Jedro

Sodišče prve stopnje je v socialnem sporu dolžno razsoditi meritorno, le izjemoma lahko uporabi pooblastilo iz prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 in upravni akt odpravi ter naloži toženki izdajo novega akta. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi tako ravnalo, odpravilo je izpodbijana akta toženke in ji naložilo, da o pravicah na podlagi invalidnosti ponovno odloči. Ker pri tem ni pojasnilo, v čem bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami, kot zahteva že omenjena določba ZDSS-1, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo odločbo toženke z dne 15. 5. 2009 in z dne 17. 3. 2009 (I. izreka sodbe) ugotovilo, da je pri tožniku od 7. 3. 2002 podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, ker tožnik ni zmožen za delo „delavec“, na katerega je bil razporejen. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti je zmožnosti opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, ki je fizično lažje, enostavno delo, psihično nezahtevno delo, ker ni potrebe po avtonomni motivaciji ter intenzivnem stiku z nadrejenimi (II. izreka sodbe), napotilo tožnika, da se v roku 30 dni po pravnomočnosti prijavi pri pristojnem Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (III. izreka sodbe), ter toženki naložilo, da o pravici do premestitve in pravici do nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo (IV. izreka sodbe).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da sodišče v izreku sodbe ne bi smelo zgolj ugotoviti obstoja kategorije invalidnosti pri tožniku, ampak tudi odločiti o pravici, ki gre tožniku na tej podlagi. Sama ugotovitev obstoja III. kategorije invalidnosti ni in ne more biti pravica iz invalidskega zavarovanja, je zgolj pravno dejstvo, ki je ob nastopu le eden izmed pogojev za priznanje pravic po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) oziroma podlaga za nadaljnje odločanje o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Upoštevati je potrebno tudi določbo 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki določa, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Določba 129. člena ZUP pa določa celo, da se lahko zahteva zavrže, če ni upravna zadeva oziroma, če vložnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Upoštevati pa je nadalje potrebno tudi vsebino določbe 63. člena in določbo drugega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Določba 81. člena ZDSS-1 v svojem drugem odstavku uveljavlja načelo polne jurisdikcije, kar pomeni, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, se s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici obveznosti ali pravni koristi. Tak način odločanja, ki pomeni tudi pravilo pri odločanju v socialnih zadevah, je torej meritorna odločitev o sporni zadevi. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo podal tožbeni zahtevek tako, da se odpravita odločbi toženke ter da se pri njemu ugotovi kategorija invalidnosti in se mu na podlagi ugotovljene kategorije invalidnosti priznajo pravice iz naslova invalidnosti. Le izjemoma, kadar dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, lahko sodišče skladno s prvo alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. V prvostopni sodbi navedena sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 207/2008 z dne 5. 12. 2011 je po mnenju toženke specifična in pomeni izjemo, saj se njena odločitev nanaša na določbe ZPIZ-1, na podlagi katerih določenim zavarovancem ni bilo mogoče priznati pravic iz invalidskega zavarovanja, kar pa je bilo naknadno spremenjeno z ustavno odločbo. Za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja je poleg ugotovitev obstoja kategorije invalidnosti v primeru tožnika potrebno ugotoviti tudi izpolnitev pogoja gostote delovne dobe ob nastanku invalidnosti. Sodišče v okviru sodnega postopka ni ugotavljalo izpolnjevanje pogoja gostote delovne dobe, kljub temu, da je toženka že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 12. 10. 2011 opozorila, da je potrebno preveriti tudi pogoj izpolnjevanje gostote delovnih let. Toženka se ne strinja s tem, da bi navedeni pogoj ugotavljala sama, saj je ostalo odprto vprašanje, ali ima tožnik za čas od 15. 