Jedro

Če se privilegirana priča odloči, da ne bo pričala, te okoliščine sodišče v svoji odločbi ne sme komentirati, še manj pa na njej utemeljevati obdolženčeve krivde.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenko M. F. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter ji izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo 6 (šest) mesecev zapora in preizkusno dobo 3 (treh) let ter določilo poseben pogoj, da obsojenka v roku 6 (šest) mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovancu vrne premoženjskopravni zahtevek v znesku 15.282,48 EUR. Pritožbo obsojenkinega zagovornika je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno in ji v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik dne 14. 6. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (ki je bila Vrhovnemu sodišču predložena dne 13. 2. 2012) zaradi kršitve 2. in 4. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ter drugega odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi zagovornik navaja, da po svoji naravi obravnavana zadeva predstavlja delovnopravni spor in ne kaznivo dejanje. Vsi dokazni predlogi, ki jih je predlagala obsojenka, so bili zavrnjeni, noben dokaz ni bil izveden o tem, da naj bi obsojenka prebivala v Ljubljani, tudi ni bil postavljen izvedenec finančne stroke, ki bi izračunal, kolikšno nadomestilo za prevoz na delo pripada obsojenki glede na njeno pogodbo o zaposlitvi. Bistveno kršitev postopka zagovornik vidi v dejstvu, da je sodišče obsodilno sodbo utemeljilo na dejstvu, da sta se privilegirani priči odpovedali pričanju. V preostalem delu zahteve zagovornik opisuje odnos med obsojenko in njeno sestro L. T., katero prikazuje kot neverodostojno pričo in avtorico konstrukta, ki se je končal z obravnavano obsodilno sodbo mednarodno priznane zdravnice.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP dne 9. 3. 2012, ocenila, da zahteva ni utemeljena. Pojasnjuje, da zahteva v pretežnem delu uveljavlja razlog napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritrjuje pa ugotovitvi, da iz dejstva, da sta se obsojenkin mož in hči odpovedala pričanju, ni dopustno dokazovati, da je obsojenka storila očitano kaznivo dejanje, vendar sodba zaradi tega ni nezakonita, saj je utemeljena s številnimi drugimi dokazi.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojenki in njenemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, s katerim po pravnomočno končanem kazenskem postopku ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče več izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče zato na navedbe, s katerimi zagovornik opisuje spor med obsojenko in njeno sestro, ki je nastal po smrti staršev zaradi podedovanega premoženja, ki pa se obravnavane zadeve ne tiče, kot tudi navedbe, s katerimi zagovornik pričo L. T. prikazuje kot neverodostojno pričo, ne bo odgovarjalo.

6. Iz opisa obsojenki očitanega kaznivega dejanja goljufije v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenka v obdobju od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2005 službi za računovodstvo MORS v Ljubljani lažno navajala, da se vozi na delo in z dela z naslova Lovrenc na Pohorju, s čimer jo je spravila v zmoto, da so ji bili obračunani in plačani potni stroški za prihod in odhod z dela v višini, do katere ni bila upravičena, saj je dejansko prebivala na naslovu B. ulica, Ljubljana, lažne podatke o naslovu bivanja pa je dajala z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist in je na ta način na škodo MORS pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 15.282,48 EUR. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta opis kaznivega dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ (lažno prikazovanje in spravljanje v zmoto z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist), zato so navedbe zagovornika, da ne gre za kazenskopravni, ampak delovnopravni spor, povsem neutemeljene.

7. V zvezi z navedbo, da ni bil postavljen izvedenec finančno-ekonomske stroke, Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da obramba v dokaznem postopku izvedbe tega dokaza niti ni predlagala. Glede na to, da je sodišče v spisu imelo podatke o višini izplačanih potnih stroškov, ki jih je obsojenka prejela v inkriminiranem času, in podatke o ceni mesečne vozovnice za Ljubljanski mestni potniški promet, za tako preprosto računsko operacijo ne potrebuje pomoči strokovnjaka. Sodišče namreč ne odredi izvedenstva, če je potrebno ugotoviti dejstva, za katere ne potrebuje strokovnega znanja.

8. Glede na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, da je sodišče dolžno in pooblaščeno preizkusiti obstoj kršitev, če se vložnik na njih določno sklicuje in jih utemeljuje (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008), je zagovornikova navedba, da je sodišče zavrnilo vse dokazne predloge obrambe, presplošna, da bi jo Vrhovno sodišče lahko obravnavalo. Sodišče glede na prosto presojo dokazov ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, da pa bi bil predlagani dokaz izveden, mora biti pravno relevanten, kar mora obramba izkazati s potrebno stopnjo verjetnosti. Če bi zagovornik želel uspeti z očitkom, da je bila obsojenki kršena pravica do obrambe, bi v zahtevi za varstvo zakonitosti moral zatrjevati in izkazati vsaj, da so bili zavrnjeni pravno relevantni dokazi.

9. ZKP določenim osebam, zaradi tesnih družinskih in drugih vezi z obdolžencem, daje pravno dobroto, da se same odločijo, ali bodo pričale. Izjavo, da ne želi pričati, lahko da privilegirana priča samo pred sodiščem, zato se je vabilu sodišča dolžna odzvati in dati svoje osebne podatke. V obravnavanem primeru sta obsojenkin mož in hči sodišču poslala dopis, v katerem sta navedla, da se v kazenski zadevi zoper obsojenko na podlagi 236. člena ZKP odpovedujeta pričanju. Po prejetem obvestilu sodišče ni vztrajalo pri njunem vabljenju na glavno obravnavo. Dejstvo, da sta privilegirani priči želeli izkoristili pravno dobroto, ki jima jo daje zakon, je sodišče res neupravičeno komentiralo v obrazložitvi sodbe. Če se privilegirana priča odloči, da ne bo pričala, te okoliščine sodišče v svoji odločbi ne sme komentirati, še manj pa na njej utemeljevati obdolženčeve krivde. Kljub temu v obravnavanem primeru ni mogoče pritrditi navedbi zagovornika, da sodba temelji na nedovoljenem dokazu. Ugotavljanje dejanskega stanja v postopku se deli na fazo izvajanja dokazov in fazo dokazne ocene. V obravnavani zadevi je sodišče izvedlo vrsto dokazov (zaslišanje prič: L. T., B. H., A. N., Š. M., Z. T., D. J., A. F., B. K. in D. K.). Iz vsebine izpovedb zaslišanih prič, ki so praktično vse povedale, da obsojenka na naslovu Lovrenc na Pohorju ni prebivala, je sodišče zaključilo, da se obsojenka v kritičnem obdobju na delo v Ljubljano ni vozila s tega naslova. Takšen dokazni sklep, ki ga je sodišče napravilo s potrebno stopnjo gotovosti, je nato želelo potrditi še s svojim logičnim sklepanjem, ki res ni dopustno. Ker pa je sodišče tako ravnalo šele po opravljeni dokazni oceni, s takšnim sklepanjem pa je le potrdilo sprejeto dokazno oceno, ne gre za dokaz, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev o krivdi, zato kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Glede na izid postopka je obsojenka na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.