Jedro

Banka je dolžna izplačati devizno hranilno vlogo varčevalcu, ki je vložil tožbo oziroma zahteval izplačilo pred uveljavitvijo Zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog, saj omenjeni zakon ne velja za nazaj, saj o tem nima nobenih določb.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati 6.596,15 CHF oziroma celotno njegovo devizno vlogo z deviznimi obrestmi, kot se izplačujejo obresti za vezane devizne hranilne vloge na več kot leto od dne 21.1.1993 do izplačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 61.822,00 SIT. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse možne pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter naloži tožeči stranki v plačilo stroške tožene stranke na prvi in drugi stopnji. V obširni obrazložitvi svoje pritožbe tožena stranka med drugim navaja, da je za rešitev te pravdne zadeve vsekakor potrebno uporabiti Zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog. Do dne uveljavitve tega zakona namreč ni prišlo do sporazuma med pravdnima strankama o razpolaganju z devizno hranilno vlogo v skladu s sklenjeno pogodbo.

Tožena stranka poudarja, da je bil zakon sprejet zato, ker poslovne banke v Republiki Sloveniji niso mogle izpolniti svojih obveznosti do deviznih varčevalcev, ker Narodna banka Jugoslavije, Narodna banka Slovenije oziroma Banka Slovenije kot njena pravna naslednica ter Republika Slovenija kot garant obveznosti Banke Slovenije niso vrnili poslovnim bankam deponiranih deviznih sredstev občanov. Poslovne banke so namreč na podlagi zakonskih predpisov deponirale v času od 30.6.1978 do 14.10.1988 devizna sredstva varčevalcev pri Narodni banki Jugoslavije. Kasnejši predpisi, ki so urejali sprejemanje v depozit deviznih sredstev varčevalcev so bili Zakon o deviznem poslovanju (Ur.list SFRJ št. 6/85 z dopolnitvami) ter na podlagi tega zakona sprejeti Odlok Zveznega izvršnega sveta o načinu in pogojih za deponiranje in vračanje deviz občanov iz depozita pri Narodni banki Jugoslavije (Ur.list SFRJ št. 7/85). Na podlagi tega Odloka je Narodna banka Jugoslavije s sodelovanjem Narodne banke Slovenije, ki je bila na podlagi navodil Narodne banke Jugoslavije pooblaščena za sklepanje konkretnih pogodb o deponiranju deviznih sredstev občanov, sprejemala v depozit od pooblaščenih bank devize varčevalcev in to v skladu z dejanskim povečanjem stanja deviz na teh računih. Isti Odlok je tudi odločal, da smejo banke deponirane devize dvigati iz depozita pri Narodni banki Jugoslavije z dejanskim prenosom teh deviz na devizne račune bank v višini nastalega zmanjšanja stanja na deviznih računih varčevalcev v obračunskem obdobju. Narodna banka Jugoslavije in Narodna banka Slovenije sta veljavno izpolnjevali svoje obveznosti do 31.12.1990, obveznosti pa sta prenehali izpolnjevati v letu 1991. Z uveljavitvijo Zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog je bilo sistemsko rešeno vprašanje "zamrznjenih deviznih vlog", konkretno pa tudi opredeljen prevzemnik obveznosti, to je Republika Slovenije. Navedeni zakon rešuje devizne vloge, ki niso bile izplačane do dne uveljavitve zakona. Torej ni pomembno, ali je upravičenec pred uveljavitvijo tega zakona prisilno ali kako drugače uveljavljal svojo pravico do izplačila deviz ali ne. Bistveno je le, da do uveljavitve zakona vloge niso bile izplačane. Zato je povsem nepomembno, kdaj je tožeča stranka vložila tožbo. Po navedenem zakonu pa je tožena stranka dolžna zagotoviti izplačilo prvega obroka v znesku 1.000 DEM najkasneje do 30.6.1993. Na glavni obravnavi torej tožbeni zahtevek tožeče stranke sploh še ni bil zapadel, kajti tožena stranka bi prišla v zamudo šele potem, če ne bi izpolnila zakonsko določene obveznosti do 30.6.1993. Zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek kot preuranjen zavrniti v celoti in ji naložilo plačilo vseh pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je bila tožba, s katero tožnik zahteva plačilo deviz od tožene stranke, vložena pred uveljavitvijo Zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (Ur. l. RS št. 7/93 z dne 4.2.1993) in je bil torej tožbeni zahtevek ob vložitvi tožbe utemeljen in je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je oprlo odločitev na določilo člena 1038 ZOR. Po navedenem določilu ima deponent pravico ob vsakem času razpolagati s svojim saldom na računu, kar pa je bilo tožniku onemogočeno, saj mu tožena stranka njegove devizne vloge ni hotela izplačati. Tožena stranka je bila torej v zamudi najkasneje ob vložitvi tožbe, s katero je tožnik zahteval, da mu sodišče nudi pravno varstvo za napadeno oz. ogroženo pravico, to je pravico do razpolaganja s svojo devizno vlogo. Od vložitve tožbe dalje se razmerje med pravdnima strankama ni v ničemer spremenilo in tožena stranka je bila še nadalje v zamudi, tožeča stranka pa je ves čas vztrajala na tožbenem zahtevku. Tožbeni zahtevek, ki je bil ob vložitvi tožbe utemeljen, bi moral biti utemeljen torej tudi v času sojenja. Ker pa je dne 5.2.1993 začel veljati Zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog, pa je treba ugotoviti, ali ta zakon spreminja utemeljen tožbeni zahtevek v neutemeljenega, oziroma delno utemeljenega.

Po mnenju pritožbenega sodišča je treba ta zakon razlagati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Predvsem pritožbeno sodišče ugotavlja, da zakon nima prehodnih določb in da nič ne govori o tem, katero pravo je treba uporabiti v sporih, ki so bili začeti pred uveljavitvijo tega zakona. To pomeni, da zakon take situacije očitno ne predvideva oziroma ne izključuje uporabe tistega materialnega prava, ki je veljalo v času sklenitve pogodbenega razmerja med tožnikom in toženo stranko oz. je veljalo v času, ko je prišla tožena stranka v zamudo, torej v času ob vložitvi tožbe. Zakon pa v 7. čl. niti ne prepoveduje banki, da lastniku devizne vloge ne bi smela zagotoviti razpolaganja z devizno vlogo v skladu s sklenjeno pogodbo, ampak le določa, da mora od 1. januarja 1993 zagotavljati polletno razpolaganje z najmanj 1/10 devizne vloge, vendar najmanj z 1.000 DEM. Banka torej lahko zagotovi razpolaganje z devizno vlogo v skladu s sklenjeno pogodbo, kar pomeni, da ni nobene pravne ovire, da v primeru, ko je lastnik devizne vloge vložil tožbo pred uveljavitvijo tega zakona, za ugoditev tožbenemu zahtevku. Ob tem materialnopravno pravilnem stališču sodišča prve stopnje so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti v konkretnem primeru Zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog, niti se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na Zakon o deviznem poslovanju in kreditnih odnosih s tujino (Ur. list SFRJ št. 15/77) in na podlagi tega sprejetih podzakonskih aktov.

Kakšni so bili odnosi med toženo stranko in Narodno banko Jugoslavije, za odločanje v tej zadevi ni pomembno, saj je imel tožnik sklenjen depozit s toženo stranko.

Ker tako ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov niti ni sodišče prve stopnje bistveno kršilo določil postopka iz člena 354/2 ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (člen 365/II ZPP), je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi pravilno sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).