Jedro

Glede na spisno dokumentacijo je ugovor ogrožene statične stabilnosti stanovanjske hiše tožnica uveljavljala v teku celotnega postopka, in ga opirala na predložena mnenja strokovnjakov gradbene stroke. Obravnava navedenega ugovora sodi v okvir preizkusa, ki ga pristojni organ mora opraviti v okviru preveritve izpolnjenosti pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, in sicer pogoja skladnosti projekta s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1), konkretno s šesto alinejo sedmega odstavka, točka a) 13. člena OPN MOL ID, po kateri se obstoječi objekt lahko odstrani in na mestu poprej odstranjenega objekta zgradi nov objekt, če s tem ni ogrožena statična stabilnost sosednjih objektov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-1322/2015-43 z dne 20. 3. 2017 ter 2. in 3. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-78/2017-2-KB z dne 29. 5. 2017 se odpravijo in se zadeva vrne Upravni enoti Ljubljana v ponovni postopek.

II. Stroškovni zahtevek strank z interesom A.A. in B.B. se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo, izdano v zadevi obnove postopka na predlog C.C. (v nadaljevanju tožnica), odločila, da gradbeno dovoljenje, ki ga je izdala 28. 1. 2016 investitorjema A.A. in B.B. za rušitev obstoječega stanovanjskega objekta in novogradnjo enostanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 1424/35 k.o. ..., s pripadajočo zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo, ostane v veljavi, s spremembo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja št..., julij 2015, sprememba in dopolnitev 1, september 2015, izdelovalec Č., ki vsebuje 1. Načrt odstranjevalnih del/načrt rušitev – sprememba št. 1, št...., september 2016, spremembe in dopolnitve št. 2, št. ..., december 2016, spremembe in dopolnitve št. 3, januar 2017, izdelovalec Č., 2. Načrt arhitekture – spremembe in dopolnitve št. 2, št. 014-09-A, december 2016, izdelovalec Č. (v 1. točki izreka) in da se zahteva C.C. za povrnitev stroškov v višini 859,20 EUR zavrne (v 2. točki izreka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je upravni organ postopek obnovil v obsegu, da je vključil kot stransko udeleženko tožnico. Na podlagi dejstev, ugotovljenih v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, je upravni organ ugotovil, da sta investitorja izpolnila vse predpisane zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jih določa Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), zato je odločil, da gradbeno dovoljenje z dne 28. 1. 2016 ostane v veljavi. V postopku je tožnica priglasila stroške, ker pa z ugovori ni uspela, mora te stroške nositi sama. Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 114. člena Zakona o splošnem upravnem, postopku (v nadaljevanju ZUP).

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 29. 5. 2017 zavrnilo pritožbo tožnice (v 1. točki izreka), zavrnilo zahtevo tožnice za povrnitev stroškov pravnega zastopanja (v 2. točki izreka) in ugodilo zahtevi investitorjev A.A. in B.B. za povrnitev stroškov postopka ter jima priznalo znesek 142,80 EUR, ki ga je dolžna plačati tožnica.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je v teku upravnega postopka uveljavljala in dokazovala, da rušitev stanovanjskega objekta investitorjev ni izvedljiva na način, da se ob tem ne bi poseglo tudi v garažo, ki se s stanovanjskim objektom stika, ta pa se stika z nepremičnino tožnice, zaradi česar bo predvidena rušitev vplivala na tožničin objekt. To glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da obstoječ stanovanjski objekt investitorjev, ki je predmet gradbenega dovoljenja, in garažo, ki ni predmet gradbenega dovoljenja, deli skupna konstrukcijska stena. Po mnenju tožnice to pomeni, da predstavljata stanovanjski objekt in garaža investitorjev enoten objekt, saj ju deli skupen konstrukcijski element, to je skupna stena. Zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja in gradbeno dovoljenje bi se zato morala nanašati na objekt kot celoto, torej na stanovanjski objekt, skupaj z garažo. Le v takem primeru bi bilo mogoče preveriti statično stabilnost predvidenih del in vpliv del na sosednje objekte, torej ogroženo statično stabilnost tožničine nepremičnine, ki se s sporno garažo stika (ne glede na minimalno diletacijo), kar določa 13. člen OPN MOL ID (sedma alineja točka a). Tožnica je ves čas postopka zatrjevala in dokazovala, da garaža investitorjev brez stene, ki se bo porušila, ne more več stati. To izhaja tudi iz Načrta rušitve – spremembe in dopolnitve št. 3, ki navaja, da se bo za čas rušenja hiše znotraj garaže izvedla podpora obstoječe plošče nad garažo z nosilnim okvirjem, ki zagotavlja mehansko odpornost in stabilnost. Če ne bi tega pomembnega dejstva ugotovil izvedenec gradbene stroke, ki ga je angažirala tožnica, bi se ob rušenju hiše porušila tudi garaža, kar bi vplivalo na tožničino nepremičnino, kar je prav tako ugotovil in dokazal izvedenec, ob tem ko je investitor ves čas zatrjeval, da je garaža investitorjev k hiši dozidana in da ni predmet rušitve, čemur je z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 28. 1. 2016 prvostopenjski organ tudi pritrdil. Tožnica dodaja, da iz gradbenega dovoljenja tudi ni razvidno, kako se bo kasneje konstrukcija garaže ponovno vzpostavila nazaj, kajti nosilna podpora ni trajna rešitev, ob dejstvu, da se hiša po zadnjem projektu odmakne od garaže. Tožnica dalje navaja, da ZUP v prvem odstavku 270. člena ne predvideva, da bi v obnovljenem postopku organ lahko odločil, kot je v obravnavanem primeru.

