Jedro

Zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo začne teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, ker pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče škode. Ker je tožeča stranka že s tožbo z dne 28.4.1993 zahtevala povrnitev škode zaradi izgube na zaslužku od 12.4.1991 do 14.5.1992, torej za obdobje neposredno po škodnem dogodku, je bilo s tem pretrgano zastaranje za vse nadaljnje istovrstne terjatve, ki jih je tožeča stranka uveljavljala s pripravljalno vlogo z dne 11.1.2001, to je preden je začelo znova teči zastaranje terjatve za odškodninsko terjatev, ki obsega čas do 14.5.1992.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 16,620.570 SIT, 6,607.900 SIT in 5,534.913 SIT, vse zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, kot to izhaja iz izreka sodbe, in mesečne rente 165.137 SIT od 1.10.2005. Odločilo je še o pravdnih stroških. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je štelo, da je terjatev tožeče stranke zaradi poteka subjektivnega in objektivnega zastaralnega roka zastarala. Ocenilo je, da se je tožnikovo stanje najkasneje do 22.7.1994 stabiliziralo do takšne mere, da mu je bilo znano, da zaradi posledic nesreče ne bo več mogel opravljati poklica avtoprevoznika.

Sodišče druge stopnje je (razen v stroškovnem delu) zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da je tožnik zahtevek zaradi trajne nezmožnosti za delo prvič postavil s pripravljalno vlogo z dne 11.1.2001, medtem ko je v tožbi zahteval povrnitev škode zaradi izgube zaslužka med zdravljenjem. Zahtevka imata različno dejansko in pravno podlago, saj prvi temelji na drugem odstavku 195., drugi pa na prvem odstavku 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ZOR).