2. 1980 do 25. 4. 1981, ko je bil zavarovan kot samostojni podjetnik posameznik, ter za čas od 1. 9. 1992 do 31. 12. 1994, ko je bil zavarovan kot družbenik zasebne družbe, ki je poslovodna oseba po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1, plačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar bi moral dokazovati tožnik tekom sodnega postopka in kar bi moralo ugotoviti sodišče po načelu materialne resnice in po preiskovalnem načelu. Toženka je kot upravljalec matične evidence predložila izpisek pokojninske dobe po podatkih iz matične evidence za tožnika in tudi opozorila, da so podatki v celoti pravilni le ob poravnanih prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zgoraj navedena obdobja zavarovanja. Davčna uprava Republike Slovenije je tista, ki v skladu z določbo 228. člena ZPIZ-1 opravlja nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in bi sodišče tako lahko tudi samo preverilo navedeno dejstvo, saj ima pristojnosti, da lahko zaproša za potrebne podatke za potrebe sodnega postopka tudi druge organe, kar praviloma sodišče tudi izvaja. V predmetni zadevi je bilo tako nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ugotavljanje navedenega ni dolgotrajno in ni povezano z nesorazmernimi težavami, ki bi opravičevalo uporabo izjeme od načela polne jurisdikcije. Glede na navedeno je prišlo tudi do bistvene kršitve pravil postopka, v smislu določbe prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi z določbo drugega odstavka 81. člena ZDSS-1 in določbo 61. ter 62. člena ZDSS-1. Sodišče je s tem, ko je sledilo mnenju sodnega izvedenca, ki je ugotovil nastanek III. kategorije invalidnosti pri tožniku dne 7. 3. 2002 poseglo v že pravnomočno odločitev toženke, kar je v nasprotju s četrtim odstavkom 225. člena ZUP, saj je toženka že v prejšnjem postopku odločala o pravicah iz invalidskega zavarovanja tožnika, ter izdala odločbi z dne 23. 10. 2002 in z dne 30. 5. 2003, s katerimi je bilo odločeno, da pri tožniku ni invalidnosti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev nepravilno utemeljilo z ugotovitvijo, da v izreku teh odločb o kategoriji invalidnosti tožnika ni bilo odločeno. V navedenem pravnomočno končanem postopku invalidski komisiji prve in druge stopnje pri tožniku nista ugotovili kategorije invalidnosti in zato mu le ta tudi ni mogla biti priznana. Toženka meni, da pravnomočnost zajema vso dejansko in pravno podlago, na kateri temelji pravnomočna odločba z dne 30. 5. 2003, ki je bila potrjena tudi s sodno odločbo, to je s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1099/2003 z dne 26. 5. 2005. V novem postopku zato ni dopustno odločati o kategoriji invalidnosti in tudi ne o pravicah iz invalidskega zavarovanja za čas pred tem. To po mnenju toženke pomeni nedopusten poseg v pravnomočnost in kršitve materialne oziroma procesne zakonodaje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena ZDSS-1 in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP in sicer prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo drugega odstavka 81. člena ZDSS-1, saj v predmetni zadevi ni odločilo o pravicah tožnika, temveč je zgolj odpravilo izpodbijana upravna akta toženke in toženki naložilo, da odloči o pravici do premestitve in pravici do nadomestila za invalidnost s posebno odločbo, ne da bi v obrazložitvi, kakorkoli pojasnilo v čem bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Takšno odločitev sodišča prve stopnje tako sploh ni mogoče v tem obsegu preizkusiti, saj sodba glede tega nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Kakor pravilno poudarja toženka je sodišče v socialnem sporu dolžno o zadevi meritorno razsoditi. Le v primeru, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem, pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, lahko sodišče prve stopnje uporabi prvo alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 in upravni akt odpravi ter naloži toženki izdajo novega upravnega akta. V zvezi s tem, pritožbeno sodišče stoji na stališču, da je meritorno odločanje o pravicah iz socialnih zavarovanj primarna pristojnost sodišča in da je uporaba prve alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1, ko sodišče le odpravi upravni akt in toženki naloži izdajo novega upravnega akta, izjema od tega pravila, ki ga je mogoče uporabiti le ob prej navedenih omejitvah. Da gre za izjemo od navedenega potrjuje tudi odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 207/2008 z dne 5. 