Izpostavlja tudi, da je upravni organ z izpodbijano odločbo izdano gradbeno dovoljenje z dne 28. 1. 2016 pustil v veljavi ter hkrati odločil (v izreku), da je njegov sestavni del tudi načrt arhitekture - december 2016, glede na kar se izpodbijana odločba (njen tekstovni del) ne ujema s projektno dokumentacijo ter je tako izpodbijana odločba sama s seboj v nasprotju. Tako se postavlja vprašanje, kaj sploh velja in kaj investitor lahko gradi. Tožnica dalje navaja, da je navedene kršitve pravil postopka uveljavljala že v pritožbi, vendar se drugostopenjski organ do njih ni opredelil. Opredelil se tudi ni do očitanega neskladja med PGD in gradbenim dovoljenjem. Tožnica je že v pritožbi zatrjevala, da je v PGD vrisana celotna parcela, in ne le stanovanjski objekt, kar bi moralo biti, če se nameravana gradnja nanaša le na odstranitev objekta. Prav tako se organ ni opredelil do ugovorov, da so načrti rušitve med seboj v nasprotju in temeljijo na neresničnih navedbah. Podatek o starosti hiše se je v teku postopka spreminjal, spreminjal se je naklon strehe, konstrukcija se je iz lesene spremenila v armirano betonsko. Po zadnjem poročilu je jasno, da bo prišlo do rušitve nosilnega zidu garaže, čeprav garaža ni predmet gradbenega dovoljenja, s tem pa bo prišlo do prekomernih nedovoljenih vplivov na tožničino nepremičnino, ki se z garažo investitorjev stika.

Tožnica dalje navaja, da bi vodilna mapa morala vsebovati prikaz območja gradbišča za gradnjo, torej vse poti, ki niso namenjene težkim tovornjakom, a bodo po njih vozili.

Tožnica dalje očita, da se organa tudi nista opredelila do strokovnih mnenj, ki jih je tožnica pridobila s strani D. in E. Tožnica še navaja, da sta investitorja ravnala nepošteno in tekom postopka poskušala prikriti dela, za katera je potrebna težka gradbena mehanizacija, pnevmatska kladiva, tudi ročno podiranje, in sta v prvem Načrtu rušitve lažno neresnično zapisala, da ima hiša leseno notranjo konstrukcijo, šele v tretjem popravku Načrta za rušitev je omenjeno, da ima hiša betonske zidove, obodni zidovi pa so povezani z armirano betonskimi vezmi, in s takim postopanjem sta dosegla, da tožnica v postopek sploh ni bila pritegnjena, kljub temu, da se bodo dela, kar se je izkazalo v nadaljnjem postopku, izvajala tudi na garaži, ki se z objektom tožnice neposredno stika.

Tožnica zaključuje, da bi organ moral tožnici, ker je s predlogom za obnovo uspela, priznati zahtevek za povrnitev stroškov. Poleg tega je odločba nezakonita in bi tožnica s predlagano obnovo morala uspeti, posledično pa bi ji pritožbeni organ moral priznati povrnitev stroškov.

Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter odpravi tudi odločbo drugostopenjskega organa v 2. in 3. točki izreka, zadevo pa vrne prvostopenjskemu organu v nov postopek.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, posredovala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Investitorja kot stranki z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo prerekata tožbene navedbe. Med drugim navajata, da njuna garaža ni predmet rušitve ter se vanjo ne bo posegalo, zato ne more biti predmet gradbenega dovoljenja oziroma upravni organ o njej ne more odločati. Tudi Upravno sodišče je že zavzelo stališče, da nezakonitosti gradbenega dovoljenja ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na dela, ki niso del gradbenega dovoljenja, ne zahtevka za njegovo izdajo (na primer sodba I U 1663/2012 z dne 14. 11. 2013). Navedenega ne spremeni dejstvo, da stanovanjski objekt in garažo deli skupna konstrukcijska stena, saj se bo v postopku rušitve stanovanjskega objekta znotraj garaže izvedla podpora obstoječe plošče nad garažo z nosilnim okvirjem, ki bo zagotavljala mehansko odpornost in stabilnost obstoječe garaže. Ker sta garaži tožnice in strank z interesom konstrukcijsko ločeni oziroma diletirani, obstoječi objekt strank z interesom pa z nepremičnino v lasti tožnice ni neposredno povezan, z rušitvijo stanovanjskega objekta na nepremičnini tožnice ne morejo nastati nikakršne poškodbe oziroma posledice. Stranki z interesom dalje navajata, da so ugovori tožnice, da organ v postopku obnove odločbe, kakršno je izdal, ne bi mogel izdati, nedovoljena novota. Skladno z določbo 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) teh navedb tako ni mogoče upoštevati. Sicer pa stranki z interesom podane navedbe prerekata. V obnovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da bodo vplivi rušenja obstoječega stanovanjskega objekta in novogradnje na nepremičnino v lasti tožnice majhni oziroma neznatni, zato je bilo treba gradbeno dovoljenje pustiti v veljavi. Dejstvo, da je upravni organ pri tem upošteval tudi spremembe in dopolnitve PGD, tega ne spremenijo, saj je projektna dokumentacija kot del gradbenega dovoljenja le strokovno tehnični pripomoček, ki je namenjen izvajalcu pri gradnji (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 406/2008 z dne 8. 12. 2010). Stranki z interesom se sklicujeta še na sodbo Upravnega sodišča I U 1199/2010 z dne 1. 9. 2011. Ker upravni organ z upoštevanjem dopolnitev Načrta arhitekture in Načrta rušitev, ki sta bila sicer del izdanega gradbenega dovoljenja že pred obnovo postopka, v besedilni opis, to je splošne pogoje gradnje, ki predstavljajo nadaljnji pogoj oziroma omejitev del glede na gradnjo ali rušitev, kot je predvidena s projektno dokumentacijo, ni posegel, je odločitev prvostopenjskega organa, ki je izpodbijano gradbeno dovoljenje, upoštevaje dopolnitve PGD, pustil v veljavi, pravilna in zakonita. Stranki z interesom v nadaljevanju menita, da je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, saj tožnica s predlogom za obnovo postopka vsebinsko ni uspela. V zvezi s priznanjem njunih stroškov pa pojasnjujeta, da sta imela kot investitorja na podlagi prvega odstavka 241. člena ZUP pravico podati obrazložen odgovor na pritožbo in v posledici tega tudi pravico do povrnitve nastalih stroškov. Okoliščina, da upravni organ ni pojasnil, zakaj meni, da so bili ti stroški potrebni, pa na pravico strank z interesom do povračila stroškov ne more vplivati, saj pogoja, ki ga je določal stari ZUP, da se stroški pravnega zastopanja povrnejo le, če je bilo zastopanje potrebno in upravičeno, v novem ZUP ni več (na primer sodba Upravnega sodišča I U 873/2010 z dne 7. 4. 2011).