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvene navedbe v reviziji so naslednje: Ugotovitev, da je tožeča stranka premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka prvič zahtevala šele po vložitvi tožbe, je protispisna, saj je to terjatev uveljavljala že s tožbo. Ni res, da je tožnik s tožbo zajel izključno izgubo na zaslužku med zdravljenjem, saj ni razmejeval med začasno in trajno delazmožnostjo, ampak je terjal enotno škodo, ki mu je nastala in mu bo nastajala v bodoče. V razširitvi tožbe vtoževana premoženjska škoda ni drugačna od tiste, ki jo je tožeča stranka zahtevala že v prvotni tožbi, saj gre v obeh primerih za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo. Tožeča stranka je že s samo tožbo pretrgala zastaranje za bodoče zapadle zneske in bi nov zastaralni rok za škodo zaradi izgubljenega zaslužka za naslednja obdobja začel teči šele s pravnomočnim zaključkom te pravde. Tako izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča z dne 24.2.2005, opr. št. II Ips 223/2004. Sodišči prve in druge stopnje sta nepravilno uporabili določilo 388. člena ZOR, ki določa, da se zastaranje pretrga ne le z vložitvijo tožbe, pač pa tudi z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Takšno dejanje upnika v konkretnem primeru je njegov predlog, naj se izvede dokaz z izvedencem finančne stroke, da bi se ugotovila višina terjatve iz naslova rente. Vrhovno sodišče je v odločbi z dne 15.11.2001, opr. št. II Ips 174/2001 zavzelo stališče, da v primeru, ko je za opredelitev višine terjatve potrebno sodelovanje izvedenca, tožnik pa šele na podlagi podanega izvedenskega mnenja razširi tožbeni zahtevek, ugovor zastaranja glede tako razširjenega zahtevka ni utemeljen. Sodišče prve stopnje samo je dalo tožeči stranki nedvoumno vedeti, da šteje, da tožeča stranka s tožbo uveljavlja premoženjsko škodo v smislu drugega odstavka 195. člena ZOR, saj drugače ne bi sledilo njegovemu dokaznemu predlogu s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Tožnik je za vse elemente škode iz naslova izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo za obdobje od 14.5.1992 zvedel šele, ko je bilo 22.9.2000 izdelano izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke. Tožena stranka je s sklenitvijo izvensodne poravnave z dne 11.12.2001 pripoznala utemeljenost tožnikovega zahtevka iz naslova izgube na zaslužku za celotno vtoževano obdobje, ne le za čas od 12.4.1991 do 14.5.1992. Tožeča stranka je že med postopkom na prvi stopnji zatrjevala, da sta stranki sklenili izvensodno poravnavo, sploh pa je bilo to dejstvo med pravdnima strankama nesporno. Nobene potrebe pa ni bilo, da bi nanizala pravne posledice tako sklenjene poravnave. V tej pravdni zadevi bi bilo treba uporabiti zastaralne roke, ki veljajo za kazenski pregon, in sicer za povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti. Obe nižji sodišči sta povsem zanemarili pomen, ki ga ima okoliščina, da je bila v zadevi že predhodno izdana pravnomočna vmesna sodba. Ob tožnikovi invalidnosti je bilo dokončno in pravnomočno odločeno šele 24.9.1999, zato je napačen zaključek, da je tožnik za vse elemente škode zvedel že pred tem datumom. Končno sta obe sodišči ravnali nezakonito, ko tožniku nista priznali vseh priglašenih stroškov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi v zvezi z uveljavljanjem denarne odškodnine za premoženjsko škodo navedla, da "je bila v času od 12.4.1991 do 14.5.1992 prikrajšana na osebnem dohodku v znesku 677.711 SIT, zato glede na 10 % sokrivdo zahteva odškodnino v obliki izgube na dohodku za omenjeno obdobje v znesku 609.939 SIT". S kasnejšo pripravljalno vlogo z dne 11.1.2001 je obstoječi tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo povečala tako, da je poleg odškodnine za obdobje od 12.4.1991 do 14.5.1992 uveljavljala še izgubo dohodka od 15.5.1992 do 30.6.2000 in plačilo mesečne rente od 1.7.2000. Pravno naziranje sodišča druge stopnje o različni dejanski in pravni podlagi pravkar individualiziranih zahtevkov za plačilo denarne odškodnine zaradi nastale premoženjske škode ni pravilno. Tako v prvem kot v drugem primeru gre za povrnitev premoženjske škode zaradi prizadete telesne poškodbe oziroma prizadetega zdravja v smislu 195. člena ZOR, ki se kaže v razliki med dohodkom, ki bi ga tožnik dobival, če ne bi bil poškodovan in dohodkom, ki ga je dejansko prejel. Takšno obliko škode je mogoče po ustaljeni sodni praksi uveljavljati bodisi v obliki rente bodisi s sukcesivnim vtoževanjem za preteklo obdobje. Slednje je običajno v primeru že zapadle odškodnine. Tudi za tako vrsto škode in za tak način njenega uveljavljanja veljajo določbe o zastaranju (prvi in drugi odstavek 376. člena ZOR). Zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo začne teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, ker pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče škode (prvi odstavek 392. člena ZOR). Ker je tožeča stranka že s tožbo z dne 28.4.1993 zahtevala povrnitev škode zaradi izgube na zaslužku od 12.4.1991 do 14.5.1992, torej za obdobje neposredno po škodnem dogodku, je bilo s tem pretrgano zastaranje za vse nadaljnje istovrstne terjatve, ki jih je tožeča stranka uveljavljala s pripravljalno vlogo z dne 11.1.2001, to je preden je začelo znova teči zastaranje terjatve za odškodninsko terjatev, ki obsega čas do 14.5.1992. Ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno šteli, da ima prvotno uveljavljana odškodninska terjatev različno pravno in dejansko podlago od tiste, ki jo je tožeča stranka zahtevala kasneje, je napravilo napačen sklep o zastaranju terjatve, ki je še predmet spora. Revizijsko sodišče je reviziji ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje iz razloga, ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo to po obravnavanju vseh ugovorov tožene stranke v zvezi z višino tožbenega zahtevka o njem ponovno odločiti.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).