Jedro

Toženka v pritožbi zmotno vztraja na stališču, da tožnica ni upravičena do plačila vtoževanih nadur, ker je v 5. členu njene pogodbe o zaposlitvi (med drugim) določeno, da tožnici ne pripada dodatek za nadurno delo, ker je takšen delovni čas že predviden v pavšalnem obsegu in upoštevan pri določitvi osnovne plače. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je ta del pogodbenega določila ničen, saj nasprotuje prisilnim predpisom (prvi odstavek 86. člena OZ), konkretno določilom ZDR-1. Iz določil drugega odstavka 126. člena in 127. člena ZDR-1 namreč jasno izhaja, da je dodatek za nadurno delo poseben del plače in ne more biti vsebovan v znesku osnovne plače. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 157. člen ZDR-1, saj iz njega ne izhaja, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa lahko zajeto v osnovni plači. To določilo namreč plačila za delo sploh ne ureja. Skladno s 73. členom ZDR-1 je plačilo za delo lahko drugače (kot v 126. in 127. členu ZDR-1) urejeno le za poslovodne osebe in prokuriste, kar pa tožnica ni bila.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica pri toženki opravljala delo preko polnega delovnega časa. Ni relevantno, da toženka tožnici ni odredila, da na delo prihaja pred 8. uro in da odhaja po 16. uri, oziroma da ji ni izrecno odredila, da je dolžna opravljati nadure. Bistveno je, da je bila toženka seznanjena s tožničinim opravljanjem nadurnega dela in da ga je dopuščala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati razliko v plači iz naslova dela preko polnega delovnega časa v skupnem znesku 29.692,39 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto zneskov razlik plač kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 924,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v deležu 58,45 % (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I., III. in IV. točki izreka sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje o resničnosti tožničinih navedb o delu od doma sklepalo le na podlagi njene izpovedi. Tožnica nadurnega dela tudi sicer ni opravljala. V službo je hodila eno uro prej in bila eno uro dlje z izključnim namenom izogniti se gneči na cesti. Razlogi, da naj bi toženka pričakovala ali zahtevala delo preko polnega delovnega časa, iz izpodbijane sodbe ne izhajajo. Meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je dopuščala nadurno delo. Tožnica ni dokazala, da bi v presežku ur opravljala nadurno delo, zlasti ni dokazala izrecne zahteve toženke, da bi to morala opravljati. Nadalje navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer glede razporeditve tožničinega delovnega časa. Tožnica je očitno lahko prihajala in odhajala v službo kadar je želela. Sodišče prve stopnje je namreč njene ure kompenziralo. Tožnica si je lahko prosto razporejala delovni čas, na kar kaže tudi določba v pogodbi o zaposlitvi, da je delovni čas lahko neenakomerno razporejen. Izpostavlja sklep VIII Ips 10/2013, iz katerega izhaja, da ni ovir, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti, da se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo. Nadalje trdi, da tožnica ni navajala, kaj konkretno naj bi opravljala v posameznem dnevu, za katerega zatrjuje nadurno delo. Tožnica niti ni prerekala, da ni bilo odredbe toženke, da bi na delo morala prihajati pred 8. uro in odhajati po 16. uri. Sestanki z upravo in seje nadzornega sveta so se izvajali v rednem delovnem času. Sodišče prve stopnje se glede potrebe po opravljanju dela preko polnega delovnega časa sklicuje na zaslišanja tožničinih sodelavcev, a so dejanski zaključki napačni. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je kršilo pravila o dokaznem bremenu. Tožnica namreč ni z ničimer dokazala, da je bilo njeno delo v presežku nad 9 ur opravljeno, niti da je bilo potrebno in izrecno zahtevano. To še posebej velja v primerih, ko je tožnica delala od doma, saj v teh primerih evidenca delovnega časa izkazuje 8 urni delovnik. Tožnica za navedbe, da je v času dela od doma opravila dve uri dela preko polnega delovnega časa, ni predložila nobenih dokazov. V tem delu so razlogi izpodbijane sodbe nejasni. Meni, da pavšalna izpoved vodje iz drugega področja ne pritrjuje tožničinim navedbam, saj je slednji v času epidemije delal od doma bolj malo, tožnica pa kar 13 mesecev. Tudi v mesecih, ko je tožnica delo opravljala na delovnem mestu, njena prisotnost ni dosegala dve uri dnevno. Tožnici je med epidemijo odpadlo veliko drugega dela. Glede dejanskih zaključkov sodišča o tožničinem delu od doma uveljavlja postopkovno kršitev iz 8. člena ZPP. Glede dela za hčerinsko družbo pa navaja, da nima dokazov, kdaj je tožnica to delo opravljala. Meni, da bi sodišče prve stopnje dejansko stanje s tem v zvezi lahko ugotovilo že na podlagi izpovedi tožnice. Izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je nično določilo tožničine pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na nadurno delo. Sodišče prve stopnje nadalje ni upoštevalo, da je tožnica strokovnjak s pravnega področja in bi se morala zavedati, da za opravljanje nadurnega dela zakon zahteva izjemne okoliščine. Meni, da bi morala tožnica, če je menila, da gre za nadurno delo, toženko na to opozoriti, a tega ni storila in je kršitev dopuščala, zato zase ne more zahtevati pravnega varstva. Zaključuje, da ne gre za opravljanje nadurnega dela, pač pa za specifike pri razporejanju dela glede na individualno pogodbo o zaposlitvi. Zato bi bilo treba presojati tožničine trditve tudi v luči toženkine določbe 3. DN 277, ki določa, da se nadurno delo odreja pod pogoji iz ZDR-1, v pisni obliki in na predpisanem obrazcu.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni. V pritožbi večkrat očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) tako ni podana.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo zahtevek tožnice za plačilo nadur v obdobju od 5. 11. 2019 do 5. 11. 2021, ko je bila pri toženki zaposlena na delovnem mestu vodja pravnega področja. Tožnica je imela status vodilne delavke po 74. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

