Jedro

Obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje (1) pravno relevantno dejstvo, katerega (ne)obstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (2) dokazno sredstvo in (3) z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obsojenca.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.C. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila stroškov z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 22.2.2007 M.C. spoznalo za krivega (točka I) poskusa kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ ter mu izreklo kazen 12 let zapora. V kazen mu je vštelo pridržanje s priporom od 6.5.2006 od 5.43 ure dalje. Oškodovanca I.S. je s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Z isto sodbo (točka II) je M.C. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 317. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ, oškodovanca T.U. pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika v zvezi s tem delom kazenskega postopka proračun. Z isto sodbo (točka III) je zoper M.C. iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo oškodovanca kot tožilca, po kateri naj bi storil kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ ter hkrati odločilo, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika oškodovanca kot tožilca (tretji odstavek 96. člena ZKP). Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem (obsodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe (točka I) je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 3. alineje 29. člena Ustave RS (Ustava) ter „drugih kršitev določb kazenskega postopka“ (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v točki I izreka razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo (drugi odstavek 423. člena ZKP) ugotavlja, da zahteva uveljavlja vsebinsko enake razloge, kot jih je že v pritožbenem postopku. Ocenjuje, da so ustrezni razlogi sodišča druge stopnje o tem, da je bilo izvedeniško mnenje že prebrano s soglasjem strank, pri čemer zahteva neutemeljeno zatrjuje, da je bila kršena pravica obrambe v položaju, ko naj bi bila pravica kršena oškodovancu. Sodbi imata v zvezi s psihičnim stanjem obsojenca natančne razloge, ki poleg izvedeniškega mnenja upoštevajo sam način storitve kaznivega dejanja, ki je zagotovo terjal ciljno usmerjenost in zavestno uporabo in rokovanje s pištolo. Sodišče ni dolžno angažirati novega izvedenca zgolj zato, ker obramba ne soglaša z njegovimi zaključki, pač pa je odločilna prepričljivost in strokovnost, kakor jo ocenjuje sodišče. Kolikor obramba ne soglaša z ugotovitvami izvedenca, uveljavlja zgolj razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Kršitve zakona in celo Ustave RS v tej zvezi niso podane. Vrhovni državni tožilec v odgovoru tudi ugotavlja, da je bila koncentracija alkohola in druge okoliščine, ki so pomembne za ugotavljanje obdolženčevega duševnega stanja, ugotovljena z objektivnimi metodami in zato se izjave pred izvedencem, ki naj bi bile izločene, ne nanašajo na odločilna dejstva, pa tudi sicer ne gre za izjave, ki jih bi bilo treba izločiti. Kraj, kjer naj bi obsojenec pridobil pištolo, in njegove izjave o popiti pijači prav tako ne sodijo med odločilna dejstva, ker ne vplivajo niti na identiteto storilca niti na obstoj kaznivega dejanja, ki sicer ni sporen. Na podlagi navedenih razlogov je vrhovni državni tožilec predlagal, da Vrhovno sodišče zavrne zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno.

Obsojenec in zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca, ki jima je bil poslan, nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1.) Zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo njegovega dokaznega predloga za odreditev novega izvedenca psihiatrične stroke kršilo 3. alinejo 29. člena Ustave, ki obsojencu zagotavlja pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Trdi, da je pri tem izpolnil dokazni standard, ki je v zvezi z dokaznim predlogom vzpostavljen v ustavni in sodni praksi. Zagovornik ostaja pri stališču, da je izvedenec psihiatrične stroke naredil strokovno napako, ko je „izrazito ločeno obravnaval storilčevo psihiko“ v času kaznivih dejanj pod točko 1 (umor v stanju prištevnosti) in pod točko 2 (povzročitev splošne nevarnosti v stanju neprištevnosti oziroma po spremembi prvotnega mnenja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti). Po mnenju zagovornika „je šlo za enotno streljanje in za enotno psihično stanje obsojenca“. Z zavrnitvijo dokaznega predloga pa je sodišče kršilo tudi svojo zakonsko dolžnost, da se zadeva vsestransko razčisti in dožene resnica (drugi odstavek 298. člena ZKP). S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo oškodovančevo zahtevo za zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi pa je prekršilo tudi obsojenčevo pravico, da izvedencu na glavni obravnavi postavlja vprašanja. Vse to pa naj bi vplivalo na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

