17. 12. 2020

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Trgovačko preduzeće RB NEKRETNINE, d. o. o., Bosna in Hercegovina, ki jo zastopa Rok Gerlovič, odvetnik v Mariboru, na seji 17. decembra 2020

odločilo:

Sodba Vrhovnega sodišča št. III Ips 77/2014 z dne 9. 12. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je v stečajnem postopku kupila pravno osebo – tj. stečajnega dolžnika Hidra Koper, d. o. o., v stečaju (v nadaljevanju stečajni dolžnik), z vsem njegovim premoženjem – na podlagi sklepa o prodaji Okrožnega sodišča v Kopru št. St 28/2002 z dne 10. 1. 2008, ki je bil izdan na podlagi Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99 – v nadaljevanju ZPPSL). Iz točke I navedenega sklepa izhaja, da se odreja prodaja dolžnika "z vsem premoženjem, kot izhaja iz cenitve pooblaščenega revizorja Valute, družbe za revizijo, d. o. o., Maribor, ki je sestavni del izreka tega sklepa". V obrazložitvi sklepa je sodišče pojasnilo, da so v času prodaje v premoženju stečajnega dolžnika med drugim tudi nepremičnine, vpisane v vl. št. 804, k. o. Bertoki, pri katerih je bila knjižena družbena lastnina s pravico splošne rabe in uprave v korist pravne prednice stečajne dolžnice. Izklicna cena je bila enaka ocenjeni vrednosti iz navedene cenitve. Prodajo je predlagal stečajni upravitelj Brane Gorše (drugi toženec iz pravdnega postopka; v nadaljevanju stečajni upravitelj Hidra Koper), ki je predlogu za izdajo sklepa o prodaji tudi priložil to cenitev. Ocena vrednosti premoženja stečajnega dolžnika kot pravne osebe iz navedene cenitve je vključevala tudi (1) oceno tržne vrednosti nepremičnin, pri katerih je bila knjižena družbena lastnina s pravico splošne rabe in uprave v korist pravne prednice stečajne dolžnice, in (2) izjavo pooblaščenega revizorja, da so po njegovem najboljšem poznavanju in prepričanju "informacije in podatki v tem poročilu resnični in pravilni" ter da so bili "analiza, mnenja in sklepi izpeljani in to poročilo sestavljeno v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi". Ker vknjižba lastninske pravice pri nepremičninah, pri katerih je bila vknjižena družbena lastnina s pravico splošne rabe in uprave v korist pravne prednice stečajne dolžnice (v nadaljevanju sporne nepremičnine), ni bila mogoča, je pritožnica v pravdnem postopku tudi na odškodninski podlagi od Republike Slovenije (na podlagi odgovornosti za ravnanje stečajnega senata ter stečajnega upravitelja) in neposredno od stečajnega upravitelja Hidra Koper terjala plačilo denarnega zneska v višini ocenjene vrednosti nepremičnin.