7. Toženka v pritožbi zmotno vztraja na stališču, da tožnica ni upravičena do plačila vtoževanih nadur, ker je v 5. členu njene pogodbe o zaposlitvi (med drugim) določeno, da tožnici ne pripada dodatek za nadurno delo, ker je takšen delovni čas že predviden v pavšalnem obsegu in upoštevan pri določitvi osnovne plače. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je ta del pogodbenega določila ničen, saj nasprotuje prisilnim predpisom (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), konkretno določilom ZDR-1. Iz določil drugega odstavka 126. člena in 127. člena ZDR-1 namreč jasno izhaja, da je dodatek za nadurno delo poseben del plače in ne more biti vsebovan v znesku osnovne plače. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 157. člen ZDR-1, saj iz njega ne izhaja, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa lahko zajeto v osnovni plači. To določilo namreč plačila za delo sploh ne ureja. Skladno s 73. členom ZDR-1 je plačilo za delo lahko drugače (kot v 126. in 127. členu ZDR-1) urejeno le za poslovodne osebe in prokuriste, kar pa tožnica ni bila. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča RS (VSRS) VIII Ips 10/2013, saj tudi iz njega ne izhaja, da je dodatek k plači lahko del osnovne plače, kot poizkuša prikazati pritožba. Nenazadnje pa je VSRS v sodbi VIII Ips 22/2022 zavzelo izrecno stališče, da je nedopusten dogovor med vodilnim delavcem in delodajalcem o tem, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovni plači. 8. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba nima razlogov glede dejstev o tožničinem delovnem času. Razlogi o tem so podani v 12. in 14. točki obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je v tožničini pogodbi o zaposlitvi navedena zgolj možnost neenakomerne razporeditve delovnega časa, ki pa (na način kot je predpisana v 148. člena ZDR-1) iz izvedenih dokazov in nenazadnje tudi trditev strank ne izhaja. Zgolj v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da tožnica v nekaterih dneh ni dosegla polnega delovnega časa, medtem ko ga je praviloma presegala, namreč še ne pomeni neenakomerno razporejenega delovnega časa v smislu določil ZDR-1. Tožnica je imela v pogodbi o zaposlitvi določeno delovno obveznost v polnem delovnem času 40 ur tedensko, pri čemer je toženka izrecno zatrjevala, da je zahtevala tožničino prisotnost na delovnem mestu med 8. in 16. uro, torej polnih 8 ur. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila tožnica samostojna pri razporejanju svojega delovnega časa. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do plačila za delo preko polnega delovnega časa za vse mesečno opravljene ure, ki presegajo njeno mesečno delovno obveznost. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica pri toženki opravljala delo preko polnega delovnega časa. Ni relevantno, kar poudarja pritožba, da toženka tožnici ni odredila, da na delo prihaja pred 8. uro in da odhaja po 16. uri, oziroma da ji ni izrecno odredila, da je dolžna opravljati nadure. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je bistveno, da je bila toženka seznanjena s tožničinim opravljanjem nadurnega dela in da ga je dopuščala. Tožnica je namreč svoje prihode in odhode z delovnega mesta dnevno evidentirala, toženka pa je (preko predsednika uprave) tožničino evidenco delovnega časa mesečno potrjevala. Tožnica je torej celotno vtoževano obdobje opravljala nadure z vedenjem toženke. Zato ji je toženka dolžna te nadure, ki izhajajo iz s strani toženke potrjene evidence tožničinega delovnega časa, plačati.