12. 2011. Navedena odločitev Vrhovnega sodišča RS po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni tega, da bi na podlagi tega judikata odslej sodišča prve stopnje po ugotovitvi, da je pri zavarovancu podana ena izmed kategorij invalidnosti odpravljali odločbe toženke in toženki nalagali, da odloči o posamični pravici iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje bo moralo v okviru ugotavljanja pogojev za priznanje pravice iz naslova invalidnosti preveriti tudi pogoj izpolnjevanja gostote delovnih let, na kar je pravilno in upravičeno opozorila tekom sodnega postopka toženka. V skladu z 228. členom ZPIZ-1 Davčna uprava Republike Slovenije opravlja nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ter pobira, izterjuje, odpisuje, delno odpisuje oziroma dovoljuje odlok ali obročno odplačevanje prispevkov za obvezno zavarovanje, kar pomeni, da bo sodišče od navedenega organa moralo pridobiti podatke o tem, ali so bili v spornem obdobju, ko je bil tožnik zavarovan kot samostojni podjetnik posameznik oziroma kot družbenik zasebne družbe, ki je poslovodna oseba, plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da se mu navedeno obdobje skladno z določbo 191. člena ZPIZ-1 lahko šteje v pokojninsko dobo.

Glede datuma nastanka invalidnosti je upravičen očitek toženke, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Nastanek invalidnosti 7. 3. 2002, kar po mnenju izvedenca pomeni, da je pri tožniku prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, pa je čas, ki je obsežen v pravnomočni odločbi tožene stranke z dne 30. 5. 2003, ter tako tega datuma ni mogoče upoštevati. Je pa mogoče tožniku priznati vtoževane pravice, ob izpolnjevanju vseh predpisanih pogojev, po pravnomočnosti odločbe toženke. Prvi odstavek 224. člena ZUP določa, da je odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, dokončna. Če je bila v dvostopenjskem upravnem postopku zoper odločbo organa prve stopnje vložena pravočasna pritožba po legitimirani osebi, postane odločba dokončna z vročitvijo odločbe organa druge stopnje, s katero je bila pritožba zavrnjena. Za ugotovitev dokončnosti in pravnomočnosti je potrebno tako ugotoviti, kdaj je bila tožniku vročena odločba tožene stranke z dne 30. 5. 2003, tega pa sodišče ni ugotavljalo. Iz upravnega spisa tožene stranke izhaja tudi, da je bil s strani osebnega zdravnika toženca vložen predlog za oceno delovne zmožnosti tudi dne 24. 12. 2007 in je bila s strani toženke izdana odločba dne 13. 3. 2008, s katero je bila prav tako zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz upravnega spisa ni razvidno, ali se je tožnik zoper navedeno odločbo pritožil, razvidno je zgolj to, da je bila citirana odločba odpravljena od toženke 20. 3. 2008 in da jo je tožnik prejel 21. 3. 2008. Na podlagi navedenega je sodišče ob uporabi 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. V okviru ponovljenega postopka bo sodišče po pridobitvi podatkov od DURS-a in ugotovitvi ali ima tožnik za čas od 15. 2. 1980 do 25. 4. 1981 in za obdobje od 1. 9. 1992 do 31. 12. 1994 plačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da se mu to lahko šteje v pokojninsko dobo. Sodišče bo prav tako moralo ugotoviti do kod sega dokončnost oziroma pravnomočnost izdanih odločb toženke, saj je pri tožniku do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju sicer po do sedaj izvedenem postopku res da prišlo 7. 3. 2002, vendar je ta čas obsežen v pravnomočni odločbi toženke, tako da tega datuma ni mogoče upoštevati, je pa mogoče tožniku priznati vtoževane pravice po pravnomočnosti odločb toženke. Po izvedbi predlaganih dokazov in po izvedbi drugih dokazov glede relevantnih dejstev, bo sodišče v ponovljenem postopku o pravicah tožnika na podlagi ugotovljene kategorije invalidnosti nato samo odločilo.