2.Sodišče prve stopnje je dajatveni zahtevek pritožnice zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Sodišči sta svojo presojo utemeljili s stališčem, da je v okviru prodaje na javni dražbi odgovornost za stvarne napake izključena.[1] Vrhovno sodišče je revizijo pritožnice zavrnilo. Po njegovem mnenju sicer zakonska izključitev odgovornosti za stvarne napake ne pomeni, da je s tem izključena tudi možnost uveljavljanja odškodninske odgovornosti na podlagi 26. člena Ustave v primeru, ko gre za prekoračitev pravno dopustne meje (zlorabo) takšne prodaje. Ko gre za odgovornost Republike Slovenije za ravnanje stečajnega senata, je predpostavka protipravnosti po mnenju Vrhovnega sodišča vezana na vprašanje, ali je stečajni senat opustil potrebno skrbnost in s tem ravnal v nasprotju z določbami ZPPSL, ko je v sklep o prodaji vključil tudi sporne nepremičnine. Po mnenju Vrhovnega sodišča je pritožnica (z razlogi, vezanimi na ugotovitev dejanskega stanja) obsežno grajala ravnanje stečajnega senata, a zmotne uporabe ZPPSL ni konkretizirala. Čeprav po stališču Vrhovnega sodišča javno dobro ni del stečajne mase, stečajnemu sodišču ni mogoče očitati kršitve prvega odstavka 149. člena ZPPSL, saj je glede na neurejeno zemljiškoknjižno stanje štelo, da gre v stečajno maso vse (kar naj bi bilo) premoženje stečajne dolžnice in torej tudi sporne parcele, na katerih je bila vknjižena "družbena lastnina ter pravica splošne rabe in uprave". Vrhovno sodišče je pritrdilo sodiščema prve in druge stopnje, da je bila pritožnica ustrezno seznanjena z zemljiškoknjižnim stanjem spornih nepremičnin in torej z obsegom stečajne mase. Poudarilo je, da je šlo v postopku za prodajo pravne osebe in v tem okviru za prodajo spornih parcel, pri čemer bi bilo treba morebitno ukinitev "statusa splošnega ljudskega premoženja" na teh parcelah (šele) doseči v ustreznem upravnem postopku. V delu očitane odškodninske odgovornosti za ravnanje stečajnega upravitelja Hidra Koper je Vrhovno sodišče izhajalo iz ustrezne seznanjenosti pritožnice z obsegom stečajne mase in zemljiškoknjižnim stanjem nepremičnin. Dodatno je upoštevalo, da je šlo v postopku za prodajo pravne osebe in v tem okviru za prodajo spornih parcel, pri čemer prodajalec v skladu s sklenjeno kupoprodajno pogodbo tveganj nezmožnosti vknjižbe lastninske pravice ni prevzemal. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da se "tožnica ne more sklicevati na 'protipravnost' ravnanja drugega toženca [tj. stečajnega upravitelja Hidra Koper], če je privolila v nakup premoženja stečajne dolžnice ravno zaradi 'špekulacije' o morebitnem naknadnem dosegu vpisa lastninske pravice na spornih parcelah", izhajajoč pri tem iz seznanjenosti tožnice s pravnim statusom nepremičnin pred opravo javne dražbe.

3.Pritožnica uveljavlja kršitev 22. in 26. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Meni, da je Vrhovno sodišče družbeni lastnini v splošni rabi in upravi napačno pripisovalo premoženjskopravna upravičenja in jo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso in stališči teorije izenačevalo s pravico do uporabe. Navaja, da njenega špekulativnega namena, na katerem temelji sodba Vrhovnega sodišča, sodišča niso ugotovila. Navedena ugotovitev Vrhovnega sodišča je tako po mnenju pritožnice samovoljna in v nasprotju z vezanostjo na ugotovljeno dejansko stanje. Enako naj bi veljalo za ugotovitev Vrhovnega sodišča o njeni ustrezni seznanjenosti z dejstvom obsega stečajne mase in o pomenu njene privolitve v nakup premoženja stečajne dolžnice. Samovoljno naj bi bilo tudi stališče Vrhovnega sodišča, da bi morala ukinitev statusa spornih parcel doseči pritožnica v ustreznem upravnem postopku. Pritožnica poudarja, da jo je v postopku stečajni upravitelj Hidra Koper zapeljal v zmoto (preslepil)[2] glede dejstva, da so nepremičnine upravičeno vključene v premoženje stečajnega dolžnika, stečajni upravitelj Hidra Koper pa je stečajni postopek zlorabil za pridobitev protipravne premoženjske koristi. Navaja, da si je prek pooblaščenca (odvetnika) pred javno dražbo, a po seznanitvi z osnutkom prodajne pogodbe (in torej tudi po seznanitvi s sklepom o prodaji), priskrbela zemljiškoknjižne izpiske upoštevnih parcel (vključno s spornimi nepremičninami) in jih pregledala ter se seznanila z zemljiškoknjižnim stanjem, ki je še vedno vsebovalo vknjižbo družbene lastnine v splošni rabi in upravi pravnega prednika stečajnega dolžnika. Iz navedenega razloga se je za pojasnila obrnila na stečajnega upravitelja Hidra Koper. Ta naj bi ji zagotovil, da je dejanski lastnik teh parcel stečajni dolžnik, saj sicer "njihova prodaja ne bi bila odrejena s pravnomočno sodno odločbo".[3]