Stranki z interesom še navajata, da sta po pozivu upravnega organa na dopolnitev vloge in projektne dokumentacije vse pomanjkljivosti odpravili. Ne strinjata se tudi z očitkom tožnice, da se upravna organa nista opredelila do predloženih mnenj D. in podjetja E. Poleg tega je treba upoštevati, da tožnica lahko uveljavlja zgolj ugovore, ki so relevantni za zaščito njenih osebnih in neposrednih koristi, medtem ko tožbenih navedb v delu, ki navedeno presegajo, ni mogoče upoštevati. Stranki z interesom nasprotujeta tudi navedbam tožnice, da sta kot investitorja poskušala karkoli prikriti. Menita, da je postopanje tožnice usmerjeno zgolj v zavlačevanje s pričetkom rušenja objekta, ne pa v zavarovanje lastnih interesov. Stranki z interesom sodišču predlagata, naj tožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožnica v odgovoru na odgovor na tožbo strank z interesom vztraja pri podanih navedbah. Navaja, da je že v upravnem postopku uveljavljala, da je potrebno v celoti upoštevati določbo sedme alineje točka a) sedmega odstavka 13. člena OPN MOL ID in prav tako določbo 10. člena OPN MOL ID. Izpostavlja določbo 68. člena ZGO-1 o vsebini izreka gradbenega dovoljenja, navaja, kaj mora vsebovati PGD v primeru odstranitve objekta, pri čemer se sklicuje na 15. člen ter tretji odstavek 20. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji. Tožnica navaja, da je trditev strank z interesom glede garaže neresnična. Izvedenec gradbene stroke, ki ga je na svoje stroške angažirala tožnica, je ugotovil, da ima garaža strank z interesom skupno nosilno konstrukcijsko steno s stanovanjsko hišo, ki je predmet rušitve. Tožnici bi po ugotovitvah ne le izvedenca E. in D., ampak več gradbenih strokovnjakov, zaradi močnih vibracij pri rušenju, neposredne bližine in slabih koherentnih tal nesporno povzročilo veliko materialno škodo ter zelo negativne vplive na statično stabilnost njene nepremičnine v vplivnem območju. Tožnica dalje navaja, da je šele v Načrtu odstranjevalnih del – spremembe in dopolnitve št. 3, januar 2017, navedeno, da v obstoječem stanju hiša in garaža delita skupno konstrukcijsko steno. Tožnica ponovno izpostavlja, da dela iz PGD, ki je sestavni del odločbe z dne 20. 3. 2017, niso zajeta v tekstualnem delu odločbe z dne 28. 1. 2016, zaradi česar se tekstovni in slikovni del ne ujemata ter je odločba sama s seboj v nasprotju. Tožnica v nadaljevanju podaja navedbe v zvezi s starostjo hiše. Tudi v preostalem navedbe strank z interesom prereka. Vztraja pri podanem tožbenem predlogu.

