Jedro

Sporni pomožni prostor ni bil del predmetnega stanovanja, zato se ne upošteva pri obračunu odškodnine iz naslova vlaganj v denacionalizirano stanovanje.

Odvetniško zastopanje stranke z interesom v upravnem postopku je pravilno in upravičeno, saj postopek denacionalizacije ni enostaven, v postopku pa so nastopale stranke z nasprotujočimi si interesi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnice in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo, št. 464-69/98-62 z dne 26. 6. 2009, v 1. točki izreka odločil, da je pok. vlagatelj A.A. upravičen do odškodnine iz naslova vlaganj v denacionalizirano dvosobno stanovanje v izmeri 61 m2 v pritličju objekta ..., v skupni višini 14.229,25 EUR, skupaj s 6 % letnimi obrestmi, ki tečejo od pravnomočnosti te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 2. točki izreka določil skrbnika za posebni primer - tožnico, v 3. točki izreka določil kot zavezanko za izplačilo navedenega zneska B. pod tam navedenimi pogoji, v 4. točki zavrnil zahtevo B. za povrnitev stroškov zastopanja. Drugostopni organ je z odločbo, št. 4902-12/2009-26 z dne 25. 8. 2010, v 1. točko izreka delno ugodil pritožbi B. tako, da se v 1. točki izreka prvostopne odločbe besedilo ''v izmeri 61 m2'' nadomesti z besedilom ''v izmeri 47 m2'', ter, da se besedilo ''14.229,25 EUR'' nadomesti z besedilom ''9.996,78 EUR''; v 3. točki izreka prvostopne odločbe besedilo ''dogovorjeni znesek'' nadomesti z besedilom ''znesek iz 1. točke izreka''; 4. točko izreka prvostopne odločbe odpravil in nadomestil tako, da se glasi: ''C.C. je dolžna v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe B. povrniti del stroškov, ki jih je imela v postopku na prvi stopnji, in sicer v znesku 294 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in z možnostjo izvršbe''; v preostalem delu pa je odločbo pustil v veljavi, v 2. točki izreka zavrnil pritožbo tožnice ter v 3. točki izreka napovedal, da bo o stroških postopka na drugi stopnji izdan poseben sklep. V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da je bila predmetna nepremičnina z odločbo takratnega prvostopnega organa, št. 362-599/92-07/BM-MS in 351-687/92-07/BM-MS z dne 4. 2. 1994, vrnjena z vzpostavitvijo lastninske pravice v korist upravičenca B.. Prejšnji vlagatelj B.B. je zahtevo za povrnitev vlaganj na podlagi sedmega odstavka 25. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) vložil pravočasno. Po vstopu tožnice v postopek (zaradi smrti vlagatelja) je organ zaradi ugotovitve višine vlaganj postavil izvedenca, da izdela cenilno poročilo, ki je nato v nadaljevanju postopka zaradi pripomb strank izdelal več poročil oziroma poročilo z dopolnitvami, pri čemer je bilo zadnje z dne 16. 5. 2009, v katerem je izvedenec odgovoril na pripombe zavezanke, iz poročila pa še izhaja, da je bila vrednost nepremičnine – stanovanja v pritličju objekta ... v času podržavljenja 22.448,00 DEM oziroma 11.477,48 EUR, vrednost nepremičnine v času denacionalizacije pa je bila 53.966 DEM oziroma 27.592,38 EUR, kar pomeni, da se je vrednost povečala za 31.000 DEM oziroma 15.850,05 EUR. Vrednost opravljenih investicij vlagatelja A.A. pa po izračunih izvedenca znaša 27.830 DEM oziroma 14.229,25 EUR, kar je v okviru povečane vrednosti nepremičnine in upravičeni znesek vlagatelja. V zvezi s pripombo zavezanke o neprimerno veliki površini ter glede konstrukcije (postavke pod-tlaki, zamenjave oken) je prvostopni organ navedel, da se strinja z že obrazloženim v poročilu izvedenca. Izvedenec je točkoval stanovanje z najemno površino 61 m2, v kar je zajel tudi površino pomožnega prostora, ki obsega 12,5 m2, vsa vlaganja pa so bila izvedena v času pred uveljavitvijo ZDen, ko sta imetnika stanovanjske pravice uporabljala celotno površino 61 m2. Pojem podi-tlaki je treba razumeti kot končno obdelavo, vse kar je pod končno oblogo, pa je dejansko element konstrukcij in to v etaži, ki je neposredno postavljen na zemeljsko podlago. Nova okna so vgrajena v zunanje in obodne zidove, upoštevano je 2,77 % povečanje konstrukcije, tlaki so bili obnovljeni, fasadni omet je bil obnovljen skupaj z vgradnjo oken, ometi v letih 1986 in 1988 obnovljeni v celoti, prenovljena je bila tudi elektro instalacija, postavljena je bila predelna stena. Organ je še odločil o zavezanki ter načinu plačila.