10. Tudi sicer se pritožbeno sodišče strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženka od tožnice pričakovala, da bo na delovnem mestu toliko časa, kolikor bo potrebno za opravo delovnih opravil, ne glede na delovni čas. Toženka je zatrjevala, da se je od tožnice kot vodilne delavke pričakovalo, da bo delo opravljeno in da bodo doseženi zastavljeni cilji. Da bo tožnica opravljala nadurno delo, je toženka predvidela tudi v že navedenem 5. členu tožničine pogodbe o zaposlitvi. Pričakovanja toženke, da so bili vodilni delavci dolžni biti na delovnem mestu toliko časa, dokler delo ni opravljeno, ne glede na delovni čas, pa potrjujejo tudi izpovedbe tožnice in zaslišanih prič (prav tako vodij oddelkov - A. A., B. B., C. C., D. D., ki so, kot so izpovedali, prav vsi opravljali nadurno delo), četudi poizkuša pritožba prikazati drugače. Iz izsekov izpovedb posameznih prič, ki jih izpostavlja pritožba, ne izhaja, da tožnica ne bi opravljala nadurnega dela.

11. Ni odločilno v pritožbi večkrat izpostavljeno dejstvo, da je tožnica na delo prihajala ob 7. uri zato, da bi se izognila prometni gneči. Tožnica je namreč med 7. in 8. uro opravljala delovne obveznosti, s katerimi je praviloma nadaljevala tudi po poteku 8-urnega delovnega časa, kot je to natančno obrazložilo sodišče prve stopnje in pri tem povzelo tudi tožničine delovne naloge oziroma opravila v tem času, ki jih je ugotovilo na podlagi tožničine izpovedbe. Tožnica je v zvezi s svojim nadurnim delom podala tudi ustrezne trditve. Pritožbena zahteva, da bi morala tožnica za prav vsako konkretno naduro posebej navesti, kaj je delala, je pretirana oziroma neutemeljena. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede popoldanskih sej uprave, na katerih je bila prisotna tudi tožnica, pritožbeno sodišče še dodaja, da toženka sama navaja, da se je 23 teh sej zaključilo že po rednem delovnem času, kar je imelo logično za posledico tožničino delo preko polnega delovnega časa.

12. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, za utemeljenost tožbenega zahtevka tudi ni odločilno, ali je tožnica preko polnega delovnega časa opravljala dela, ki jih ZDR-1 v prvem odstavku 144. člena predvideva kot dela, za katera sme delodajalec delavcu odrediti nadurno delo. Bistveno je, da je tožnica dokazala, da je opravljala delo preko polnega delovnega časa z vednostjo toženke, da je toženka to od nje pričakovala oziroma najmanj dopuščala, zato ji je toženka dolžna te nadure plačati. Glede na obrazloženo so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi moralo biti skladno s toženkinim internim aktom nadurno delo odrejeno v pisni obliki, na oglasni deski in na predpisanem obrazcu. Nerazumne pa so pritožbene navedbe, da je tožnica dopuščala protipravno stanje, da toženke ni ustrezno opozorila in da zato ne more zahtevati pravnega varstva. Tožnica ima do toženke denarno terjatev iz naslova neplačanih nadur, ki jo ima pravico uveljavljati neposredno pred delovnim sodiščem (četrti odstavek 200. člena ZDR-1).

13. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dokazno oceno in z odločitvijo sodišča prve stopnje glede vtoževanih nadur v času, ko je tožnica opravljala delo na domu (zaradi epidemije). Držijo pritožbene navedbe, da je bilo trditveno in dokazno breme glede vtoževanega obstoja nadur na tožnici, a je tožnica to svoje breme tudi zmogla. Tožnica je tako zatrjevala in izpovedovala, da je imela v času dela na domu sestanke preko spleta, predsedniku uprave se je oglasila že zgodaj zjutraj, nato je v pozno popoldne opravljala še ostalo svoje delo (pravno), katerega je bilo več prav zaradi epidemije in s tem v zvezi številnih sprejetih predpisov, ki so terjali razlago, kar je razumljivo. Da je bil obseg dela v času dela od doma primerljiv z obsegom dela v pisarni, je potrdila priča B. B., ki je bil prav tako kot tožnica vodja oddelka. Toženka, na katero se je posledično prevalilo trditveno in dokazno breme (212. člen ZPP), nasprotnega ne le da ni zatrjevala ne dokazala, pač pa tožničinih trditev niti ni obrazloženo prerekala (drugi odstavek 214. člena ZPP). Zgolj pavšalno je zanikala prej povzete tožničine trditve. Ne držijo toženkine pritožbene navedbe, da je bilo zanjo nemogoče dokazovati, da tožnica ni delala dodatni dve uri. Toženka bi namreč lahko podala trditve in predložila oziroma predlagala dokaze glede sestankov in trajanja le-teh ter tožničinega ostalega dela. Nenazadnje je to storila v pritožbi s tem, ko je navedla, da je na račun epidemije tožnici odpadlo veliko drugega dela, ter s primerjavo tožničinega dodatnega obsega dela v pisarni, kar pa je navedla prepozno. Gre namreč za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tega ni zatrjevala, v pritožbi pa ne navede, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti. Res je v toženkinih evidencah delovnega časa zavedeno, da je tožnica od doma delala od 8. do 16. ure, vendar pa, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in česar pritožba ne izpodbija, toženka za primere dela od doma ni vodila točne evidence delovnega časa, pač pa je beležila prisotnost na delu po fiksnem urniku. Glede na vse obrazloženo je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP, saj je dokazna ocena skladna s tem določilom.

14. Končno je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, kdaj (in če sploh) v evidentiranem delovnem času naj bi tožnica opravljala dela prokuristke toženkine hčerinske družbe. Šlo je za ugovor toženke, zato je bilo v zvezi s tem dokazno breme na njej (212. člen ZPP). Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da bi sodišče prve stopnje dejansko stanje s tem v zvezi lahko ugotovilo že na podlagi tožničine izpovedbe. Iz njene izpovedbe niti ne izhaja, da bi to delo opravljala v času, ko je evidentirala prisotnost pri toženki. Kot navaja že pritožba, je izpovedala, da je to delala med vikendi ali v okviru telefonskega pogovora med vožnjo ali pa ob petkih popoldne.

15. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica pa stroškov odgovora na pritožbo ni specificirano priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (drugi odstavek 163. člena ZPP).