Jedro

Sanacijski postopek se uvede, ko rezultati ocene finančnega stanja pokažejo, da je sanacija banke možna in ekonomsko opravičena, pri kateri pa je treba vedno upoštevati tudi njene končne posledice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka uvedla sanacijski postopek banke potem, ko je ugotovila, da je Svet Banke Slovenije na 34. seji dne 12.1.1993 in na 35. seji dne 19.1.1993 obravnaval oceno finančnega stanja banke ter možnosti ekonomske upravičenosti njene sanacije in ugotovil, da je sanacija banke možna in ekonomsko upravičena.

Tožena stranka je med drugim odločila, da bo sanacijo banke izvajala Agencija Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic. Ugotovila je, da je znesek izgub banke v bilanci uspeha v obdobju od 1.1.1992 do 30.9.1992 15.449 mio SIT, znesek potencialnih izgub banke, ugotovljen po stanju dne 30.9.1992, pa 64.038 mio SIT. Zato se v breme jamstvenega kapitala banke odpiše znesek izgube v višini 15.449 mio SIT, Agencija Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic pa prevzame potencialne izgube v znesku 64.038 mio SIT in hkrati preostali znesek jamstvenega kapitala v višini 22.723 mio SIT. Dalje je tožena stranka ugotovila višino kapitala banke po prevzemu bilančnih terjatev banke in potencialnih obveznosti, naložila Agenciji Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic izdajo obveznic in določila način preverjanja ocenjenih situacij. Določila je, da z vročitvijo odločbe prenehajo funkcije vsem organom upravljanja banke, vsa pooblastila vodilnim delavcem banke, ki so jih imeli po statutu banke in pravice ustanoviteljev na podlagi kapitalskih vlog, ki so bile delno uporabljene za odpis izgube banke, deloma pa skupaj s potencialnimi izgubami banke prenesene na Agencijo Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic kot podrejena terjatev delničarjev banke. Imenovala je upravo banke, določila organ, pristojen za potrjevanje periodičnih obračunov in sprejem letnega obračuna banke in potrjevanje drugih finančnih izkazov banke, določila, da se z uvedbo sanacijskega postopka ne spremenijo ali zmanjšajo pravice upnikov banke in sprejela določbe o veljavnosti aktov banke.

