Jedro

Tožnica je uveljavljala svojo pravico do položajnega dodatka po postopku iz 3. a člena ZSPJS, pri čemer položajni dodatek, ki ga vtožuje tožnica, ni določen v pogodbi o zaposlitvi in ne gre za t.i. čisti denarni zahtevek, kar pomeni, da bi morala tožnica uveljavljati svojo pravico v skladu z ZJU. Tožnica je zahtevo za varstvo pravic iz delovnega razmerja podala pri delodajalcu, tožena stranka pa je podala odgovor na njeno zahtevo. Tožnica v nadaljevanju ni uveljavljala pravnega varstva svojih pravic po prejemu negativnega odgovora tožene stranke, saj ni vložila pritožbe na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja, zato ni izpolnjena procesna predpostavka iz 5. odstavka 24. člena ZJU za dopustnost sodnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje (II. in III. točka).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se zaradi umika tožbe ustavi postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bila tožnici od 18. 6. 2010 plača določena in izplačana v nasprotju z zakonom, da je od 18. 6. 2010 dalje upravičena do dela plače iz naslova položajnega dodatka v višini 12 % njene osnovne plače in da je tožena stranka dolžna od 18. 6. 2010 dalje obračunati razliko v plači med dejansko izplačano in zakonito določeno plačo, ki vsebuje tudi položajni dodatek, ter po odvodu vseh predpisanih davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek navedenega prikrajšanja pri plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto zneska mesečne plače od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec (I. točka). V ostalem je sodišče tožbo zavrglo (II. točka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 754,90 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka).

Tožnica vlaga pritožbo zoper II. in III. točko sklepa in navaja, da je bila tožba vložena zakonito po določilih Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, zato je sodišče neupravičeno s sklepom odločilo, da se tožba zavrže. S tožbo je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo, ki bi vključevala tudi plačilo položajnega dodatka, pri čemer sodišče navaja, da bi tožnica morala uveljavljati svojo terjatev po postopku, določenem v 3. a členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, kljub temu, da ta zakon glede sistema plač glede pravil in določanja, obračunavanja in izplačevanja napoti na Zakon o javnih uslužbencih. Sodišče navaja, da bi tožnica morala uveljavljati svojo pravico po postopku določenem v Zakonu o javnih uslužbencih. Ker tožnica ni vložila pritožbe na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja, ni izpolnila procesne predpostavke iz 5. odstavka 24. člena ZJU za dopustnost sodnega varstva. Zahteva za odpravo nezakonitosti z dne 5. 2. 2010 je bila naslovljena na delodajalca dne 6. 2. 2010, pri čemer tožnici ni bil določen položajni dodatek. Tudi položajni dodatek je del plače javnega uslužbenca, ki niso upoštevani pri vrednotenju zahtevnosti delovnega mesta, naziva ali funkcije. Tožba se ne bi smela zavreči, pač pa bi tožbo morali presojati po vsebini.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo obeh strank tožbo tožnice v delu s tožbenim zahtevkom, ki ga je ta podala s pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prejelo 7. 3. 2012, zavrglo. Tožnica vtožuje neskladnost plače in izplačil, priznanje položajnega dodatka in izplačilo razlike med dejansko izplačano plačo ter plačo, ki vključuje položajni dodatek in sicer za obdobje od 1. 8. 2008 do 17. 6. 2010, pri čemer v 1. točki postavlja ugotovitveni tožbeni zahtevek. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati le ugotovitev obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost ali nepristnost kakšne listine, ne pa ugotovitev obstoja določenega dejstva, kot to določa 1. odstavek 181. člena ZPP. Ob navedenem 2. odstavek 181. člena ZPP določa, da se takšna tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takšnega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Tako je sodišče v tem delu tožbo kot nedopustno pravilno zavrglo.

Tožnica je uveljavljala svojo pravico do položajnega dodatka po postopku iz 3. a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZSPJS), pri čemer pa je ugotoviti, da položajni dodatek, ki ga vtožuje tožnica, ni določen v pogodbi o zaposlitvi in ne gre za t.i. čisti denarni zahtevek, kar pomeni, da bi morala tožnica uveljavljati svojo pravico v skladu z Zakonom o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZJU). Tožnica je zahtevo za varstvo pravic iz delovnega razmerja podala pri delodajalcu dne 5. 2. 2010, tožena stranka pa je podala odgovor na njeno zahtevo dne 16. 2. 2010, v kateri je obrazložila, da ji plačuje plačo v skladu z Uredbo, o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence. Tožnica v nadaljevanju ni uveljavljala pravnega varstva svojih pravic po prejemu negativnega odgovora tožene stranke, saj ni vložila pritožbe na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja. Tako ni izpolnjena procesna predpostavka iz 5. odstavka 24. člena ZJU za dopustnost sodnega varstva. Tožnica v pritožbi tudi navaja, da je uveljavljala denarni zahtevek, vendar iz postavljenega tožbenega zahtevka to ne izhaja, pri čemer pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da položajni dodatek, ki ga tožnica uveljavlja, ne izhaja iz pogodbe o zaposlitvi in aneksa.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pravilno odločilo o stroških postopka, upoštevaje pri tem določila 154. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.