Ustava Republike Slovenije v 3. alineji 29. člena kot pravno jamstvo ob popolni enakopravnosti zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, izvajanje dokazov v njegovo korist. Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Mora pa ugoditi dokaznemu predlogu, če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu in s potrebno stopnjo verjetnosti utemelji pravno relevantnost in obstoj dokaza. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje (1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj oziroma neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (2) dokazno sredstvo, s katerim se dokazuje (ne) obstoj zatrjevanega dejstva in (3) če z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo in uporabo predlaganega dokaza mogoče sklepati o (ne) obstoju pravno relevantnega dejstva in da bo dokaz v korist obsojenca oziroma zanj uspešen. Tudi mnenje izvedenca je dokaz, glede katerega velja, kot za ostale dokaze, načelo proste presoje dokazov.

Iz podatkov spisa izhaja, da je izvedenec psihiatrične stroke prim. J.F., dr. med., nevropsihiater dne 19.6.2006 že v fazi preiskave podal izvedensko mnenje, v katerem je ugotovil, da je bila v primeru kaznivega dejanja poskusa umora (točka 1) obsojenčeva zmožnost razumeti pomen tega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje nebistveno zmanjšana; v primeru kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti (točka 2, oškodovanec T.U.), ki je sledilo kratek čas po prvem dejanju pa so bile te obsojenčeve sposobnosti izključene. Na zahtevo sodišča je izvedenec dne 17.1.2007 na podlagi dopolnjenega dokaznega gradiva, ponovnega pregleda obsojenca in psihološkega testiranja svoje mnenje dopolnil oziroma delno spremenil in glede kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti ugotovil, da sta bili v času storitve tega dejanja obsojenčeva sposobnost razumevanja pomena tega dejanja in oblast nad svojim ravnanjem bistveno zmanjšani. Dokazni predlog pooblaščenca oškodovanca, da naj se izvedenec zasliši na glavni obravnavi, ker da njegovo mnenje ni bilo prebrano s soglasjem strank, je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ugotovilo nasprotno, namreč, da je bilo izvedensko mnenje prebrano s soglasjem strank na glavni obravnavi 12.10.2006. Zagovornik ni predlagal, da naj se izvedenec na glavni obravnavi zasliši, bil je celo mnenja, da „njegovo zaslišanje ne bi pripomoglo k ničemur, kajti on je taka avtoriteta, da gotovo ne bi spremenil stališč (glavna obravnava 19.2.2006). Pač pa je zagovornik predlagal odreditev novega izvedenca psihiatrične stroke in takšen svoj predlog utemeljil z domnevnimi nasprotji oziroma pomanjkljivostmi v izvedenskem mnenju (na katere se sklicuje tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti) kot so: da je izvedenec naredil „strokovno napako, ker je ločeno obravnaval obsojenčevo psihiko v času kaznivih dejanj pod točko 1 in 2“, da je ocenjeval dokaze in ocenil izjavo, ki mu jo je dal obsojenec, da je sam „vzpostavil sovražen motiv“ in podal vrednostno oceno o obsojencu, da je izključil vpliv neprespane noči, alkohola in kokaina na obsojenca itd..