V tožbi in obširnih dopolnilnih vlogah je tožeča stranka predvsem uveljavljala, da je tožena stranka z odločbo o uvedbi sanacijskega postopka v banki mimo ustave in mimo zakonov posegla v lastinsko pravico delničarjev Ljubljanske banke d.d., Ljubljana. Tako naj bi jim odvzela njihovo udeležbo v osnovni glavnici banke in si jo nezakonito prilastila. Do tega je prišlo zato, ker tožena stranka napačno razume pravno naravo delnice in je ne obravnava kot korporacijski vrednostni papir. Terjatev iz delnice namreč glasi na članske pravice v delniški družbi, te pa je šteti kot lastninska upravičenja, ki so bila tožeči stranki odvzeta. Poleg tega je tožena stranka po mnenju tožeče stranke v postopku kršila tako določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o obligacijskih razmerjih, kot tudi zakon o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic. Zakon o splošnem upravnem postopku je bil kršen s tem, ko tožeča stranka ni imela možnosti sodelovanja v postopku, ki ga je vodila tožena stranka in ker tožena stranka ni v skladu z določbo 135. člena zakona o splošnem upravnem postopku pravilno ugotovila vseh dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev. Delničarji bi namreč lahko, če bi v postopku sodelovali, vplivali na obliko sanacije in zavarovali svoje pravice in pravne interse, še drugačna pa bi bila odločitev, če bi bila na pravilen način ugotovljena izguba in potencialna izguba. Tako pa pomembni postavki, kot sta izguba in potencialna izguba, po mnenju tožeče stranke v postopku nista bili pravilno ugotovljeni, in zato tudi niso mogle biti pravilno uporabljene določbe 3. točke 1. odstavka 13. člena zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic v delu, v katerem je bilo odločeno o prevzemu potencialnih izgub in dela pasive. Tožeča stranka namreč pri določbah o prevzemih sanatorja (Agencije Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic) ni določila sorazmernega dela prevzema pasive, kot bi morala, ampak je prenesla na sanatorja le del aktive banke in na ta del aktive, ki je bil v banki najslabši, vezala celotno obveznost sanatorja na poplačilo sedaj podrejene terjatve delničarjev. S takšno odločitvijo pa so delničarji prišli celo v slabši položaj, kot bi bili ob likvidaciji banke. Tožeča stranka dalje meni, da pomeni "prevzem dela pasive" prevzem izpolnitve po določbi 453. člena ZOR oziroma pristop k dolgu po določbi 451. člena ZOR. Zato bi morale biti prevzete potencialne izgube sorazmerne s prevzetim delom pasive, saj gre za odplačen prevzem rizičnih terjatev. V konkretnem primeru pa sploh ni šlo za prevzem potencialnih izgub skupaj z ustreznim delom pasive, ampak za njihov nakup. To pa pomeni, da sanacija ni bila opravljena, kot to trdi tožena stranka po 3. točki 1. odstavka 13. člena zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic, ampak po 4. točki 1. odstavka istega člena, tako da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Pri izdaji odločbe so bile kršene tudi določbe 3. člena, 7. člena in 8. člena zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic. Tožena stranka po mnenju tožeče stranke sploh ni ugotavljala, ali obstajajo pogoji za uvedbo sanacijskega postopka, niti ni ugotovila izgub in potencialnih izgub, ampak jih je le ocenila. Zato tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in ugovarja njeno aktivno legitimacijo. Meni, da zakon o upravnih sporih zelo široko opredeljuje krog oseb, ki imajo pravico tožiti v upravnem sporu in praktično omogoča popularno tožbo. Zato bi dopustitev tožbe s strani delničarjev v konkretnem primeru pomenila preširoko uporabo zakonskih določil. V ostalem pa v celoti vztraja pri svojih odločitvah v izpodbijani odločbi, saj meni, da je bila izdana v skladu z vsemi zakonskimi določili in tudi z upoštevanjem določb zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic. Ker so bile podlaga za odločitev strokovne ocene, predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Kot prvo je sodišče zavzelo stališče do ugovora tožene stranke glede aktivne legitimacije tožeče stranke v upravnem sporu. Po določbi 12. člena zakona o upravnih sporih je tožnik v upravnem sporu lahko vsak posameznik in vsaka pravna oseba, organizacija, skupina oseb, naselje ipd., ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena. Čeprav stranki v postopku nista povsem enotni o pravni naravi delnic, obe soglašata vsaj glede tega, da je ena od funkcij delnice tudi pravica do udeležbe pri upravljanju delniške družbe. Že samo z odločitvijo o prenehanju pravic ustanoviteljev na podlagi kapitalskih vlog (točka V. izpodbijane odločbe) pa je tožena posegla v pravice tožeče stranke in ima ta zato, če meni, da je bila s tem njena pravica kršena, možnost sprožiti upravni spor. Zato je tožeča stranka v tem sporu lahko aktivno legitimirana, tudi, če ne bi mogli govoriti o kršenju njene neposredne osebne koristi zaradi med strankama spornega vprašanja, ali gre pri delnicah za lastninsko pravico ali ne. Ne glede na mnenje tožene stranke, da zakon o upravnih sporih zelo široko opredeljuje krog oseb (in da zato ni uporabljiv v postopkih delniških družb), ki lahko tožijo v upravnem sporu, ob izpolnjevanju zahtevanih pogojev, ni možno omejiti števila potencialnih tožnikov, ker mora pač vsem, ki menijo, da jim je kršena njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist, v enem ali drugem postopku biti zagotovljeno ustrezno sodno varstvo.

