Jedro

Za sojenje o zahtevku za plačilo pobotne terjatve, ki izvira iz delovnega razmerja med strankama, bi bilo sicer pristojno delovno in socialno sodišče. Vendar ker jo toženka uveljavlja v pobot, zadošča relativna (t.j. sodna) pristojnost, kar pomeni da mora o njenem (ne)obstoju po pravilih o popolni atrakciji odločati sodišče, ki je pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se: 1. izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne glede zneska 82.621,00 SIT in glede zamudnih obresti od tega zneska za čas od 10.1.1997 dalje, 2. v preostalem delu pa se izpodbijana sodba in sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženko zavezalo, da mora tožeči stranki plačati 500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.12.1996 dalje in ji povrniti 110.085,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.5.1999. Pobotni ugovor je zavrglo.

Zoper to sodbo in sklep se iz vseh razlogov pritožuje toženka in navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo pobotni ugovor, ne da bi o njem odločalo. Do spora je prišlo izključno zaradi njene terjatve do tožeče stranke. Obstoj te terjatve je zato vsekakor predhodno vprašanje, saj je od tega odvisna odločitev o tožbenem zahtevku.

Sodišče bi moralo namreč obe terjatvi pobotati. Zato je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da toženkina terjatev do tožeče stranke ni predhodno vprašanje. Razlogi, ki jih sodišče navaja v obrazložitvi, so v nasprotju z dokazi. Verjelo je namreč tožniku, četudi je ta svojo izpovedbo spremenil glede na navedbe v tožbi.

Izpovedbo edine priče je sodišče tolmačilo v toženkino škodo, čeprav je priča izpovedala, da je direktor podpisal virmane izključno z določenim namenom. Zato toženki nikakor ne bi izročil podpisanega virmana, če se z njo ne bi dogovoril, naj ga vnovči za poplačilo svoje terjatve. Direktor se je šele kasneje premislil in toženki očital, da si je protipravno prilastila denar. Sodišče tudi ni upoštevalo vrnitve zneska 82.621,00 SIT. Ta znesek je namreč toženka obračunala v vnovčenem znesku 500.000,00 SIT. To je tudi razlog, da je 82.621,00 SIT vrnila tožeči stranki. Glede tega zneska bi bilo zato treba tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče tudi ni navedlo, zakaj ni verjelo toženki, čeprav so vsi dokazi v njeno korist. Edina priča, ki je bila zaslišana, je izpovedala, da je direktor izdajal uslužbencem virmane le strogo namensko. Zakaj ne bi dal toženki podpisanega virmana za poplačilo terjatev, za katera je zagotavljal, da jih bo poravnal. Kot je kasneje izpovedal, je direktor toženki tudi zaupal, da bo vnovčila toliko, kot ji je tožeča stranka dolgovala. Tudi kasneje je v izpovedbi priznal, da toženki dolguje.

Edino, česar ni izpovedal, je to, da se je takoj po vnovčitvi virmana nenadoma premislil. Pritožba je utemeljena.

Tako v sodni praksi kot v teoriji se izpolnitev pojmuje ne kot dogovor strank, marveč kot dolžnikovo realno dejanje. Zato je izpolnitev veljavna, čeprav je dolžnik ni hotel. Na prvi pogled bi tako kazalo, da volja tožeče stranke v konkretnem primeru niti ni pomembna. A ker je šlo tu za toženkino dejanje (sama si je namreč z računa tožeče stranke nakazala na svoj tekoči račun 500.000,00 SIT), je za oceno, ali predstavlja ta premik premoženja izpolnitev (ki bi bila v tem primeru podlaga pridobitve), vendarle odločilno, kakšna je bila volja tožeče stranke oziroma njenega direktorja. Dokazno breme za to nosi toženka, saj ona ugovarja, da je imela za svoje dejanje direktorjevo soglasje, kar pomeni, da mora to dokazati s tako stopnjo verjetnosti, da je izključen vsak razumen dvom.

Pritožbeno sodišče zaenkrat (t.j. glede na dosedaj izvedene in ocenjene dokaze) sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ji to ni uspelo. Direktor je namreč zanikal, da bi ji dal bianco virman z namenom, da bi si tako izplačala obveznosti tožeče stranke iz delovnega razmerja, in tudi priča D. K. ni potrdila toženkinih navedb. Toženka se v pritožbi sicer sklicuje na njeno izpovedbo, da je direktor izdajal virmane le strogo namensko. Vendar gre tu za iz celotne izpovedbe iztrgan del (priča je namreč izpovedala, da so bili ti virmani strogo namensko določeni za plačevanje davkov). Enako velja glede pritožbene trditve, da je direktor toženki zaupal, ter da ji je zato zaupal tudi, da bo vnovčila le toliko, kot ji je tožeča stranka dolgovala. Zadnjega namreč dirketor (zaslišan kot stranka) ni izpovedal (ravno nasprotno - zanikal je, da bi toženki izročil virman za poplačilo obveznosti iz delovnega razmerja).

Pač pa ima pritožba prav, ko graja zavrženje (zmotno sicer misleč, da gre za zavrnitev) ugovora zaradi pobota. Res je, da bi bilo za sojenje o zahtevku za plačilo pobotne terjatve, ki izvira iz delovnega razmerja med strankama, pristojno delovno in socialno sodišče (2. točka 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih).

Vendar ker jo toženka uveljavlja v pobot, zadošča relativna (t.j. sodna) pristojnost, kar pomeni, da mora o njenem (ne)obstoju po pravilih o popolni atrakciji odločati sodišče, ki je pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku. Pogoji za zavrženje pobotnega ugovora zaradi nepristojnosti zato niso bili izpolnjeni.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti glede zneska 82.621,00 SIT. Toženka je namreč ta denar dne 9.1.1997 vrnila, ker ji je bil po nakazilu zneska 500.000,00 SIT (s katerim je zajela tudi svojo terjatev iz naslova regresa) plačan regres (v znesku 82.621,00 SIT). Zato je do višine tega zneska terjatev prenehala (295. člen in 2. odstavek 310. člena Zakona o obligacijskih razmerjih).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek glede zneska 82.621,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.1.1997 dalje zavrnilo (4. točka 373. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), sicer pa je izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. točka 370. člena in 3. točka 380. člena ZPP), v katerem bo treba obravnavati tudi ugovor zaradi pobota.