4.Pritožnica opozarja tudi na predhodne trditve iz pravde o seznanjenosti stečajnega upravitelja Hidra Koper z dejstvom, da nepremičnine niso v pravnem prometu, kakor tudi na to, da je ravnal namerno, saj je predhodno že skušal doseči vknjižbo stečajne dolžnice kot lastnice v zemljiški knjigi, vendar ni bil uspešen. Tako pritožnica opozarja na lastne navedbe, da je po pozivu pristojnega zemljiškoknjižnega sodišča na predložitev listine o ukinitvi statusa javnega dobra stečajni upravitelj Hidra Koper predlog umaknil,[4] na poizvedovanja pooblaščenca pritožnice v zvezi z zemljiškoknjižnim stanjem pa izrecno trdil, da je lastnik nepremičnin stečajni dolžnik, saj sicer gotovo ne bi mogle biti predmet prodaje na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča. Pritožnica navaja, da se nobeno sodišče v postopku, vključno z Vrhovnim sodiščem, ki je sicer na načelni ravni dopustilo možnost odškodninske odgovornosti, do navedenih trditev ni opredelilo. Poudarja, da se je zanesla tudi na pravnomočni sklep stečajnega senata o odreditvi prodaje stečajnega dolžnika, ki se je skliceval tudi na cenitev nepremičnin, na katerih se ni mogla vknjižiti kot lastnica. Ob tem poudarja osnovno dolžnost stečajnega upravitelja (in stečajnega senata), da se v postopku prodaja le premoženje, ki je sploh lahko predmet stečajne mase, in torej ne tudi nepremičnine, ki so izven pravnega prometa. Stečajni senat je po mnenju pritožnice zagrešil strokovno napako (opustil dolžno skrbnost), ker je odredil prodajo zemljišč, ki so bila kot javno dobro izven pravnega prometa. Vrhovno sodišče naj se tudi ne bi opredelilo do pritožničinih navedb v zvezi z odmerjeno nagrado stečajnega upravitelja Hidra Koper, ki bi bila v primeru, če nepremičnine ne bi bile predmet prodaje, ustrezno nižja. Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita tudi kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe in poštenega postopka. Po mnenju pritožnice bi moralo Vrhovno sodišče upoštevati tudi njeno repliko na odgovor na revizijo oziroma v smislu vezanosti na identično dejansko stanje vsaj pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, ki jo je priložila repliki. Vrhovno sodišče tudi naj ne bi upoštevalo, da država na temelju 26. člena Ustave ne odgovarja le za stečajni senat, temveč tudi za stečajnega upravitelja.

5.Po mnenju pritožnice stališče sodišč prve in druge stopnje, po katerem je bila "tožnica [pritožnica] ustrezno seznanjena z dejstvom obsega stečajne mase ter z zemljiškoknjižno neurejenim stanjem nepremičnin k. o. Bertoki", prezre pomen trditev, da je bila v zvezi z obsegom stečajne mase zapeljana v zmoto in prevarana (preslepljena), kakor tudi, da je stečajni upravitelj Hidra Koper zlorabil stečajni postopek za pridobitev protipravne premoženjske koristi. Pritožnica opozarja na revizijske trditve (te povzema), do katerih se Vrhovno sodišče po njenem mnenju ni opredelilo. Bistvo slednjih je v njeni utemeljitvi, da za zavrnitev odškodninskega tožbenega zahtevka nižji sodišči nista navedli zadostnih razlogov; med drugim zato, ker po njenem mnenju ne drži očitek, naslovljen nanjo, da je bila ustrezno seznanjena z dejstvom obsega stečajne mase ter zemljiškoknjižno neurejenim stanjem nepremičnin. V zvezi s tem pritožnica zatrjuje, da je bila prikrajšana za odgovor na ključne revizijske trditve in tudi za pravico do obrazložene sodne odločbe.

6.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-182/16 z dne 9. 12. 2019 sklenilo, da ustavno pritožbo sprejme v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče, skladno z drugim odstavkom navedenega člena pa je ustavno pritožbo poslalo v odgovor toženima strankama iz pravdnega postopka. Na ustavno pritožbo je odgovoril le stečajni upravitelj Hidra Koper.

