od 13. 3. 2010 dalje do poziva na delo in za navedeno obdobje obračuna mesečne bruto plače, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, z odvodom davkov in prispevkov ter izplačila mesečno neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu dalje do plačila (1./3. točka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (2. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo in navaja, da izpodbija sodbo v celoti po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter naloži toženi stranki povračilo pravdnih stroškov. Glede pisnega opozorila z dne 13. 2. 2009 ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča glede tožnikove navedbe, da je bilo spornega dne delo tožniku odrejeno nezakonito, pri čemer iz pisnega opozorila izhaja očitek tožniku, da je pričel z delom v nočni izmeni, čeprav je bilo delo odrejeno za prvo izmeno. Tožnik zatrjuje, da je šlo za začasno prerazporeditev delovnega časa za delo v soboto in da ni bilo pisnega obvestila o prerazporeditvi delovnega časa. Tožnik je želel opraviti delo v soboto, pa četudi ponoči namesto dopoldne. Gre za delavca, ki že leta in leta dela v podjetju, tudi po besedah direktorja gre za dobrega delavca, ki je dobro poznal svoje delo. Glede pisnega opozorila z dne 13. 5. 2009 tožnik navaja, da bi moralo sodišče zavzeti stališče, ali se preoblačenje v delovno oziroma zaščitno obleko ter umivanje po potrebi šteje v delovni čas. Sodišče navede, da bi nestrinjanje z ureditvijo delovnega časa tožene stranke lahko tožnik uveljavljal na drug način in ne s predčasnim zapuščanjem delovnega mesta brez dovoljenja, pri čemer pa prezre ureditev, da je osem urno delo za strojem nezakonito. Delavcem bi moralo biti namenjenih tudi nekaj minut za garderobo. Glede domnevne odklonitve dela tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti poklonilo vero toženi stranki in predlaganim pričam s strani tožene stranke. Tožnik res ni dolgo delal na viličarju, vendar je v podjetju že 25 let v proizvodnji, kjer viličaristi delajo. Nikoli ni videl nobenega viličarista, da bi vozil sarže in obenem delal tudi na stroju Reper. Če tudi drži podatek, da je delo viličarista bilo zapolnjeno 60 %, je zadeva takšna, da je preostanek razdeljen na več delov, kar bi pomenilo, da bi tožnik pripeljal viličarja do prve točke, odšel do stroja Reper, se zopet vrnil na viličarja, odpeljal viličarja do druge točke in nato zopet to stroja Reper. Takšna situacija je popolnoma neživljenjska, ravno tako tožnik pred direktorjem ni zavrnil dela, pač pa je rekel, da ga ne zmore. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da tožnikova trditev glede pisnega opozorila z dne 13. 2. 2009 ni utemeljena, saj je sodišče na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika in prič ugotovilo, da se delavci pri toženki lahko dogovarjajo za zamenjavo imen ali dodatno delo zaradi kasnejše izrabe več opravljenih ur. Tožnik je na obravnavi 26. 5. 2010 potrdil, da je prišel na delo v soboto, ker je imel manjko ur ter da je bila to njegova dolžnost. Glede pisnega opozorila z dne 13. 5. 2009 tožnik navaja, da bi sodišče moralo zavzeti stališče glede vprašanja ali pri oblačenju v delovno obleko ter umivanje spada v delovni čas. Tožnik v zvezi s tem vprašanjem med postopkom ni podal nobene navedbe, zato gre v tem primeru za pritožbeno novoto, katero sodišče ne sme upoštevati. Sodišče je jasno ugotovilo, da je delo pri toženi stranki organizirano tako, da se izmena začne in konča ob določeni uri, na začetek in konec izmene pa opozori zvočni signal. Glede preoblačenja pri toženi stranki s strani sindikata nikoli ni bilo zahtevano, da se zaradi tega predčasno zaključi izmena, saj je čas preoblačenja zanemarljivo kratek. Tuširanje po končni izmeni pa je odločitev posameznika, saj ne gre za takšno delo, da bi bilo tuširanje nujno, tožena stranka pa samo omogoča za nujne primere, kot so izpovedale zaslišane priče. Tožnik je bil zaradi predčasnega odhoda res samo enkrat pisno opozorjen, vendar so zaslišane priče potrdile, da je bil večkrat pred tem opozorilom tudi ustno opozorjen zaradi predčasnega zapuščanja dela. Glede odklonitve dela tožena stranka navaja, da tožnikove trditve v pritožbi niso utemeljene, tožnik namreč sam potrjuje, da je bil pri delu z viličarjem zaseden samo do največ 60 % delovnega časa, pri čemer so zaslišane priče vključno s tehničnim direktorjem strokovno in prepričljivo utemeljile, da bi tožnik lahko delal dodatno odrejeno delo. Priče so tudi povedale, da se iz razloga samo 60 % zasedenosti delavca na viličarju vedno odredi še kakšno dodatno delo, odvisno pač od potreb delovnega procesa. Tako bi tožnik brez dvoma lahko delal tudi na stroju Reper.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo obeh strank ter po zaslišanju tožnika in zastopnika tožene stranke A.E. ter prič B.M. in M.M., je sodišče ugotovilo, da tožnikov tožbeni zahtevek glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično reintegracije in reparacije, ni utemeljen. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu „delavec v proizvodnji“, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 1995. Tožena stranka je tožniku dne 13. 2. 2009 in 13. 5. 2009 podala pisni opozorili pred odpovedjo. Tožena stranka je tožniku dne 25. 1. 2010 vročila obdolžitev z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z vabilom na zagovor, ki je bil dejansko opravljen dne 2. 2. 2010 in mu v nadaljevanju odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

