Jedro

Z navedbami, da je sodišče premalo poudarka dalo okoliščinam, ki upravičujejo odpustitev kazni oziroma izrek milejše kazni, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne more utemeljiti kršitve kazenskega zakona.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 4.6.2008 obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo kazen 10 mesecev zapora; mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 11.11.2008 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 20.1.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V zahtevi, ki je po vsebini enaka zagovornikovi pritožbi z dne 7.7.2008 zoper sodbo sodišča prve stopnje, vložnik navaja, da je sodišče premalo upoštevalo vse okoliščine, ki upravičujejo odpustitev kazni po 45. členu KZ oziroma okoliščine, ki narekujejo izrek milejše kazni, ki jih je opisal v pritožbi ter jih v zahtevi ponovno v celoti povzema. Vložnik meni, da izrek zaporne kazni glede na vse okoliščine odstopa od sodne prakse, ko se največkrat izrečejo pogojne obsodbe povzročiteljem prometne nezgode, ki niso bili pod vplivom alkohola, tudi tistim, ki niso v nobenem razmerju s poškodovanim, ki je umrl v prometni nezgodi, oziroma tistim, ki imajo več izkušenj pri vožnji, kot jih je imel obsojenec. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenemu kazensko sankcijo odpusti oziroma jo iz nepogojne spremeni v pogojno sodbo.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 223. člena ZKP dne 10.2.2009, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik dne 13.2.2009 seznanjena.

B-1

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP); - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnica v zahtevi (prvi odstavek 224. člena ZKP) in katere vložnik v zahtevi konkretizira.

B-2

5. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakonika zatrjuje v zvezi z odločbo o kazni z navedbo, da je sodišče premalo poudarka dalo okoliščinam, ki upravičujejo odpustitev kazni po 45. členu KZ oziroma okoliščinam, ki narekujejo izrek milejše kazni.

6. Za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena KZ je predpisana kazen zapora do 8 let. Sodišče je z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojencu izreklo kazen 10 mesecev zapora, s tako svojo odločitvijo o kazni kazenskega zakona ni prekršilo, saj je obsojencu izreklo kazen v mejah predpisane kazni za kaznivo dejanje po drugem odstavku 325. člena KZ. Zagovornik, ki v zahtevi navaja, da je sodišče pri izbiri in odmeri kazni dalo premalo poudarka okoliščinam, ki narekujejo po mnenju vložnika izrek milejše kazni ali odpustitev kazni (v zvezi s tem navaja obsojenčevo vozniško neizkušenost, slabe vozne razmere, da oškodovanec ni bil pripet z varnostnim pasom, da je bil pokojni oškodovanec partner obsojenčeve sestre, da se obsojenec zaradi te prometne nesreče osebnostno spremenil) ter trdi, da izrek zaporne kazni v konkretni zadevi odstopa od sodne prakse (česar v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne konkretizira), s takšnimi navedbami ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, temveč po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP.

7. Težišče navedb zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko ponavlja pritožbene navedbe, da je obsojenec povedal, da se ne spominja vseh prometnih znakov, ki so ga opozarjali na zmanjšanje hitrosti in zoženje vozišča, da je na obsojenčevo vožnjo vplivala njegova neizkušenost, da se je med postopkom ugotovilo, da naj bi obsojenec vozil vozilo v nekakšnem stanju zamaknjenosti oziroma zamišljen, tako da je očitno pozabil na dogajanje okrog sebe, da je zmoten zaključek sodišča, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z zavestno malomarnostjo (enake pritožbene navedbe je v sodbi obrazloženo zavrnilo sodišče druge stopnje, stran 2 sodbe), predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca in izrekom zaporne kazni sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Takšne navedbe pa po vsebini pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

C.

8. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazoval, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. členom ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodna taksa bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.