Jedro

Glede na to, da je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, da je tožniku delovno razmerje prenehalo, na dan podaje odpovedi pa je 33. člen KPKŽI še veljal, je tožnik upravičen do pogodbene kazni.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.137,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 720,71 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 376,83 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 220,32 EUR, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 8.137,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe in mu povrniti potrebne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Svojo odločitev je obrazložilo s tem, da je Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo (KPKŽI, Ur. l. RS, št. 58/2001), ki je vsebovala določbo o pogodbeni kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prenehala veljati 1. 5. 2006 in ni veljala na dan 2. 8. 2006, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo, zaradi česar ni materialnopravne podlage za tožnikov zahtevek. Glede obstoja materialnopravne podlage je po mnenju sodišča potrebno upoštevati datum prenehanja delovnega razmerja in ne datum podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar naj bi potrjevala tudi sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 237/2005. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je ugotovitev sodišča, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 2. 8. 2006 zmotna, saj je bil tožnik na podlagi pravnomočne sodne odločbe reintegriran v delovno razmerje. Nezakonito stanje je bilo sanirano za nazaj, zaradi česar do prenehanja delovnega razmerja sploh ni prišlo. Delavec je vso nastalo škodo, za katero je namenjena pavšalno določena odškodnina, utrpel ob dokončni odločitvi delodajalca, ne pa šele ob nastanku posledic pet mesecev kasneje. Sodišče naj bi tudi napačno interpretiralo sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 237/2005 saj iz te sodbe jasno izhaja, da je namen pogodbene kazni preprečevati nezakonita ravnanja delodajalca, ne pa posledic teh ravnanj. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker se sodišče ni opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb tožnika.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala, da se revizija zavrne.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka smiselno zatrjuje kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana, saj se je sodišče druge stopnje opredelilo do vseh pritožbenih razlogov, tako glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot glede pravilne uporabe materialnega prava. Svojo odločitev je tudi jasno in razumljivo obrazložilo.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, na podlagi 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Odpoved je bila podana dne 2. 3. 2006, tožnik jo je prejel 4. 3. 2006, delovno razmerje pa mu je dejansko prenehalo šele 2. 8. 2006, po poteku odpovednega roka. S pravnomočno odločbo sodišča opr. št. Pd 40/2006 je bilo ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

10. KPKŽI, ki je prenehala veljati 1. 5. 2006, je v 33. členu določala, da je v primeru sodno ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, delodajalec delavcu dolžan izplačati najmanj štiri povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. V konkretnem primeru je sporno, ali se tožnik sploh lahko sklicuje na zgoraj navedeno določbo, glede na to, da je KPKŽI v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in tudi ob njeni vročitvi tožniku) sicer še veljala, ni pa več veljala v času dejanskega prenehanja delovnega razmerja, t.j. ob poteku odpovednega roka. Bistveno vprašanje v tem sporu je, ob nastopu katerega dogodka mora obstajati veljavna pravna podlaga, ki ureja pravico delavca do pogodbene kazni zaradi sodno ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, da je to pravico možno uveljavljati. Ali je to trenutek podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vročitve odpovedi delavcu ali pa je to trenutek dejanskega prenehanja delovnega razmerja (po poteku odpovednega roka oz. še kasneje, če gre za primere iz tretjega odstavka 116. člena ZDR).

11. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da ni pravne podlage za tožnikov zahtevek, saj je za odločitev o tem, ali gre delavcu pravica do pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pomembno, da je bila taka pravica predvidena v predpisu, ki je veljal v trenutku dejanskega prenehanja delovnega razmerja. Pri svoji odločitvi je napačno interpretiralo sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 237/2005. Navedena sodba res mestoma govori o „trenutku prenehanja delovnega razmerja“, vendar pa iz njene vsebine izhaja, da je Vrhovno sodišče odločalo o vprašanju, ali je treba upoštevati kolektivno pogodbo, ki je veljala v času dokončne odločitve delodajalca (spor se namreč nanaša na obdobje prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih – ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji) o prenehanju delovnega razmerja ali tisto, ki velja v času pravnomočne odločitve o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. V tem kontekstu ima navedena besedna zveza širši pomen.

12. Pravna pravila povedo, kako naj se pravni subjekti vedejo in ravnajo v družbenih razmerjih. Pravne posledice, ki jih določajo pravna pravila, nastopijo na podlagi pravnih dejstev, ki so lahko dogodki (naravna dejstva, ki nastopijo ne glede na voljo prizadetih oseb) in pa človekova dejanja, ki so lahko pravna ali protipravna. Relevantno pravno dejstvo v konkretnem primeru je protipravno dejanje delodajalca (nezakonita odpoved) oziroma njegovo voljno ravnanje v nasprotju s pravno normo. Na to pravno dejstvo je vezan nastop pravne posledice, ki se na eni strani kaže v pravici delavca do pogodbene kazni, na drugi pa v obveznost delodajalca, da pogodbeno kazen izplača. Dejansko prenehanje delovnega razmerja je zgolj posledica tega protipravnega ravnanja.

13. Zmotno je tolmačenje tožnika, da se kot relevanten trenutek upošteva trenutek, ko je odločitev delodajalca postala „dokončna“. ZDR pojma dokončnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pozna. Delodajalec o prenehanju delovnega razmerja ne odloča več s sklepom (ki mora postati dokončen, da lahko učinkuje), ampak je prenehanje delovnega razmerja posledica (med drugim) odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je bistveno, ali je obstajala pravna podlaga, ko je delodajalec deloval, torej ko je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne šele, ko so nastale posledice tega delovanja. Ta pravna podlaga predstavlja temelj pravice in na njeni podlagi se presoja, ali je delodajalčevo ravnanje sploh protipravno in kakšne so pravne posledice takega ravnanja.

14. Glede na to, da je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2006 nezakonita, da mu je delovno razmerje prenehalo, na dan podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je 33. člen KPKŽI še veljal, je tožnik upravičen do pogodbene kazni v višini štirih povprečnih mesečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela, kar glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč znaša znaša 8.137,56 EUR.

15. Ker je sodišče druge stopnje – pred tem pa tudi sodišče prve stopnje, materialno pravo napačno uporabilo, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Glede na spremenjen uspeh v pravdi je bilo potrebno v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločiti o vseh stroških postopka.

16. Tožnik je z zahtevkom uspel, zato je upravičen do povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP (samo potrebni stroški) v višini 400 točk za tožbo, 300 točk za pripravljalno vlogo, 400 točk za pristop na poravnalni in prvi narok ter 80 točk za trajanje, skupaj 1180 točk oz. 541,62 EUR, povečano za 2 % materialnih stroškov pa 552,45 EUR. Stroški za kilometrino znašajo 25,52 EUR, stroški takse za tožbo in sodbo pa po 900 taksnih točk oz. 142,74 EUR.

17. Tožnik je uspel tudi s pritožbo, zato je upravičen do povrnitve stroškov zanjo v višini 500 točk oz. 229,50 EUR, povečano za 2 % materialnih stroškov pa 234,09 EUR. Taksa za pritožbo znaša 1800 taksnih točk oz. (ob vrednosti taksne točke 0,0793 EUR) 147,74 EUR. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (odgovora na pritožbo).

18. Tožnik je uspel tudi z revizijo, zato je upravičen do povrnitve stroškov zanjo v višini priglašenih 400 točk oz. 183,60 EUR, povečano za 20 % DDV pa 220,32 EUR. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka (odgovora na revizijo).