Ugotoviti je, da tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka dne 2. 2. 2010 in tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi štelo, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in navede, da je krivdni razlog določen v 3. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007- ZDR) opredeljen kot kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in v nadaljevanju je sodišče presojalo, ali je tožena stranka tožniku utemeljeno podala dve pisni opozorili pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in sicer z dne 13. 2. 2009 ter z dne 13. 5. 2009 ter ugotavljalo, ali je tožnik storil očitno mu kršitev odklonitve dela, kar mu je tožena stranka očitala v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2010. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično navedenemu dejansko stanje nepopolno ugotovilo, pri čemer je potrebno opozoriti, da iz predložene odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2010 (priloga A1) jasno in nedvoumno izhaja, da je tožena stranka tožniku podala odpoved na podlagi 2. alinee 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR), kar izhaja tako iz uvoda odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot tudi izrecno iz izreka odpovedi, da gre za kršitev delovne obveznosti odklonitve delovne naloge po 2. alinei 111. člena ZDR, ki sicer ureja izredno odpoved delodajalca, ne pa redno odpoved iz krivdnega razloga, kot to ocenjuje sodišče prve stopnje. Ob navedenem je poudariti, da sodišče pri presojanju zakonitosti odpovedi ne more samo pravno prekvalificirati podane odpovedi s strani tožene stranke, pač pa lahko presoja le zakonitost odpovedi, ki jo je podala tožena stranka. V uvodu odpovedi je tožena stranka kot pravno podlago navedla tudi 83. člen ZDR ter 86. člen ZDR, pri čemer 83. člen ZDR ureja postopek pred odpovedjo s strani delodajalca, 86. člen ZDR pa določa, da morata biti redna in izredna odpoved izraženi v pisni obliki.

ZDR v 111. členu taksativno našteva razloge, ko delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, pri čemer 2. alinea 111. člena ZDR, ki jo tožena stranka izrecno navede navede v odpovedi, določa, da je kršitev podana, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na navedeno je sodišče po nepotrebnem ugotavljalo utemeljenost podanih opozoril pred odpovedjo, ki so pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ne pa izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. 110. člen ZDR ureja izredno odpoved in določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega razloga oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, pri čemer 2. odstavek 110. člena ZDR določa, da izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Poudariti je, da je razlika izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga prav v odpovednem roku, pri čemer gre pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za takojšnje prenehanje pogodbenega razmerja, pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pa s potekom odpovednega roka. Pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, ni izpolnjen, če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu omogoči nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, saj na ta način že sam potrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja oziroma izkaže interes za takšno nadaljevanje. Takšno stališče je že večkrat zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kot npr. v zadevi opr. št. VIII Ips 227/2007. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo relevantnih dejstev, ki jih ZDR opredeljuje za izredno odpoved prvenstveno pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da 2. odstavek odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja: „Delavcu na podlagi te odpovedi preneha delovno razmerje z iztekom 30-dnevnega odpovednega roka, ki začne teči z dnem vročitve te odpovedi“. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku primarno ugotoviti, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje in šele v nadaljevanju vsebinsko presojati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče na pritožbene ugovore ne odgovarja, saj so za rešitev zadeve brezpredmetni.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 3. odstavka 165. člena ZPP.