Drugostopni organ je v pritožbenem postopku v zvezi s pritožbenimi navedbami B. uvodoma navedel, da je sporno vprašanje površina stanovanja, od česar je odvisno njegovo vrednotenje, četudi ni spora, da vlagatelj v pomožnem prostoru ni izvedel nobenih vlaganj. Po Pravilniku o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (v nadaljevanju Pravilnik) je ocena vrednosti stanovanja odvisna od njegove površine, ki se ugotavlja s tam navedeno formulo, katere del je tudi površina. Glede na obseg postavljenega zahtevka oziroma zahteve vlagatelja (za stanovanje v izmeri 47 m2 na tem naslovu) je drugostopni organ ocenil, da je zahtevek postavljen dovolj določno na konkretno stanovanje. Drugostopni organ pa se ne strinja s prvostopnim organom, da naj bi bil vlagatelj upravičen do povrnitve vlaganj v stanovanje, ki naj bi ga sestavljal tudi nek prostor, zgolj na podlagi dejstva, da je vlagatelj ta prostor dejansko uporabljal, saj je bistveno, ali je ta prostor dejansko in pravno sestavni del stanovanja. Za odločitev pa ni pomembno, ali so bila vlaganja v posamezni prostor dejansko izvedena, saj se za potrebe vrednotenja uporablja skupna površina vseh prostorov stanovanja. V obrazložitvi odločbe o denacionalizaciji z dne 4. 2. 1994 je navedeno, da gre za dvosobno stanovanje v izmeri 61 m2, ki ga na podlagi najemne pogodbe z dne 3. 3. 1992 zaseda vlagatelj. Pravna podlaga za bivanje v tem stanovanju od leta 1981 do sklenitve zgoraj omenjene najemne pogodbe je bila stanovanjska pogodba, št. 04636 z dne 20. 3. 1981. Iz obeh pogodb izhaja različna površina stanovanja (iz stanovanjske pogodbe 60 m2, iz najemne pogodbe 47,7 m2), pri čemer pa nobena ne dosega 61 m2. Tloris predmetnega stanovanja iz cenilnega poročila pa tudi ne izkazuje, da bi stanovanje imelo pomožni prostor. Pritožnica B. je tudi predložila novi listini (ki ju ni mogla predložiti prej, saj sta bili šele sedaj predloženi v pravdnem postopku opr. št. I P 2362/2009 med tožnico in novim lastnikom D.D.) in sicer odločbo Komiteja za urejanje prostora občine Ljubljana Center, št. 362-58/89-071/S z dne 7. 12. 1989, iz katere je razvidno, da se stanovanje v izmeri 16,30 m2 v pritličju te zgradbe izloči iz stanovanjskega fonda in prekvalificira v skupni hišni prostor. Organ je te listine posredoval strankam postopka, ki sta nanje odgovorili in iz katerih izhaja, da med strankami identiteta tega prostora ni sporna – za kateri prostor gre, da je njegova površina v različnih dokumentih različno navedena in so ga v preteklosti uporabljali vsi stanovalci stavbe. Čeprav za opredelitev delov stanovanja ni bistveno, da imajo skupni vhod, organ sodi, da sporni prostor ne pravno in tudi ne dejansko ni del obravnavanega stanovanja, zaradi česar njegove površine ni mogoče upoštevati pri izračunu odškodnine iz naslova vlaganj, saj je prostor ločen od stanovanja, ima poseben vhod (potrjeno z ogledom z dne 20. 8. 2010), je bil v uporabi večih imetnikov stanovanj (izjava tožnice), pravno pa je bil tudi izločen iz stanovanjskega fonda. Organ je sklepal, da je bil ta pomožni prostor s površino 12,5 m2 v stanovanjsko pogodbo uvrščen zaradi obračuna ustrezne najemnine – uporaba spornega prostora je bila deljena med več imetnikov stanovanjske pravice, zaradi česar kljub obračunu najemnine tega prostora ni mogoče šteti kot dela stanovanja. Drugostopni organ je nato v nadaljevanju podrobneje pojasnil način vrednotenja vlaganj, poudaril, da gre za t. i. nečisto denarno terjatev, kar pomeni, da