7. Stranki z interesom v naknadni vlogi tožbene navedbe prerekata ter sodišču predlagata, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, sprejeta v obnovi postopka, da gradbeno dovoljenje, izdano investitorjema A.A. in B.B. za rušitev obstoječega stanovanjskega objekta in novogradnjo enostanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 1424/35 k.o. ..., s pripadajočo zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo, ostane v veljavi, z določenimi spremembami in dopolnitvami projektne dokumentacije. Odločitev je ta organ utemeljil z ugotovitvijo, da sta investitorja izpolnila vse predpisane zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jih določa ZGO-1, zato je odločil, da izdano gradbeno dovoljenje ostane v veljavi. Drugostopenjski organ pa je odločitvi prvostopenjskega organa pritrdil, ob utemeljevanju, da bodo glede na ugotovitve v postopku vplivi rušenja in novogradnje na stanovanjski objekt tožnice majhni oziroma neznatni, ter je zato treba izdano gradbeno dovoljenje pustiti v veljavi, ob upoštevanju sprememb in dopolnitev projektne dokumentacije (načrta rušitev in načrta arhitekture), ki zgolj natančneje opisujejo rušenje in posamične vplive na okolje. Tožnica v tožbi v bistvenem očita, da v (obnovljenem) postopku statična stabilnost njenega objekta v zvezi z odstranitvijo stanovanjskega objekta investitorjev in novogradnjo stanovanjskega objekta ni bila pravilno preizkušena, ker ni bilo upoštevano, da stanovanjski objekt in garaža investitorjev zaradi konstrukcijske povezanosti predstavljata enoten objekt, ki pa se stika s tožničino garažo. Tožnica očita tudi, da izpodbijana odločba ni izdana skladno z določbami prvega odstavka 270. člena ZUP, ki določa, kako organ lahko odloči v obnovljenem postopku. Očita tudi, da je gradbeno dovoljenje po izdani izpodbijani odločbi v neskladju s projektno dokumentacijo kot sestavnim delom ter tako samo s seboj v nasprotju, in da se do tega ugovora drugostopenjski organ ni opredelil. 10. Po presoji sodišča je utemeljen ključni tožbeni ugovor, da v postopku ogroženost statične stabilnosti tožničinega objekta v zvezi z odstranitvijo obstoječega stanovanjskega objekta investitorjev in novogradnjo enostanovanjskega objekta ni bila pravilno preizkušena. Glede na spisno dokumentacijo je ugovor ogrožene statične stabilnosti njene stanovanjske hiše tožnica uveljavljala v teku celotnega postopka, in ga opirala na predložena mnenja strokovnjakov gradbene stroke. Obravnava navedenega ugovora sodi v okvir preizkusa, ki ga pristojni organ mora opraviti v okviru preveritve izpolnjenosti pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, in sicer pogoja skladnosti projekta s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1), konkretno s šesto alinejo sedmega odstavka, točka a) 13. člena OPN MOL ID, po kateri se obstoječi objekt lahko odstrani in na mestu poprej odstranjenega objekta zgradi nov objekt, če s tem ni ogrožena statična stabilnost sosednjih objektov. Organa sta v postopku na tožničin ugovor odgovarjala s posplošeno ugotovitvijo, da sta investitorja dopolnila projektno dokumentacijo oziroma da bodo vplivi rušenja in novogradnje na stanovanjski objekt tožnice majhni oziroma neznatni. Vendar je treba upoštevati, da je opis usklajenosti s prostorskim aktom predpisana sestavina projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (17. in 18. člen Pravilnika o projektni dokumentaciji): lokacijski podatki, ki jih mora vsebovati vodilna mapa projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, (med drugim) morajo obsegati navedbo veljavnega prostorskega akta, ki določa rešitve oziroma pogoje za gradnjo, z opisom usklajenosti z njim (druga alineja prvega odstavka 18. člena navedenega pravilnika). Na izrecni tožničin ugovor bi se organa o skladnosti nameravane gradnje s šesto alinejo sedmega odstavka, točka a) 13. člena OPN MOL ID morala izrecno izreči, in sicer po vpogledu v lokacijske podatke v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki bi morali obsegati opis usklajenosti gradnje z navedeno določbo OPN MOL ID. Po že navedenem pa organa tako nista ravnala. Vpogled v lokacijske podatke vodilne mape projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja - julij 2015 - pa sicer pokaže, da je podana posplošena ugotovitev, da je gradnja skladna s prostorskim aktom v tem delu, brez opisa usklajenosti, v spremembah vodilne mape - september 2015 - pa v zvezi z navedeno določbo OPN ni nobene dopolnitve; enako velja za spremembe in dopolnitve projektne dokumentacije, predložene v obnovljenem postopku. Glede na navedeno je mogoč zaključek, da investitorja skladnosti nameravane gradnje s šesto alinejo sedmega odstavka, točka a) 13. člena OPN MOL ID nista izkazala, pri čemer ju organ tudi ni pozval k dopolnitvi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. V posledici tega pa investitorjema tudi niso mogli biti določeni pogoji gradnje v obsegu, potrebnem za izdajo gradbenega dovoljenja.

11. V zvezi s tožbenim ugovorom, da rušitev stanovanjskega objekta investitorjev ni izvedljiva na način, da se ob tem ne bi poseglo tudi v garažo, ki je s stanovanjskim objektom konstrukcijsko povezana, zaradi česar naj bi bilo potrebno šteti, da gre za enoten objekt, in upoštevaje navedeno preveriti, ali je statična stabilnost tožničine nepremičnine ogrožena, kar je tožnica v postopku vseskozi uveljavljala, organ pa tega nepravilno ni upošteval, pa sodišče dodaja, kot sledi.

12. Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije izhaja, da je bilo (šele) v obnovljenem postopku ugotovljeno, na podlagi navedb tožnice (oziroma predloženih strokovnih mnenj), da obstoječ stanovanjski objekt investitorjev in garažo deli skupna konstrukcijska stena, zaradi česar je organ investitorjema 25. 10. 2016 naložil dopolnitev projektne dokumentacije, ki tako dejansko stanje upošteva. Kot izhaja iz spisne dokumentacije in izpodbijane odločbe, sta investitorja temu sledila. Tako iz Načrta rušitev, spremembe in dopolnitve št. 3, januar 2017, (že) izhaja, da „v obstoječem stanju hiša in garaža delita skupno konstrukcijsko steno; da se v postopku rušitve znotraj garaže izvede podpora obstoječe plošče nad garažo z nosilnim okvirjem (jeklenim ali armirano-betonskim), ki zagotavlja mehansko odpornost in stabilnost obstoječe garaže; da se po izvedbi nosilnega okvirja obstoječo steno garaže proti obstoječi stanovanjski hiši odstrani“. Iz Načrta arhitekture, spremembe in dopolnitve št. 2, december 2016, pa tudi izhaja, da „sta obstoječa garaža in nov objekt konstrukcijsko ločena“. Navedenih ugotovitev in sprememb projektne dokumentacije pa organ kljub ugovorom tožnice, da je posege na garaži investitorjev treba upoštevati, saj bodo glede na veliko bližino (hiša investitorjev in tožničina sta sosednji vrstni hiši, med katerima sta le pripadajoči garaži), strukturo tal itd. imeli negativne posledice za stabilnost tožničine stanovanjske stavbe, pri odločanju ni ocenil kot relevantnih. Navedel je (namreč), da lahko postopek vodi le v okviru zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, ta pa je bila vložena le za rušitev obstoječega stanovanjskega objekta in novogradnjo enostanovanjskega objekta ter se na garažo investitorjev ni nanašala. (Tudi) drugostopenjski organ je pritožbene navedbe tožnice, da je treba upoštevati, da je zaradi konstrukcijske povezanosti stanovanjske stavbe in garaže predmet rušitve tudi garaža, ki se na drugi strani neposredno dotika tožničine garaže, kar vse bo vodilo do statičnega ogrožanja stanovanjske hiše tožnice, zavrnil kot neutemeljene. Navedel je, da je bilo v postopku ugotovljeno, da bodo vplivi rušenja in novogradnje na stanovanjski objekt tožnice majhni oziroma neznatni, pri čemer gre pri spremembah projektne dokumentacije v obnovljenem postopku zgolj za natančnejši opis rušenja in posamičnih vplivov na okolje.

13. Sodišče pa se s tožnico strinja, da bi organ moral pri odločanju (posege v) garažo upoštevati, glede na nesporne ugotovitve v obnovljenem postopku, da je konstrukcijsko povezana z obstoječim stanovanjskim objektom investitorjev, ki je predviden za rušenje. V garaži bo (namreč) zaradi konstrukcijske povezanosti s stanovanjsko stavbo investitorjev - glede na izpodbijano odločbo ter v spisni dokumentaciji nahajajoče se spremembe in dopolnitve št. 3 Načrta rušitve - morala biti izvedena podpora obstoječe plošče nad garažo z nosilnim okvirjem (jeklenim ali armirano-betonskim), ki bo zagotavljala mehansko odpornost in stabilnost obstoječe garaže ob rušitvi skupne stene. Glede na izpodbijano odločbo ter v spisni dokumentaciji nahajajoč se Načrt arhitekture, spremembe in dopolnitve št. 2, december 2016, pa bosta obstoječa garaža in nov stanovanjski objekt konstrukcijsko ločena. Kar vse bi po presoji sodišča kazalo na to, da gre pri tem (tudi) za rekonstrukcijo garaže, ki je v obstoječem stanju konstrukcijsko povezana s stanovanjskim objektom, predvidenim za rušenje, v predvidenem novem stanju pa sta objekta konstrukcijsko ločena. Ne glede na to, ali je za rekonstrukcijo garaže potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje ali ne, pa bi glede na povedano po presoji sodišča v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja za rušitev obstoječega stanovanjskega objekta in novogradnjo enostanovanjskega objekta (oziroma obnove tega postopka) predvidene oziroma potrebne posege na garaži (ki zdaj projektno niso ustrezno zaobseženi) bilo potrebno upoštevati na način, kot uveljavlja tožnica v tožbi, to je, da bi bila zaradi konstrukcijske povezanosti obravnavana obstoječi stanovanjski objekt in garaža investitorjev kot enoten objekt, ki se stika s tožničino garažo. 14. Le projektno tako obravnavana nameravana gradnja bi po presoji sodišča organu mogla služiti kot podlaga za ugotavljanje skladnosti projekta s prostorskim aktom v pogledu preverjanja, ali ni ogrožena statična stabilnost sosednje - tožničine nepremičnine.