7.V odgovoru opozarja, da je bila predmet prodaje pravna oseba, katere prenos je bil v celoti realiziran. Tudi sicer nepremičnine v trenutku prodaje pravne osebe naj ne bi izpolnjevale zakonskih pogojev za javno dobro.[5] Takšen položaj bi v posledici pasivnosti pritožnice pridobile šele z ustrezno odločbo Mestne občine Koper. Zapis Vrhovnega sodišča o špekulativnem namenu je po njegovem mnenju utemeljen s seznanjenostjo pritožnice z neurejenim zemljiškoknjižnim stanjem in njenim prostovoljnim sodelovanjem na javni dražbi z nakupom po izklicni ceni. Enako naj bi veljalo glede revizijske navedbe o tem, da je bila pritožnica zapeljana v zmoto. Ta navedba po njegovem mnenju tudi sicer pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja v revizijskem postopku.

8.Ustavno sodišče je odgovor stečajnega upravitelja Hidra Koper vročilo pritožnici. Ta v odgovoru ponavlja očitke iz ustavne pritožbe, poudarja odgovornost stečajnega upravitelja Hidra Koper in stečajnega senata za predmet prodaje ter pojasnjuje postopek prodaje, pravdnega postopka in svoje ravnanje pri neuspešnem prizadevanju za ukinitev javnega dobra.

9.Ustavno sodišče je v skladu s prvo povedjo prvega odstavka 56. člena ZUstS o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo zgolj obvestilo Vrhovno sodišče. Ob tem ga ni pozvalo, naj na ustavno pritožbo tudi odgovori. Vrhovno sodišče je Ustavnemu sodišču kljub temu 24. 12. 2019 poslalo vlogo, naslovljeno kot "Odgovor v zvezi z ustavno pritožbo v zadevi pod opr. št. Up-182/16", v kateri nasprotuje navedbam in vsebinskim stališčem iz ustavne pritožbe. Ustavno sodišče te vloge pri odločanju ni upoštevalo in je zato tudi ni vročalo pritožnici. Vrhovno sodišče namreč ni udeleženec postopka, v katerem Ustavno sodišče odloča o utemeljenosti ustavne pritožbe zoper njegovo odločbo.[6]

10.Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi pridobilo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VIII Pg 721/2010 in ga pregledalo.

B.

11.Pritožnica Vrhovnemu sodišču med drugim očita, da jo je prikrajšalo za odgovor na njene ključne revizijske trditve, ki jih povzema in katerih bistvo je v njeni utemeljitvi, da za zavrnitev odškodninskega tožbenega zahtevka nižji sodišči nista navedli zadostnih razlogov; med drugim zato, ker po njenem mnenju ne drži očitek, naslovljen nanjo, da je bila ustrezno seznanjena z dejstvom obsega stečajne mase ter zemljiškoknjižno neurejenim stanjem nepremičnin. V zvezi z navedeno domnevno pomanjkljivostjo sodbe Vrhovnega sodišča pritožnica očita kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je izpodbijano sodbo najprej preizkusilo z vidika pritožničine pravice do izjave iz 22. člena Ustave.

12.Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča do seznanitve in do opredelitve, kar (sicer v omejenem obsegu) velja tudi za instančna sodišča. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev lahko bistvenega pomena in so dopustne, v obrazložitvi tudi opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih morda ni enostavno prezrlo.[7] Pravica, da instančno sodišče trditve in stališča iz pravnega sredstva obravnava, jih ovrednoti in v primeru zavrnitve obrazloži, zakaj ne vzdržijo, je sestavni del pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem iz 22. člena Ustave.

13.Za preizkus izpodbijane sodbe z vidika pravice iz 22. člena Ustave je najprej pomembno, da Vrhovno sodišče ni pritrdilo stališču Višjega sodišča, da je odškodninska odgovornost izključena že na podlagi zakona zaradi prodaje na javni dražbi (156. člen ZPPSL v zvezi s 467. členom OZ). Zavzelo je stališči, (1) da smisel navedenih določb ne more biti v pravnem varstvu (zatrjevane) zlorabe postopka in (2) da ti dve zakonski določbi odškodninske odgovornosti ne izključujeta. Tako je Vrhovno sodišče kot prvo v postopku v luči zatrjevane odškodninske odgovornosti obravnavalo med drugim tudi očitano ravnanje stečajnega upravitelja Hidra Koper z vidika njegove morebitne protipravnosti (zaradi preslepitve in zlorabe stečajnega postopka, kar je pritožnica obširno utemeljevala). Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, bi moralo pojasniti, zakaj so se v okoliščinah primera navedene trditve pritožnice[8] izkazale za pravno nepomembne.