je treba njeno višino določiti po razmerah v času odločanja – denacionalizacijski upravičenec je bil s povečanjem vrednosti obogaten v trenutku, ko je pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, vendar pa se višino obogatitve ugotavlja v postopku odločanja o povrnitvi vlaganj. Za ugotavljanje višine vlaganj se upošteva metodologija, sicer določena za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja po stanju v času odvzema in po stanju v času vračanja, v obravnavanem primeru po Pravilniku. Navedeno pa glede na opredelitev terjatve pomeni, da je treba pri postavkah, ki po metodologiji to dopuščajo, upoštevati časovno obdobje izdaje odločbe o vlaganjih. To pa je mogoče pri postavki ''konstrukcija'', kar pomeni, da se za vrednost konstrukcije privzame osnova 114 točk za desetletje 2001-2010, ne pa 118 točk za desetletje 1991-2000. Glede postavke ''podi-tlaki'' je najprej navedel, da šteje za dokazano, da je vlagatelj izvedel investicijska vlaganja v tla stanovanja, ki jih je izvedenec upošteval pri postavki ''konstrukcija'', podpostavkah ''strop nad kletjo'', ''izkopi in izolacija'' ter ''tlak''. Iz ogleda z dne 20. 8. 2010 tudi izhaja, da je zgolj približno 15 % stanovanja podkletenega, postali del pa zaradi nagnjenosti terena leži neposredno na geološki podlagi. Ob upoštevanju opisane lege stanovanja je tako prvostopni organ pravilno upošteval navedene postavke. Gradbeni poseg v tla stanovanja pa je povzročil izboljšanje bivalnih pogojev v stanovanju, zaradi česar je prav, da se točkujejo s postavkami, ki so najbližje lastnostim dejanskih vlaganj. Pri postavki ''konstrukcija'' (podpostavke ''strop nad kletjo'', ''izkopi in izolacija'' ter ''tlak'') se upoštevajo zgolj izkop, poglobitev za podložni beton, položitev hidroizolacije, položitev izravnalnega betona, pri postavki ''podi-tlaki'' pa izravnava in finalna obloga tlaka. Na osnovi povedanega je tako odškodnino določiti v drugačni višini, kar organ nato podrobneje obrazloži, skupno število točk za vlaganja pa tako znaša 104 točke in ne 115 točk. Ker je površina stanovanja 47 m2, se izračuna vrednost vlaganj: 104 točke x 4 DEM/točko x 47 x 1 = 19.552 DEJM, torej 9.9996,78 EUR. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice pa je še navedel, da ker se višina terjatve valorizira na dan izdaje odločbe, lahko obrestovanje teče šele od tega trenutka dalje (od pravnomočnosti odločitve) – potek časa od dneva vrnitve nepremičnine v naravi oziroma do dneva vložitve zahteve organ upošteva pri določanju višine odškodnine, kar je v tem primeru upoštevano z izdelavo cenilnega poročila po vrednosti na dan izdelave cenitve. Iz sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 806/2009 z dne 26. 1. 2010, pa je tudi jasno, da se obrestovanje prične s pravnomočnostjo odločbe o povrnitvi vlaganj. Ker pa je za denacionalizacijskega upravičenca obveznost iz drugega odstavka 25. člena ZDen istovrstna kot obveznost iz sedmega odstavka 25. člena ZDen, pa je tudi 10-letni izpolnitveni rok od pravnomočnosti te odločbe pravilno določen. Glede na postavljen zahtevek vlagatelja v znesku 6.808.963 SIT, kar po takratnem tečaju Banke Slovenije pomeni 70.764 DEM, po tej odločbi pa je upravičen do 19.552 DEM, je vlagatelj uspel s približno 30 % svojega zahtevka, zaradi česar je tožnica dolžna B. povrniti 70 % njenih stroškov glede na drugi odstavek 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) oziroma 294 EUR glede na zahtevane in priznane stroške.