15. Sodišče kot neutemeljene zavrača navedbe investitorjev, da njuna garaža ni predmet rušitve ter se vanjo ne bo posegalo ter da zato ne more biti predmet gradbenega dovoljenja oziroma da upravni organ o njej ne more odločati. Navedbe, da se v garažo ne bo posegalo, so protispisne: kot je sodišče že navedlo, iz Načrta rušitve, spremembe in dopolnitve št. 3, januar 2017, izhaja (med drugim), da „v obstoječem stanju hiša in garaža delita skupno konstrukcijsko steno... se obstoječo steno garaže proti obstoječi stanovanjski hiši odstrani“, iz Načrta arhitekture, spremembe in dopolnitve št. 2, december 2016, pa izhaja tudi, da „sta obstoječa garaža in nov objekt konstrukcijsko ločena“. Brez podlage se investitorja tudi sklicujeta na sodbo I U 1663/2012 z dne 14. 11. 2013 in njena stališča, ki so podana ob drugačnem dejanskem in pravnem stanju stvari. V predmetni zadevi je garaža že v obstoječem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (oziroma njegovih spremembah in dopolnitvah, predloženih v obnovljenem postopku) obravnavana (kot je sodišče pravkar navedlo), čeprav garaže zahteva investitorjev za izdajo dovoljenja za gradnjo ne obsega. Po presoji sodišča pa bi morala garaža biti v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja obravnavana še drugače, namreč obstoječ stanovanjski objekt in garaža investitorjev bi morala biti obravnavana kot enoten objekt, kar šele bi po presoji sodišča dajalo podlago za pravilen preizkus skladnosti nameravane gradnje s prostorskim aktom oziroma za preveritev, ali je statična stabilnost tožničine nepremičnine zaradi ugovarjanih vplivov posega investitorjev (rušitve, gradnje) ogrožena. Na drugačno presojo sodišča ne morejo vplivati niti nadaljnje navedbe investitorjev, da sta garaži tožnice in investitorjev konstrukcijsko ločeni, diletirani; to sicer ni niti sporno, vendar pa se sodišče ne strinja z njunim posplošenim in strokovno nepodprtim sklepanjem, da pa glede na to nikakršne posledice na tožničini nepremičnini ne morejo nastati. Taka ocena bi mogla biti po mnenju sodišča le strokovna. To tudi upoštevaje navedbe tožnice že v postopku (npr. dopis z dne 24. 2. 2017), da je tudi njena stanovanjska hiša konstrukcijsko povezana z garažo, ki je zgolj z diletacijo ločena od garaže investitorjev.

16. Pritrjuje pa sodišče navedbi investitorjev, da tožnica kršitve določb prvega odstavka 270. člena ZUP1 ni uveljavljala že v pritožbi ter zaradi materialne neizčrpanosti pritožbe v tem delu (prvi odstavek 6. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1) navedenega tožbenega ugovora kot nedovoljenega po vsebini ni presojalo. Prav tako sodišče sodi, da izpodbijana odločba še zadosti zahtevi ZUP po določnosti in jasnosti izreka. Ne strinja se s tožbenimi navedbami, da bi bila v obnovljenem postopku izdana izpodbijana odločba, ker je bila z njo puščena v prejšnjem postopku izdana odločba v veljavi, s spremembami in dopolnitvami projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, sama s seboj v nasprotju, saj je z obrazložitvijo tak izrek utemeljen z uporabo materialnih predpisov2 na ugotovljeno dejansko stanje. Tako da ne gre za odločbo, katere materialne zakonitosti ne bi bilo mogoče preizkusiti. Po navedenem sodišče očitanih bistvenih procesnih kršitev ni ugotovilo.

17. Sodišče je ugodilo tožbi zoper v obnovljenem postopku izdano prvostopenjsko odločbo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker je organ materialne predpise nepravilno razlagal in uporabil, kar izhaja iz točk 9 do 13 obrazložitve te sodbe. V ponovnem postopku bo organ upošteval pravno mnenje te sodbe o pravilni uporabi določb 66. člena ZGO-1, 17. in 18. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji in 13. člena OPN MOL ID3. Zlasti če bo projektna dokumentacija dopolnjevana, kot bi glede na razloge sodbe morala biti, bo v ponovnem postopku obnove organ korektneje odločil ob upoštevanju določb prvega odstavka 270. člena ZUP. Odločitev vključuje tudi odločitev o stroških obnovljenega prvostopenjskega postopka, o katerih bo organ glede na uspeh strank moral ponovno odločiti; zahtevek za povrnitev stroškov je akcesorni zahtevek, ki v celoti deli usodo odločitve o glavni stvari.