14.Pritožnica je utemeljevala preslepitev in zlorabo stečajnega postopka med drugim tudi z dejstvom, da je stečajni upravitelj Hidra Koper celo po neuspešnem poskusu vknjižbe stečajnega dolžnika kot lastnika spornih nepremičnin na izrecno vprašanje pred prisilno prodajo v stečajnem postopku, ali so sporne parcele v lasti stečajnega dolžnika, zagotavljal, da vsak pomislek v zvezi s spornimi parcelami odpravlja pravnomočni sklep sodišča o prodaji, ki je kot del premoženja stečajnega dolžnika upošteval tudi sporne parcele.[9] Ker je ZPPSL skrb za zakonito unovčenje stečajne mase nalagal prav stečajnemu upravitelju,[10] te svoje odgovornosti pa se stečajni upravitelj ni mogel razbremeniti že zgolj s tem, da stečajni senat njegov predlog odobri,[11] navedeni očitki stečajnemu upravitelju Hidra Koper v okviru ureditve odškodninskega prava niso očitno nepomembni.[12] Vrhovno sodišče, ki je kot prvo obravnavalo ravnanje stečajnega upravitelja Hidra Koper z vidika očitanega mu protipravnega ravnanja, bi se moralo do njih opredeliti; bodisi jih zavrniti kot nepomembne z vidika zatrjevane preslepitve in zlorabe stečajnega postopka s strani stečajnega upravitelja Hidra Koper ali pa se do njih vsebinsko opredeliti. Pojasniti bi moralo, zakaj je kljub očitani preslepitvi in zlorabi stečajnega postopka s strani stečajnega upravitelja Hidra Koper v kontekstu zatrjevane odškodninske odgovornosti presojo osredotočilo zgolj na očitek, naslovljen na pritožnico, da je bila ustrezno seznanjena z dejstvom obsega stečajne mase. To še posebej velja v obravnavanem primeru, ker očitki, naslovljeni na stečajnega upravitelja Hidra Koper prizadevajo tudi integriteto sodnega (stečajnega) postopka. Zgolj s pritrditvijo razlogom nižjih sodišč – ta so sicer izključila odškodninsko odgovornost, sklicujoč se samo na 467. člen OZ –, da je bila pritožnica ustrezno seznanjena z dejstvom obsega stečajne mase ter z zemljiškoknjižno neurejenim stanjem nepremičnin, ni vsebinsko odgovorjeno na pomen očitanih protipravnih ravnanj stečajnega upravitelja Hidra Koper v luči njegove morebitne odškodninske odgovornosti zaradi zatrjevane preslepitve in zlorabe stečajnega postopka. Pojasnilo v obrazložitvi, da je "Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi presoji bistvene za odločitev", ni vsebinsko. V okoliščinah primera je zgolj navidezno. Smiselno enako velja za stališče, da se pritožnica "ne more sklicevati na protipravnost ravnanja drugega toženca [stečajnega upravitelja Hidra Koper], če je v nakup premoženja privolila ravno zaradi 'špekulacije' o morebitnem naknadnem dosegu vpisa lastninske pravice na spornih nepremičninah".