Tožnica je v tožbi navedla, da izpodbija 1. točko izreka drugostopne odločbe zaradi bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je nezakonita odločitev drugostopnega organa, da bi bilo treba upoštevati površino 47 m2 stanovanja. Za vprašanje povrnitve vlaganj je bistveno, katera nepremičnina je bila predmet denacionalizacije (25. člen ZDen). V danem primeru vsi dokumenti izkazujejo, da je bilo predmet denacionalizacije stanovanje s površino 61 m2 (odločba o denacionalizaciji, točkovni zapisnik, ki je služil za obračunavanje najemnine tudi po vračilu stanovanja, v najemni pogodbi iz leta 1992). Organ ni imel podlage za raziskovanje pravne usode stanovanja, saj je bistveno, kaj je bilo vrnjeno, ne pa, kako se je s tem premoženjem razpolagalo v času od podržavljenja do 1991. Ni pa spora, da v predtranzicijskih dokumentih obstojijo določena nasprotja. Sporni pomožni prostor je bil po eni strani oddan v izključno uporabo tožničinemu pravnemu predniku (stanovanjska pogodba z dne 20. 3. 1981), na drugi strani pa se je isti pomožni prostor vodil vse do leta 1989 v evidenci kot samostojno stanovanje. Sporni pomožni prostor se je v letu 1989 izločil iz evidenc, stanovanjska pogodba z dne 20. 3. 1981 in točkovni zapisnik iz leta 1984, ki sta kot predmet stanovanjske pravice opredeljevala stanovanje v izmeri 61 m2, pa sta ostala v veljavi za stanovanje v izmeri 61 m2 vse do uveljavitve Stanovanjskega zakona leta 1991. Na podlagi tega je bila tudi najemna pogodba sklenjena za stanovanje v izmeri 61 m2 in se je plačevala tudi najemnina za to površino. Sklicevanje na eno od pripravljalnih vlog tožnice v pravdi opr. št. I P 2362/2009 pa je brezpredmetno, ker gre za povsem druga dejanska in pravna vprašanja in se odloča o pravicah tožnice po 109. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) in ne o pravici do povrnitve vlaganj. Pravno zmotno je tudi naziranje tožene stranke, da je treba upoštevati vrednost, ki jo ima posamezno vlaganje v času odločanja o povrnitvi vlaganj, ne pa po vrednosti, ki jo je imelo v času vrnitve stanovanja. Gre za sui generis terjatev po 25. členu ZDen, zaradi česar drugostopni organ ne bi smel izvedenčevo vrednotenje spreminjati tako, da je namesto višine točk za dekado 1991-2000 vzel višino točk za dekado 2001-2010, saj je s tem upošteval današnje stanje, ne pa cene vlaganja. Cena pa je določena z zakonom in je enaka. S tem je dejansko odločil, da se vlaganja vrednotijo po današnjem stanju, ne pa po stanju v času denacionalizacije. S tem je breme nepotrebnega zavlačevanja upravnega postopka prevalil na tožnico, kar pomeni neupravičeno obogatitev nasprotne stranke, saj je slednja z vlaganji obogateno stanovanje dobila že leta 1994 in ne šele v letu 2010. Zmotnost naziranj pa dokazuje tudi sam Pravilnik, ki v predpisanih obrazcih izrecno dopušča vrednotenje le v dveh časovnih obdobjih: leto nacionalizacije in leto denacionalizacije. Drugostopni organ tudi ne razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem, da bi lahko tako posegal v oceno izvedenca. Nikakor tudi ne drži, da je tožnica povzročila konkretni