Po pregledu izpodbijanih sodb Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta se nižji sodišči do dokaznega predloga obrambe za odreditev drugega izvedenca psihiatra obrazloženo opredelili. Sodišče prve stopnje je takšen dokazni predlog prepričljivo zavrnilo z navedbo obširnih razlogov (sodba, stran 5 do 7), v katerih se je določno opredelilo do posameznih ugovorov obrambe v zvezi z izvedenčevimi ugotovitvami in metodo dela ter izvedensko mnenje po dopolnitvi, s katero so bili odpravljeni dotakratni dvomi v njegovo pravilnost, ocenilo kot popolno in prepričljivo.

Sodišče druge stopnje je razlogom prvostopenjske sodbe v celoti pritrdilo. V okviru presoje uveljavljanih procesnih kršitev in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja je natančno, prepričljivo in z razumno argumentacijo zavrnilo pritožbeno kritiko izvedenskega mnenja (ki ves čas temelji na enakih očitkih) in ugotovilo, da sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga obsojenčeve pravice do obrambe (3. alineja 29. člena Ustave in drugi odstavek 371. člena ZKP) ni kršilo. Ocenilo je, da zagovornik ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu in z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da je izvedenec naredil že omenjeno „strokovno napako“ in da bi bila odreditev drugega izvedenca obsojencu v korist (kar zadeva ugotavljanje obsojenčeve duševne motnje in njen vpliv na njegovo pojmovanje in ravnanje v času storitve kaznivega dejanja poskusa umora). V zvezi s pritožbenim očitkom o strokovni napaki je višje sodišče pritožniku, ki ne sprejema takšnega „psihičnega preobrata“ v duševnem stanju, kot ga ugotavlja izvedenec, obširno pojasnilo (sodba, stran 5), da se vprašanje prištevnosti storilca vedno ugotavlja v odnosu na konkretno kaznivo dejanje in v povezavi z vsemi okoliščinami, ki so to dejanje spremljale pred, med in po storitvi. Tudi natančna analiza drugih dokazov v prvostopenjski sodbi po ugotovitvah višjega sodišča podpira oceno o pravilnosti izvedenskega mnenja. Ob tem velja dodati, da je bila za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti (točka 2) izrečena oprostilna sodba, zaradi česar tudi argument primerjave stopnje prištevnosti med kaznivima dejanjema nima več nobene teže. Višje sodišče se je določno opredelilo tudi do vseh ostalih pritožbenih navedb, s katerimi je pritožnik opozarjal še na nekatere druge, že omenjene pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, in jih prepričljivo zavrnilo kot neutemeljene.

Višje sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da zagovornikov predlog za odreditev drugega izvedenca tudi iz formalnih razlogov ni sprejemljiv. Skladno z določbo 258. člena ZKP namreč sodišče zahteva mnenje drugega izvedenca šele, če nasprotij pomanjkljivosti ali utemeljenega dvoma ni mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Dokazni postopek je pokazal, da je bila takšna ocena sodišča prve stopnje pravilna.

Vložnik zahteve tudi ne more uspešno uveljavljati kršitve obsojenčeve pravice do obrambe, ker je sodišče zavrnilo predlog oškodovančevega pooblaščenca, da naj se izvedenec psihiater zasliši na glavni obravnavi, s čimer naj bi obrambi sodišče odvzelo možnost, da izvedencu postavlja vprašanja. Ne glede na razloge, zaradi katerih je bil predlog pooblaščenca zavrnjen, se zagovornik na tej podlagi ne more sklicevati na obsojenčevo prikrajšanje pri dokazovanju z izvedencem, saj sam ni zahteval njegovega zaslišanja (ocenil ga je celo kot nepotrebno), hkrati pa je pristal, da se izvedensko mnenje na glavni obravnavi prebere. Procesni položaj obdolženca in oškodovanca v kazenskem postopku je različen, to pa sodišču narekuje samostojno presojo njunih dokaznih predlogov ter pomena in posledic zavrnitve na njun procesni položaj. Vložnik zahteve tudi z ničemer ni izkazal, da bi omenjena zavrnitev oškodovančevega dokaznega predloga kakorkoli vplivala na zakonitost sodbe.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ostaja pri stališču, da je v celoti zadostil dokaznim standardom v zvezi z dokaznim predlogom za odreditev drugega izvedenca psihiatra in da je z zavrnitvijo dokaznega predloga bila obsojencu kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Vendar pa ob tem ne navaja nobenih novih oziroma prepričljivih okoliščin, s katerimi bi prepričal v utemeljenost zahteve in izpodbil odločitev pritožbenega sodišča, ki je njegove po vsebini enake pritožbene navedbe prepričljivo zavrnilo kot neutemeljene. Zatrjevana kršitev pravice obrambe tudi ni izkazana s posplošenim naštevanjem (ponavljanjem) „drugih napak izvedenca“, glede katerih se je določno izreklo že višje sodišče. Nestrinjanje vložnika zahteve z ugotovitvami izvedenca, ki jih obe sodišči upoštevata, pa pomeni zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

