Jedro

V zemljiškoknjižnem pravu velja načelo formalnosti, ki pomeni, da je sodišče vezano na predložene listine in se izven zahtev 40. in 142. člena ZZK-1 v presojo veljavnosti pravnih poslov, ki so predmet listin, ne sme spuščati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Velenju ugodilo ugovoru predlagatelja zoper sklep zemljiškoknjižne referentke in dovolilo predlagani vpis lastninske pravice na predlagatelja z učinkom od dneva vložitve predloga, to je od 18.12.2008. Zoper sklep se pritožuje udeleženec postopka O.K. Najprej ponavlja, da je že pred odločanjem obvestil sodišče o tem, da razpolaga z izvirnikom listine, na podlagi katere je E. d.o.o. od zemljiškoknjižnega lastnika V. kupil sporni poslovni prostor in da mu je bila ta listina izročena kot dokazilo, da je že plačal del kupnine in kot zavarovanje, da prodajalec E. d.o.o. s poslovnim prostorom ne bi mogel več razpolagati. Kljub pozivom sodišča ni niti predlagatelj niti pritožnik originalne listine predložil, zato je bil vpis s sklepom referentke pravilno zavrnjen. Listina nikoli ni bila amortizirana. Ne drži razlogovanje zemljiškoknjižne sodnice, da etažna lastnina takrat še ni bila vzpostavljena. Vpis lastninske pravice je bil možen že v letu 1997. Okrajno sodišče je dne 20.12.1999 sprejelo sklep, s katerim je E. d.o.o. prepovedalo odtujitev in obremenitev spornega poslovnega prostora. E. d.o.o. je ta sklep prejel, kljub temu pa je s poslovnim prostorom razpolagal. Notar je tako pogodbo overil, kljub temu da je bil predhodno o tem obveščen. O obstoju izvirnika je bil pisno obveščen tudi predlagatelj. Tretji sopogodbenik A. je pri tem početju tudi sodeloval, saj bi po sklepu Okrajnega sodišča v Velenju moral poslovni prostor izprazniti in ga izročiti pritožniku. Tako postopanje je v nasprotju z moralo in ustavo. Na ničnost obeh listin mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ne drži obrazložitev sodišča, da izvirnik pogodbe sploh ne bi bil zemljiškoknjižno izvedljiv, saj naj bi bila ta pogodba brez zemljiškoknjižnega dovolila. V nadaljevanju pritožba ponavlja svoje trditve o tem, da določbe pogodbe o priznanju lastninske pravice niso resnične. Pritožnik še navaja, da ne drži, da bi imela E. d.o.o. kadarkoli sporno nepremičnino v posesti. Že od 15.3.1997, ko je bil lokal finaliziran, ga je namreč imel v neposredni posesti pritožnik. Če originalna listina o sklenitvi kupoprodajne pogodbe ne bi bila pomembna, kot to trdi sodišče, predlagatelj ne bi vložil tožbe zoper pritožnika na izročitev listine (pravdni postopek še ni zaključen). Stališče, da že pogodba o priznanju lastninske pravice sama po sebi izpolnjuje pogoje za vpis lastninske pravice, je napačno.

Na koncu pritožnik še navaja, da vknjižbe ni mogoče opraviti že iz razloga, ker se identifikacijski znak nepremičnine na pogodbi ne ujema z znakom v zemljiški knjigi. Po mnenju pritožnika odločitev sodišča pomeni kršitev njegove ustavne pravice do pravne varnosti. Navaja še, da je bila pritožniku v stečajnem postopku priznana izločitvena pravica za sporno nepremičnino.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zemljiškoknjižni zadevi je predlagatelj predlog v zvezi z določbo drugega odstavka 150. člena ZZK-1 vložil na podlagi listine o priznanju lastninske pravice, sklenjene med zemljiškoknjižnim lastnikom in prvim kupcem nepremičnine ter na podlagi kupoprodajne pogodbe med prvim kupcem in predlagateljem. V pogodbi o priznanju lastninske pravice sta že 24.11.1999 stranki kupoprodajne pogodbe št. P-1 ugotovili, da sta sklenili omenjeno kupoprodajno pogodbo, s katero je prodajalec (zemljiškoknjižni lastnik) prodal, kupec (E. d.o.o.) pa kupil poslovni prostor v nakupovalnem centru v V., da je kupec v celoti plačal kupnino in prevzel poslovni prostor, da je bil po pogodbi že plačan davek na promet nepremičnin in da je bil na izvirniku podpis prodajalca overjen, vendar se je izvirnik izgubil, da listina nadomešča izvirnik, da izvirnik nima več pravne veljave in da ga bosta v primeru, da se bo našel, stranki uničili. Prodajalec je kupcu tudi izdal zemljiškoknjižno dovolilo. Listina o priznanju lastninske pravice zato ustreza vsem pogojem iz 40. in 142. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) in ni potrebno, da bi ji bil priložen izvirnik kupoprodajne pogodbe P-1, saj sta se pogodbeni stranki dogovorili, da ta izvirnik nima več pravne veljave in da ga listina nadomešča. Izvirnik kupoprodajne pogodbe, sklenjene med zemljiškoknjižnim lastnikom in E. d.o.o., pritožniku v zemljiškoknjižnem postopku ne daje nobenih upravičenj (tudi če drži vse, kar pritožnik v zvezi z izvirnikom zatrjuje). V zemljiškoknjižnem pravu namreč velja načelo formalnosti, ki pomeni, da je sodišče vezano na predložene listine in se izven zahtev 40. in 142. člena ZZK-1 v presojo veljavnosti pravnih poslov, ki so predmet listin, ne sme spuščati. Pritožbenih trditev, s katerimi pritožnik napada materialnopravno veljavnost priznanja lastninske pravice, zlati pa veljavnost pogodbe, s katero je E. d.o.o. lastninsko pravico prenesel na predlagatelja, zato ni mogoče uveljavljati v okviru zemljiškoknjižnega postopka in se tudi pritožbeno sodišče do njih bo opredeljevalo.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, zakaj je dovolilo vpis ne glede na to, da je identifikacijski znak nepremičnine v zemljiški knjigi drugačen od znaka, navedenega na listini. Listina je bila namreč sestavljena pred vpisom etažne lastnine v zemljiško knjigo, nobenega dvoma pa ni, na kateri etažni del se nanaša (da se nanaša na kakšen drug del, ne trdi niti pritožba). Tako stališče je tudi v skladu z novejšo sodno prakso (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 211/2010). Po mnenju Vrhovnega sodišča prav s stališča pravne varnosti ni sprejemljivo, če sodišče – kadar ni nobenega dvoma, da gre za isto nepremičnino – predlagatelju, ki je ob sklenitvi pravega posla spoštoval takrat veljavne predpise, zgolj zaradi naknadne spremembe katastrskih podatkov o nepremičnini ne dovoli vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da o predlogu za vpis zemljiškoknjižno sodišče odloča po stanju na dan vložitve predloga in da kasnejših okoliščin, na katere se pritožnik sklicuje (v zvezi z uvedbo stečaja zoper zemljiškoknjižnega lastnika) ne more upoštevati.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (druga točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).