postopek. Postopek je bil nujen, ker je nasprotna stranka zahtevala vrnitev (večvredne) nepremičnine v naravi in jo tudi dobila. Četudi pa bi to šteli, pa za priglašeno odvetniško zastopanje nasprotne stranke ni izkazano, da bi bilo potrebno in upravičeno. Tega preizkusa drugostopni organ ni opravil. Glede na ustaljeno prakso pa je tudi povsem jasno, da morajo biti za izkazovanje potrebnosti in upravičenosti odvetniškega zastopanja podane posebej utemeljene okoliščine. Teh okoliščin pa nasprotna stranka niti ne navaja. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi tako, da pritožbo B. zoper odločbo z dne 26. 6. 2009 zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje toženki, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. Navedla je še, da je oproščena plačila stroškov postopka z odločbo naslovnega sodišča, opr. št. Bpp 160/2010 z dne 23. 9. 2010, hkrati pa je prosila tudi za oprostitev plačila sodne takse za konkretni postopek.

Toženka je sodišču poslala spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

Sodišče je poslalo tožbo v odgovor tudi stranki z interesom B., ki je v odgovoru prerekala navedbe tožnice, predlagala zavrnitev tožbe ter naložitev tožnici v plačilo njenih stroškov postopka. Navedla je še, da je bistveno, ali je vlagatelj v vrnjeno nepremičnino vlagal, v kaj je vlagal in ali so ti njegovi vložki pripeljali do večvrednosti vrnjene nepremičnine. Tožnica preprosto ni upravičena do povračila vlaganj v pomožni prostor v izmeri 12,50 m2, ker v ta prostor izkazano nikoli ni vlagala, ravno tako pa ta prostor ni spadal v stanovanje. Pok. vlagatelj je v svoji zahtevi z dne 22. 12. 1998 izrecno uveljavljal vlaganja v stanovanje v izmeri 47 m2. Če bi organ odločil drugače, bi odločil mimo postavljenega zahtevka. Neizvedbe vlaganj v ta prostor pa tožnica niti ne prereka. Tudi najemna pogodba z dne 6. 3. 1992 je bila sklenjena za stanovanje v izmeri 47 m2. Upravni organ pa tudi mora ta zahtevek izračunati oziroma oceniti po razmerah v času odločanja, ne pa 16 let prej. Ker ne ZDen in tudi ne Pravilnik ne določata, da bi se vrednost vlaganj določala po cenah v času izdaje odločbe o denacionalizaciji, je jasno, da tega splošnega pravila glede nečistih terjatev zakonodajalec ni imel namena izključiti. Drugostopni organ pa tudi ni povsem napačno in brez strokovnega znanja posegel v oceno vrednosti vlaganj izvedenca, temveč je na podlagi tega mnenja in pripomb stranke z interesom šele lahko ugotovil vrednost vlaganj, pri čemer pa je v predpisu določena matematična formula precej preprosta, tako, da so navedbe tožnice o potrebnosti strokovnega znanja precej neprimerne. Zgolj v ugotovitev, da bo organ izdal poseben sklep o stroških postopka, pa tožnica nima pravnega interesa poseči, pri čemer pa je sklep že bil izdan, tožnica pa je tudi zoper njega vložila tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev drugostopnega organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporna odločitev drugostopnega organa o določitvi višine odškodnine iz naslova vlaganj v denacionalizirano stanovanje na naslovu ...

