Jedro

Mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (komisija) iz 103. člena ZPIZ-1 ni upravni akt, saj z njim ni odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice kot invalidke. Za izdajo mnenja komisije ni predvideno niti vodenje upravnega postopka niti izdaja upravne odločbe. Mnenje komisije tudi ni drug akt, zoper katerega bi bilo s posebnim zakonom predpisano sodno varstvo v upravnem sporu.

Tega mnenja ni mogoče izpodbijati niti po 4. členu ZUS-1, saj je zagotovljeno drugo sodno varstvo (tudi, če gre za uveljavljanje kršitev človekovih pravic), saj je zoper mnenje komisije zagotovljeno sodno varstvo v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev (ne)zakonitosti odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Celju (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožničino tožbo zoper Mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju komisija) št. 0120- 324/2024- 321 z dne 2. 10. 2024 in zoper sklep Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZ) št. 0120- 21/2024-2611-2 z dne 19. 11. 2024 (I. točka izreka). Sklenilo je tudi, da tožnica nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica tožbo vložila na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Upravno sodišče pa je to tožbo zavrglo, ker za tako tožbo niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo. Izpodbijano mnenje komisije namreč ni akt ali dejanje, s katerim bi se posegalo v ustavne pravice in ne bi bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tudi tožbo zoper sklep MDDSZ je zavrglo, ker je zoper sklep o zavrženju pritožbe kot nedovoljene dopusten upravni spor na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, to pomeni, da ima tožnica zagotovljeno drugo sodno varstvo zoper izpodbijani sklep, to pa izključuje tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vloženo po 4. členu ZUS-1.

3.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) zoper navedeni sklep vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ne negira sodne prakse, na katero se sklicuje izpodbijani sklep, da pa ta v obravnavanem primeru ni upoštevna, ker je bilo mnenje izdano na podlagi neveljavnega zakona, kar da je bistvo tožbenih navedb. Zatrjuje, da je izdano odpoved delodajalca nemogoče izpodbiti s tožbo v postopku pred delovnim sodiščem, saj odpoved izpolnjuje procesno predpostavko, ker je delodajalec dobil pozitivno mnenje, to pa posega v pritožničine pravice kot invalidkinje. Meni, da ima prav na podlagi 4. člena ZUS-1 pravico izpodbijati sporno mnenje v smislu procesne predpostavke, ker drugo sodno varstvo ni zagotovljeno. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, tožbi ugodi in odpravi izpodbijano mnenje in sklep, podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je zoper mnenje komisije iz 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) dopusten upravni spor po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 in ali je bilo mnenje podano na podlagi veljavnega zakona.

7. Vrhovno sodišče se strinja s presojo Upravnega sodišča, ki je sledilo ustaljeni sodni praksi, po kateri mnenje komisije iz 103. člena ZPIZ-1 ni upravni akt, saj z njim ni odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice kot invalidke; da za izdajo mnenja komisije ni predvideno niti vodenje upravnega postopka niti izdaja upravne odločbe, ter da mnenje komisije tudi ni drug akt, zoper katerega bi bilo s posebnim zakonom predpisano sodno varstvo v upravnem sporu. Pravilno je tudi stališče, da tega mnenja ni mogoče izpodbijati niti po 4. členu ZUS-1, saj je zagotovljeno drugo sodno varstvo (tudi, če gre za uveljavljanje kršitev človekovih pravic), saj je, kot je pravilno pojasnilo že Upravno sodišče, zoper mnenje komisije zagotovljeno sodno varstvo v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev (ne)zakonitosti odpovedi.

8. Da je pravilnost ugotovitev komisije podvržena sodni presoji v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev (ne)zakonitosti odpovedi, ki ga sproži delavec invalid, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. To pomeni, da lahko delavec v okviru spora o zakonitosti delodajalčeve odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpodbija tudi ugotovitve iz mnenja komisije. Povedano drugače, v okviru spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga lahko sproži delavec zoper delodajalca, delovno sodišče preizkuša obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in s tem tudi vsebinsko pravilnost ugotovitev komisije, vključno z morebitnimi kršitvami človekovih pravic. Ustavnoskladnost takšne ureditve je Ustavno sodišče potrdilo z odločbo U-I-245/10, U-I-181/10, Up 1002/10 z dne 14. 9. 2011.

9. Po navedenem je torej zmotno pritožbeno vztrajanje na stališču, da zoper mnenje ni zagotovljenega drugega sodnega varstva, ker je to mnenje procesna predpostavka za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Na drugačno stališče ne more vplivati niti pritožbeno vztrajanje, da je bilo mnenje izdano z uporabo zakona, ki ne velja več. Tudi če bi te pritožničine trditve držale in bi bilo mnenje komisije podano brez pravne podlage, je to, kot je bilo že pojasnjeno, razlog, ki ga lahko uveljavlja v individualnem delovnem sporu o nezakonitosti odpovedi. Glede na pritožbene navedbe pa Vrhovno sodišče pripominja le, da je tudi pritožnica sama v tožbi navedla, da se določbe 101., 102., 103. in 104. člena ZPIZ-1 uporabljajo na podlagi tretjega odstavka 429. člena Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2. Uporabo teh določb je torej določil zakon, tj. ZPIZ-2.

11. Glede na navedeno in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

12. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

Op. št. (1)Vse revizijske navedbe, ki te presegajo oziroma jim nasprotujejo, so zato neupoštevne.

Op. št. (2)Nekaj mesecev oziroma ko bo začel delovati lokal tožencev na Selanovem trgu, kar se je zgodilo v letu 1993; poleg tega je tožnik že pred zapisom potrdila z dne 16. 1. 1995 od tožencev večkrat zahteval vrnitev posojila.