Jedro

V obravnavani zadevi je pomembno ne samo to, kdaj je tožnik izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, ampak tudi to, kdaj je vložil zahtevo za priznanje te pravice. Postopek za uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, kamor sodi tudi pravica do starostne pokojnine, se skladno z določbo 178. člena ZPIZ-2 začne na zahtevo zavarovanca in je uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavitev pravice. Glede na splošna pravna načela se za posamezne pravice upoštevajo predpisi, veljavni na dan vložene zahteve, razen če ni za posamezno pravico posebej in drugače določeno.

Glede na načelo prilagajanja prava družbenim razmeram kot eno izmed načel pravne države določeno v 2. členu Ustave RS, zakonodajalec lahko enak položaj pravnih subjektov v različnih zaporednih časovnih obdobjih uredi različno. To pa ne pomeni, da je ravnanje v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave RS, niti ni v nasprotju s 155. členom Ustave RS, saj se ZPIZ-2 uporablja le za naprej in ne za nazaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 9. 2021, da se v odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 17. 8. 2021 odpravi odločitev glede zneska starostne pokojnine ter se mu prizna višji znesek starostne pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodba v neskladju s 155. členom, 14. členom, 33. členom, 34. členom, 35. členom, 50. členom in 2. členom Ustave Republike Slovenije. Poudarja, da samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. S podpisom pogodbe o zaposlitvi 1. 11. 1979 je sklenil obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji. Z osamosvojitvijo v novi državi je bil dne 5. 3. 1992 sprejet Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), ki je prenehal veljati 1. 1. 2000. Citira 4. člen, 43. člen, 53. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Nadalje citira 52. člen in 53. člen ZPIZ-2 o določitvi odstotka za odmero starostne pokojnine in o najnižji pokojnini in navaja, da je 38 let delal kot projektant največjih energetskih objektov. Njegovi starejši sodelavci projektanti prejemajo 1.350,00 EUR pokojnine, njemu pa je toženec določil pokojnino v višini 764,35 EUR za precej višje zneske vplačanih prispevkov. Izpostavlja primere posebno bogatih pokojnin oseb, ki nikoli niso vplačevali v pokojninsko blagajno. Po njegovem Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) velja za nove delavce zaposlene od 1. 1. 2000 in ZPIZ-2 za nove delavce zaposlene od 1. 1. 2013. Vztraja, da zanj veljajo pogoji določeni v ZPIZ/92 in v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju veljavnem od 1. 1. 1970 in pokojnina odmerjena v višini 85 % pokojninske osnove izračunane na podlagi najugodnejših 10 let zaposlitve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave RS. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno in obširno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 9. 2021, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 17. 8. 2021. S slednjo odločbo je toženec tožniku priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 764,35 EUR na mesec od 5. 2. 2021 dalje ter hkrati odločil, da se s to odločbo nadomesti začasna odločba št. ... z dne 11. 6. 2021 in da se izplačani zneski pokojnine poračunajo. Kot izhaja iz citirane odločbe toženca je tožnik dopolnil 64 let in 6 mesecev starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice je upoštevano leto 2020, najugodnejša pokojninska osnova pa izračunana na podlagi 24-letnega mesečnega povprečja osnov iz obdobja od leta 1980 do 2005 in znaša 1.253,30 EUR in da se je tožniku glede na dopolnjeno pokojninsko dobo starostna pokojnina odmerila od te osnove v višini 59,5 %.