Vračanje nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju povečala, ureja 25. člen ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US), in ki poleg omogočanja denacionalizacijskemu upravičencu izbire glede načina vračila obravnavane nepremičnine zaradi njene povečane vrednosti, v primeru, če je prišlo do povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj fizičnih oseb, tej fizični osebi omogoča, da lahko uveljavlja vlaganja v okviru ugotovljene razlike v večvrednosti nepremičnine, pri čemer lahko uveljavlja tisto povečano vrednost, ki je rezultat njegovih vlaganj, ob tem, da se upoštevajo vlaganja, opravljena le do 7. 12. 1991. Med strankama ni sporno, da je prišlo do povečanja vrednosti nepremičnine – dvosobnega stanovanja v pritličju objekta ..., zaradi vlaganj fizične osebe (pok. vlagatelja A.A. – pravnega prednika tožnice), da so bila ta vlaganja opravljena do zakonsko določenega datuma (tj. do 7. 12. 1991), sporna pa je površina stanovanja, od česar je odvisno njegovo vrednotenje, posledično pa višina odškodnine iz naslova vlaganj. Drugostopni organ tako meni, da je površina obravnavanega stanovanja 47 m2, tožnica pa meni, da je treba po 25. členu ZDen upoštevati, katera nepremičnina je bila predmet denacionalizacije, kar pa je glede na vse dokumente dvosobno stanovanje v pritličju v izmeri 61 m2. Tudi po presoji sodišča je drugostopni organ pravilno upošteval kot površino stanovanja 47 m2. V obrazložitvi odločbe takratnega upravnega organa, št. 362-599/92-07/BM-MS, 351-678/92-07/BM-MS z dne 4. 2. 1994, s katero je bila vrnjena v last celotna nepremičnina – (večstanovanjska) hiša, je sicer res navedeno, da je predmet vračila (med drugim) tudi dvosobno stanovanje v pritličju v izmeri 61 m2, ki ga na podlagi najemne pogodbe, št. 00715/04636 z dne 3. 3. 1992, zaseda A.A., vendar pa v tem postopku pridobljene listine, kot je npr.: najemna pogodba z dne 3. 3. 1992, ter odločba Komiteja za urejanje prostora občine Ljubljana Center, št. 362-58/89-071/S z dne 7. 12. 1989, o izločitvi stanovanja v pritličju te stavbe v izmeri 16,30 m2 (ki sicer predstavlja pomožni prostor, kateri naj bi sodil k predmetnemu stanovanju) iz stanovanjskega fonda (ter še ostale listine, ki jih drugostopni organ podrobno povzame, zaradi česar sodišče njihove vsebine v izogib ponavljanju na tem mestu ponovno ne povzema), njegova nadaljnja uporaba kot skupnega prostora hiše za potrebe stanovalcev hiše, česar tožnica ne zanika, ter njegova mikrolokacija s posebnim, ločenim vhodom od vhoda stanovanja kažejo na to, da sporni pomožni prostor v izmeri 12,50 m2 nedvomno pravno in dejansko ni bil del obravnavanega stanovanja, zaradi česar površine tega prostora ni možno upoštevati v površini stanovanja, ne glede na sicer res nespremenjeno označbo površine stanovanja (v izmeri 61 m2) v stanovanjski pogodbi št. 04636 z dne 20. 3. 1981, ki je veljala vse do uveljavitve SZ/91. Drugostopni organ je tudi pravilno upošteval višino vlaganj po cenah oziroma razmerah v času odločanja, ob sicer tudi pravilno ugotovljeni vrednosti podržavljenega stanovanja v času nacionalizacije in v času vračanja, tj. ob izdaji denacionalizacijske odločbe. V postopkih, ko vlagatelj zahteva vrnitev vlaganj, je treba po 44. členu ZDen ugotoviti vrednost premoženja v času podržavljenja in v času vračila. Takšno stališče izhaja iz sedmega odstavka 25. člena ZDen, kot tudi iz vsebine tega člena kot celote ter v povezavi z ostalimi določbami ZDen, ki urejajo ugotavljanje