18. Sodišče k odločitvi dodaja, da je presodilo vse navedbe strank v postopku, formalno oziroma po vsebini, in da na relevantne odgovarja izrecno oziroma z razlogi sodbe, na nerelevantne pa ne odgovarja (gre zlasti za nasprotujoče navedbe tožnice in investitorjev o (ne)korektnosti ravnanja ene in druge stranke v postopku), ki za odločitev v zadevi niso pomembne.

19. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, brez glavne obravnave, na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Investitorja kot stranki z interesom nista podala nobenega dokaznega predloga in nista predlagala izvedbe glavne obravnave. Enako toženka, ki niti ni podala odgovora na tožbo. Tožnica pa je v tožbi predlagala, naj sodišče po potrebi postavi izvedenca gradbene stroke, v nadaljevanju pa še, naj se izvede dokaze z vpogledom v poročila izvedenca gradbene stroke E. d.o.o., ki so del spisne dokumentacije, zaslišanjem izvedenca gradbene stroke E. d.o.o. ter drugih izvedencev gradbene stroke, ki so si objekt že ogledali, ter po lastni presoji še druge potrebne dokaze. Dokazne predloge tožnice sodišče zavrača. Predlog za (po potrebi) postavitev izvedenca gradbene stroke je neopredeljen v pogledu dejstev, ki naj bi jih ta ugotavljal in strokovno presojal. Predlog za zaslišanje „drugih izvedencev, ki so si objekt že ogledali“, je nedoločen v pogledu oseb, ki naj bi bile zaslišane, in navedbe spornih dejstev, ki naj bi bila predmet dokazovanja. S strokovnimi mnenji E. d.o.o. pa je tožnica v postopku v smislu prvega odstavka 65. člena ZGO-1 izkazovala nasprotovanje gradnji po projektni dokumentaciji, ki je bila podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja v prejšnjem postopku, in se je dokazovanje s tem izčrpalo; pri čemer tudi ni šlo za izvedenska mnenja, kot zmotno meni tožnica, pač pa za strokovna mnenja njenega strokovnega pomočnika. Sodišče je v tem upravnem sporu v okviru tožbenih navedb, ob pogoju njihove predhodne materialne izčrpanosti, presodilo, da je izpodbijana odločba nezakonita ter v čem, in organu tudi podalo pravno mnenje o tem, kako naj v ponovnem postopku razlaga in uporabi materialno pravo. V tem postopku pa bo tožnica lahko po potrebi predlagala organu tudi postavitev izvedenca (ob ustrezni trditveni podlagi, torej navedbi spornih relevantnih dejstev, ki naj jih ta ugotavlja ter strokovno presodi).

20. Odločitev o stroških postopka v 2. in 3. točki izreka drugostopenjske odločbe je ob odpravi prvostopenjske odločbe postala preuranjena in tako nepravilna; zato je sodišče tožbi ugodilo tudi v tem delu ter drugostopenjsko odločbo v tem obsegu odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, da bo o pritožbenih stroških kot o nadaljnjih stroških postopka odločil v ponovnem postopku, upoštevajoč dokončen uspeh v postopku. Odločitev o stroških postopka namreč ni samostojna pravna celota, pač pa je odvisna od odločitve o glavni stvari.4

21. Zahtevek za povrnitev stroškov tega sodnega postopka investitorjev kot strank z interesom pa je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj sta nastopala na strani toženke, ki pa v tem upravnem sporu ni uspela.

1 Po prvem odstavku 270. člena ZUP pristojni organ v obnovljenem postopku izda odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka in z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. 2 Kar pa ne pomeni, kot izhaja tudi iz razlogov sodbe, da se sodišče strinja s pravilnostjo uporabe materialnih predpisov. 3 Za meritorno odločanje v zadevi, ki je predmet obnove, so odločilni materialni predpisi, ki so veljali ob izdaji prejšnje odločbe oziroma na katerih je temeljila prejšnja odločba; tako tudi Kerševan v Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 450 4 Npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015