15.S tem, ko je Vrhovno sodišče kljub očitani preslepitvi in zlorabi stečajnega postopka s strani stečajnega upravitelja Hidra Koper svojo presojo osredotočilo zgolj na očitek, naslovljen na pritožnico – da je bila pred javno dražbo ustrezno seznanjena z dejstvom obsega stečajne mase –, in ko tudi ni pojasnilo, zakaj so morda očitki, naslovljeni na stečajnega upravitelja Hidra Koper, v okoliščinah konkretnega primera neutemeljeni, je kršilo pritožničino pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Izpodbijano sodbo je Ustavno sodišče zato razveljavilo. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo iz razloga ugotovljene kršitve 22. člena Ustave v delu presoje o odškodninski odgovornosti stečajnega upravitelja Hidra Koper, se mu ni bilo treba opredeliti, ali vloga stečajnega upravitelja Hidra Koper v danem stečajnem postopku utemelji odgovornost države po 26. členu Ustave za njegovo domnevno protipravno ravnanje. Pritožnik v ustavni pritožbi ne trdi, da bi sklep stečajnega senata o prodaji učinkoval sam zase (samostojno) na njegovo odločitev za nakup spornih nepremičnin. Ustavno sodišče zato ne odgovarja na kršitve, ki jih pritožnik očita stališčem Vrhovnega sodišča, na katerih temelji zavrnitev revizije v tem delu.

C.

16.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar in dr. Marijan Pavčnik. Sodnica dr. Katja Šugman Stubbs ter sodnika dr. Rok Čeferin in Marko Šorli so bili pri odločanju o tej zadevi izločeni. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Ob tem sta se sklicevali na 156. člen ZPPSL v zvezi s 467. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ).

[2]S preslepitvijo se v pravu poimenuje izvršitveni način kaznivih dejanj, ki se kaže kot navajanje neresničnih podatkov, prevara, goljufanje, ukana drugega. Tako M. Accetto in drugi, Pravni terminološki slovar, Založba ZRC, Ljubljana 2018, str. 288 in 289.

[3]Enako je pritožnica trdila že v postopku na prvi stopnji (4. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

[4]Tudi ustavni pritožbi prilaga sklep o dopolnitvi zemljiškoknjižnega predloga št. Dn 2750/2007 z dne 23. 5. 2007, s katerim se upravitelja nedvoumno poziva k predložitvi listine oziroma odločbe o ukinitvi javnega dobra. Ravno tako je priložena izjava o umiku predloga in je posledično izdan sklep o ustavitvi postopka št. Dn 2750/2007 z dne 7. 6. 2007.

[5]Ob tem navaja, da položaj ni primerljiv z dejanskim stanjem v sodbi Vrhovnega sodišča pod op. št. 3, ki naj bi obravnavala vprašanje položaja morskega dna.

[6]Tako tudi v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-95/16 z dne 14. 3. 2019 (Uradni list RS, št. 26/19, in OdlUS XXIV, 24), 10. točka obrazložitve.

[7]Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108), 9. točka obrazložitve, in št. Up-305/15 z dne 27. 10. 2016, 14. točka obrazložitve.

[8]Prim. 11. točko obrazložitve te odločbe.

[9]Prim. 1. točko obrazložitve te odločbe.

[10]V okviru zakonske ureditve sta poudarjeni dolžnost upravitelja po opredelitvi stečajne mase in njegova skrb za njeno zakonito unovčenje (prvi odstavek 80. člena ZPPSL). Ker gre v stečajno maso premoženje stečajnega dolžnika (drugi odstavek 6. člena ZPPSL), je s to zapovedjo omejeno pooblastilo stečajnemu upravitelju pri sprejemanju vseh odločitev v zvezi z unovčevanjem premoženja. Iz stališč, sprejetih na posvetovanju sodnikov o nekaterih problemih v zvezi s stečaji, ki je potekalo 28. 11. 1996 in 29. 1. 1997, izhaja, da nepremičnine, ki so javno dobro, ter naravna bogastva, za katera zakon določa, da niso v pravnem prometu, ne postanejo del stečajne mase (Stališča s posvetovanja sodnikov o nekaterih problemih v zvezi s stečaji (pripravila in oblikovala Janez Šlibar in mag. Viktor Planinšec), Podjetje in delo, št. 3 (1997), str. 408).

[11]Zakon je tudi izrecno predvideval, da se upravitelj kljub odločitvi sodišča, ki odobri njegov predlog, ne more rešiti odgovornosti v primeru, ko je na goljufiv način izposloval odobritev ali navodilo (drugi odstavek 80. člena ZPPSL).

[12]Poudariti je treba, da zakonsko pravo posebej ureja odškodninsko varstvo za stranko, ki je v prevari sklenila pogodbo (drugi odstavek 49. člena OZ).