6. Bistvo spora je vprašanje, ali je tožnik upravičen do višje starostne pokojnine in ali je toženec pri odmeri starostne pokojnine pravilno upošteval določbe ZPIZ-2 ali ne.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik pri tožencu zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil dne 4. 6. 2021. Na obrazcu je označil, da mu je delovno razmerje prenehalo 27. 4. 2019 in da je bil od aprila 2019 vključen v obvezno zavarovanje kot prejemnik nadomestila pri Zavodu RS za zaposlovanje. Ker je tožnik do uveljavitve pravice do starostne pokojnine dopolnil starost 64 let in 6 mesecev in 40 let pokojninske dobe brez dokupa, je s tem izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po četrtem odstavku 27. člena ZPIZ-2, veljavnega od 1. 1. 2013 dalje. Torej je tudi na dan, ko je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine veljal ZPIZ-2. 8. V obravnavani zadevi je pomembno ne samo to, kdaj je tožnik izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, ampak tudi to, kdaj je vložil zahtevo za priznanje te pravice. Postopek za uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, kamor sodi tudi pravica do starostne pokojnine, se skladno z določbo 178. člena ZPIZ-2 začne na zahtevo zavarovanca in je uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavitev pravice. Glede na splošna pravna načela se za posamezne pravice upoštevajo predpisi veljavni na dan vložene zahteve, razen če ni za posamezno pravico posebej in drugače določeno.

9. Kot je že uvodoma ugotovljeno, je v konkretnem primeru ob vložitvi zahteve dne 4. 6. 2021 za priznanje pravice do starostne pokojnine veljal ZPIZ-2, ki je pričel veljati 1. 1. 2013. Z njegovo uveljavitvijo je prenehal veljati ZPIZ-1, ki je veljal od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2012. Še pred uveljavitvijo ZPIZ-1 1. 1. 2000 pa je že dne 31. 12. 1999 prenehal veljati ZPIZ/92. Zmotno je razlogovanje tožnika, da za priznanje pravice do starostne pokojnine zanj veljajo predpisi, ki so veljali na dan njegove zaposlitve leta 1979 oziroma ZPIZ/92 ali celo ZPIZ/72 ter mu pripada pokojnina v višini 85 % izračunane od pokojninske osnove na podlagi najugodnejšega 10-letnega povprečja plač kot za njegove sodelavce Dejstvo, kako in v kakšni višini so pokojnine odmerjene in priznane tožnikovim sodelavcem, v ničemer ne vpliva na višino tožnikove starostne pokojnine niti ni mogoče pri priznanju in odmeri starostne pokojnine uporabiti istih predpisov, v kolikor na dan uveljavljane pravice iz obveznega zavarovanja ni veljal isti zakon in torej isti pogoji. Tudi za tožnikove sodelavce so za priznanje pravice do starostne pokojnine veljali pogoji določeni v ZPIZ/92 ali ZPIZ/72, če so zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložili v času veljavnosti teh zakonov. Sodišče pa je na podlagi 125. člena Ustave RS in 1. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih vezano na veljavne zakone.

10. Glede na vse predhodno obrazloženo se v obravnavanem primeru upoštevajo predpisi veljavni na dan vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine dne 4. 6. 2021, to so določbe ZPIZ-2, ki jih je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje in pred tem že toženec ter pravilno utemeljilo razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Pravilno pa je obširno obrazložilo tudi razloge, zaradi katerih v tem postopku ni prišlo do kršitev določb Ustave RS, na katere se tožnik ponovno sklicuje v pritožbi. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru tožnikovo sklicevanje na kršitev 2., 14., 33., 34., 50. in 155. člena Ustave RS, ni utemeljeno.

11. Glede na načelo prilagajanja prava družbenim razmeram kot eno izmed načel pravne države določeno v 2. členu Ustave RS, zakonodajalec lahko enak položaj pravnih subjektov v različnih zaporednih časovnih obdobjih uredi različno. To pa ne pomeni, da je ravnanje v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave RS, niti ni v nasprotju s 155. členom Ustave RS, saj se ZPIZ-2 uporablja le za naprej in ne za nazaj.

12. Z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma je sodišče prve stopnje starostno pokojnino pravilno odmerilo skladno z določbami ZPIZ-2 z upoštevanjem 40 let pokojninske dobe brez dokupa odmerjene v višini 59,5 % pokojninske osnove izračunane na podlagi 24-letnega mesečnega povprečja osnov iz obdobja od leta 1980 do 2005 in skladno z uskladitvami po 105. in 106. členu ZPIZ-2 tožniku starostno pokojnino priznalo od 5. 2. 2021 dalje v višini 764,35 EUR ne glede na starostno pokojnino tožnikovih sodelavcev. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.