Jedro

Tožnica je v obravnavanem primeru sklenila sodno poravnavo, s katero je pristala, da sama nosi svoje stroške postopka. Terjatev do nasprotnih strank tako ni nastala, zato tudi ni mogla preiti na RS v skladu z določbo 46. člena ZBPP. S tem pa je tožnica, glede na povsem enotno sodno prakso, postala glavna zavezanka za izpolnitev obveznosti za vračilo stroškov, izplačanih za BPP, v celotni višini izplačanih stroškov, glede na to, da je s sklenjeno poravnavo pridobila tudi 1/4 nepremičnine v vrednosti 13.778,25 EUR.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je s I. točko izreka izpodbijanega sklepa odločila, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od prejema tega sklepa na navedeni račun Okrožnega sodišča v Kopru plačati znesek v višini 3.701,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od poteka 15 dnevnega roka dalje, do plačila, z II. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je odločila, da je vračilo začasno založenih sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči prihodek proračuna Republike Slovenije.

V obrazložitvi je navedla, da je bila tožnici z odločbo Bpp 273/2008 z dne 18. 4. 2008 odobrena izredna brezplačna pravna pomoč v obliki sestave predloga in drugih vlog, zastopanja ter kot oprostitev plačila stroškov postopka v nepravdnem postopku, ki je tekel pod opr. št. N 7/2008 zaradi razdelitve skupnega premoženja in sicer do zaključka naroka na prvi stopnji. Nepravdni postopek v zvezi s katerim je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP), je bil zaključen s sklenitvijo sodne poravnave, na podlagi katere je tožnica postala solastnica nepremičnin na parc. št. 948/2 in 948/1 k.o. A. Iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči so bili poravnani naslednji stroški: 397,95 EUR - stroški odvetnika po sklepu naslovnega sodišča z dne 18. 6. 2008, 397,95 EUR - stroški odvetnika po sklepu naslovnega sodišča za dne 27. 11. 2008, 175,24 EUR - stroški izvedenke po sklepu Okrajnega sodišča v Postojni z dne 17. 2. 2010, 354,69 EUR - stroški izvedenca po sklepu Okrajnega sodišča v Postojni z dne 23. 2. 2010, 731,90 EUR - stroški izvedenca po sklepu Okrajnega sodišča v Postojni z dne 11. 3. 2010, 450,12 EUR - stroški izvedenca po sklepu Okrajnega sodišča v Postojni z dne 14. 5. 2010, 1.193,86 EUR - stroški izvedenca po sklepu Okrajnega sodišča v Postojni z dne 29. 11. 2010. Pri odločitvi se toženka sklicuje na 46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, okoliščine v zvezi s pridobitvijo solastninske pravice na stanovanjski hiši in opisuje težke socialne razmere. Meni, da zato, ker razdeljenega skupnega premoženja, ki je pripadalo njej ne sme odtujiti, s samo razdelitvijo ni pridobila ničesar. Ker sama skrbi za družino, pripominja, da s svojo plačo niti ne bo zmogla vrniti zneska določenega v izpodbijanem sklepu. Smiselno sodišču predlaga naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

Toženka je z odgovorom na tožbo, v katerem dodatno pojasnjuje izpodbijano odločitev, sodišču posredovala upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je toženka utemeljila odločitev, da mora tožnica povrniti stroške BPP, ker je na podlagi sodne poravnave pridobila premoženje, nasprotna stranka pa stroškov za BPP zaradi sklenjene sodne poravnave ni dolžna povrniti. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa dodaja še: Prvi odstavek 48. člena ZBPP določa, da je v primeru, če je upravičenec do BPP delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti RS razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

V obravnavanem primeru zaradi sklenjene poravnave, s katero je tožnica pristala, da nosi svoje stroške postopka, terjatev do nasprotnih strank ni nastala, zato tudi ni mogla preiti na Republiko Slovenijo v skladu z določbo 46. člena ZBPP. S tem pa je tožnica glede na povsem enotno sodno prakso postala glavna zavezanka za izpolnitev obveznosti za vračilo stroškov, izplačanih za brezplačno pravno pomoč, v celotni višini izplačanih stroškov.

Takšna razlaga je tudi v skladu z namenom brezplačne pravne pomoči po ZBPP, ki je v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Gre torej za institut, ki zagotavlja dostop do sodišča tudi socialno šibkim strankam in ne avtomatičnega pokrivanja vseh stroškov postopka socialno šibkim osebam ne glede na izid postopka, za katerega je BPP dodeljena. Takšna ureditev pa po presoji sodišča ni niti notranje niti ustavno neskladna. Vračilo je po določbah 48. člena ZBPP vezano na pridobitev premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izdane v zadevi, za katero je bila BPP dodeljena. Pri tem od upravičenca do BPP ni dopustno terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. Tožnica ne zanika dejstva, da je s sklenjeno poravnavo pridobila tudi 1/4 nepremičnine na parc. št. 948/1 k.o. A., katere solastnik je bil njen bivši mož. Zato je njena trditev, da premoženja s poravnavo ni pridobila, brez dejanske podlage. Ob upoštevanju podatkov o vrednosti navedene nepremičnine (1/4 obeh parcel je ovrednotena na 13.778,25 EUR) in skupne vrednosti stroškov izplačanih iz naslova Bpp, sodišče ugotavlja, da toženka od tožnice tudi ne terja več kot je s poravnavo pridobila. Iz tožbenih navedb in podatkov v predloženem spisu pa izhaja, da je tožnica s poravnavo nase prevzela tudi plačilo vseh stroškov postopka.

Tožbena trditev, glede nezmožnosti vračila stroškov Bpp, pa na pravilnost izpodbijana odločitev ne more vplivati.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).