vrednosti nepremičnin, ki se vračajo. Vlagatelj je upravičen do odškodnine le, če dokaže vzročno zvezo med njegovo investicijo in povečano vrednostjo premoženja, pri čemer je višina te odškodnine omejena s povečano vrednostjo podržavljenega premoženja. To pomeni, da vlagatelju pripada pravica do povrnitve vlaganj, s katerimi je v času investicije povečal vrednost stanovanja do te mere, kolikor so denacionalizacijski upravičenci do denacionalizacije pridobili večvredno nepremičnino, kot bi bila vrnjena, če teh investicij ne bi bilo. Ker pa gre po naravi stvari za zahtevek zaradi neupravičene obogatitve (t.i. nečista denarna terjatev), katerega restitucija je možna le z denarno odškodnino, se njena višina ugotavlja po cenah oziroma razmerah v času odločitve o tem zahtevku (tako tudi sodna praksa v zvezi z vprašanjem odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen, upoštevaje načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002), postavke za priznanje vlaganj pa se ugotavljajo in posledično priznavajo glede na podzakonski predpis, tj. Pravilnik, na katerega napotuje tudi 44. člen ZDen. Iz izvedenskega mnenja in njegovih dopolnitev, kot tudi iz izčrpne obrazložitve drugostopne odločbe je razvidno, da je bil navedeni podzakonski predpis podlaga za ugotovljeno višino vlaganj tudi v obravnavanem primeru. Tožbeni očitek, da je drugostopni organ odločil mimo določb predpisov oziroma natančneje Pravilnika, tako ne vzdrži. Podlaga pa uveljavljanje tovrstnega zahtevka pa je bila podana šele z uveljavitvijo ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98), torej šele po letu 1994, rešitev obravnavane zadeve pa bi tožnica lahko pospešila s pravnimi sredstvi po ZUP/86. Sodišče pa se tudi ne strinja s tožbenim ugovorom o nezadostnemu strokovnemu znanju drugostopnega organa glede na njegov poseg in posledično spremembo izvedenskega mnenja, saj je drugostopni organ na podlagi že izdelanega in večkrat dopolnjenega izvedenskega mnenja, upoštevajoč Pravilnik, ter pritožbenih pripomb stranke z interesom posegel v take postavke, za katere posebno strokovno znanje ni potrebno, in na podlagi sprememb teh postavk po precej preprosti matematični formuli, tudi določeni v Pravilniku, izračunal višino odškodnine.

S tožnico pa se sicer sodišče strinja o do določene mere nezadostni opredelitvi o tem, da je bilo odvetniško zastopanje stranke z interesom v postopku na prvi stopnji potrebno in opravičeno, kar nalaga tretji odstavek 114. člena ZUP/86, vendar pa ob upoštevanju, da gre za denacionalizacijski postopek, ki že po naravi stvari ne sodi med enostavne upravne postopke, in v katerem sta nastopali stranki z nasprotujočimi interesi (tožnica kot upravičenka do povrnitve vlaganj in stranka z interesom kot zavezanka za njihovo plačilo) ter, da je drugostopni organ kot potrebne in opravičene stroške pravnega zastopanja priznal stranki z interesom 50 točk za posvet s stranko, 700 točk za odgovor na zahtevo za povrnitev vlaganj, 50 točk za obvestilo stranki o odločitvi ter 2 % manipulativnih stroškov, povečanih za 20 % DDV, ki so tudi po oceni sodišča tovrstni stroški, pomanjkljiva obrazložitev odločbe v tem delu ne pomeni takšne kršitve pravil postopka, ki bi terjala njeno odpravo.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi zahtevka tožnice in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZDen.

Sodišče še pripominja, da stranke v postopku denacionalizacije po tem zakonu ne plačujejo taks (prvi odstavek 71. člena ZDen).