2.) Drugo kršitev, ki naj bi po mnenju vložnika vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe (ki pa je pobliže ne opredeli) pa vidi v tem, da sodišče iz spisa ni izločilo izjav, ki jih je obsojenec dal izvedencu o kaznivih dejanjih (s tem v zvezi se sklicuje na članka vrhovne sodnice Alenke Jelenc Puklavec, v katerih obravnava nekatera procesna vprašanja izvedenstva v kazenskem postopku). Ker se je senat, ki je odločal o obtožbi, seznanil s temi izjavami naj bi tudi to vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Od obsojenčevih izjav izvedencu vložnik zahteve izpostavlja: da si je pištolo pridobil tisti večer; da je tisti večer popil „30 flaš piva“; da se je vse zgodilo nekaj po četrti uri zjutraj in da se nič ne spominja; da se spominja, da sta se s S. nekaj kregala; da ne ve kolikokrat je streljal; izvedenec pa je obsojencu „celo predočil izjavo priče M. in zapisal njegovo izjavo glede tega“.

Tudi do teh ugovorov obrambe se je opredelilo že višje sodišče, ki je pravilno ugotovilo, da se prvostopenjska sodba na obdolženčeve izjave psihiatru ne opira in da se te tudi sicer nanašajo na nepomembna dejstva (upoštevaje, da obsojenec kaznivo dejanje poskusa umora ne zanika in da prizna, da je streljal). Pravilno je tudi stališče višjega sodišča, da takšne izjave, ki procesnopravno nimajo nobene dokazne vrednosti, niso nedovoljen dokaz (v smislu 83. člena ZKP), ki bi ga moralo sodišče iz spisa izločiti in da teh izjav psihiatra tudi ni mogoče enačiti z obdolženčevim obvestilom policiji (preden je poučen po četrtem odstavku 148. členu ZKP). Zaradi morebitnega vpliva, ki bi ga utegnila imeti na sodnikovo odločitev takšna obdolženčeva izjava psihiatru (npr. priznanje kaznivega dejanja), pa se je treba strinjati tudi s stališčem avtorice omenjenih člankov (enako tudi mag. Štefan Horvat v Zakonu o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 204, stran 591 in 592), da je pravilno, če izvedenec takšne podatke (anamneza) shrani v svojem arhivu in jih ne povzema v svojem izvidu in mnenju in da jih je v nasprotnem primeru treba iz spisa izločiti z analogno uporabo 83. člena ZKP. Vendar pa glede na doslej navedeno obravnavani primer ni takšen. Zato tudi v tem pogledu pravnomočni sodbi ni mogoče očitati nobenih nepravilnosti. Zagovornik tudi sicer z ničemer ne izkaže vpliva omenjenih izjav na odločitev sodišča oziroma, da bi sodišče pod njihovim vplivom ocenjevalo druge dokaze, ki so podlaga sodbe.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom (povprečnina), temelji na določbah 98a člena ter četrtega odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje izpodbijanih sodb ter upoštevanju dejstva, da je obsojen na daljšo zaporno kazen.