Tožeča stranka uveljavljala v tožbi stališče, da bi ji moralo biti omogočeno sodelovanje v postopku uvedbe sanacijskega postopka banke. Zakon o splošnem upravnem postopku v 49. členu določa, da je stranka v postopku oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. V spornem primeru je bil postopek s strani tožene stranke uveden zoper Ljubljansko banko d.d., Ljubljana, ki je bila stranka v postopku.

Ker je tožeča stranka bila delničar stranke v postopku, je preko organov te stranke tudi sodelovala v postopku. Če je želela osebno sodelovati v postopku bi morala svojo udeležbo v postopku zahtevati. Tožena stranka namreč ni bila dolžna pritegniti še vse delničarje v postopek. O postopku in aktivnostih v zvezi z uvedbo sanacijskega postopka je tožena stranka pravilno obveščala Ljubljansko banko d.d., Ljubljana, zoper katero je tekel postopek, in njene organe, ti pa so ali bi morali nato ravnati v skladu s svojimi akti. Zato sodišče meni, da tožena stranka v postopku ni kršila določb zakona o splošnem upravnem postopku v delu, ki določa, kdo je v postopku stranka.

Zakon o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZPSS) v 3. členu določa, da se sanacijski postopek v banki lahko uvede, kadar izgube in potencialne izgube zaradi rizičnosti naložb in aktivnih izvenbilančnih postavk predstavljajo več kot 50 % zneska jamstvenega kapitala. Iz ocene finančnega stanja Ljubljanske banke d.d., Ljubljana in možnosti in ekonomske upravičenosti njene sanacije z dne 11.1.1993 je razvidno, da je ugotovljen celo negativni jamstveni kapital v višini 20.991 mio SIT. To pa pomeni, da izgube in potencialne izgube predstavljajo celo več kot 50 % zneska jamstvenega kapitala, s tem pa so bili izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo sanacijskega postopka v banki. V tožbi in dopolnilnih vlogah tožeča stranka sicer veliko polemizira s pravilnostjo ocene finančnega stanja Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, ki jo je pripravila posebna, prav za ta primer imenovana komisija finančnih strokovnjakov, vendar razen svojih trditev in postavljenih vprašanj ne ponuja nič oprijemljivega, da bi sodišče imelo podlago za dvom o pravilnosti te ocene. Zato tudi sodišče, enako kot tožena stranka, oceno v celoti sprejema in predvsem na njeni podlagi ugotavlja pravilnost in zakonitost izpodbijane sporne odločbe.

Tožeča stranka med drugim navaja tudi, da se sanacijski postopek začne na predlog upravičenega predlagatelja, kot to določa 1. odstavek 7. člena zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic, česar v konkretnem primeru ni bilo. Vendar pa je iz podatkov v spisu razvidno, da je guverner tožene stranke izdal sklep o uvedbi postopka za oceno finančnega stanja banke po določbi 2. odstavka 7. člena, nato pa je ob upoštevanju določb 8. in 9. člena tudi izdal odločbo o uvedbi sanacijskega postopka. Sanacijski postopek je bil uveden predvsem zaradi rezultatov ocene finančnega stanja ter možnosti in ekonomske upravičenosti njene sanacije, da je sanacija banke možna in ekonomsko upravičena. Seveda je navedena komisija potencialne izgube Ljubljanske banke d.d., Ljubljana lahko samo ocenila; če bi jih mogla ugotoviti, kot meni tožeča stranka, to sploh ne bi več bile potencialne izgube, ampak bi jih morali ugotoviti že kar kot izgube. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno uporabila tudi določbe 13. člena zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic. Sanacija je bila po določbi 3. odstavka tega člena in ob upoštevanju ocene finančnega stanja ter možnosti in ekonomske upravičenosti njene sanacije opravljena s prevzemom potencialnih izgub skupaj z ustreznim delom pasive. Pri tem ni nujno, da sta oba dela sorazmerna, saj je glede na celotno situacijo treba ugotoviti, kaj predstavlja ustrezni del. Ker je pri sanaciji vedno treba upoštevati tudi končne posledice sanacije, je tudi ocena potencialnih izgub in ustreznega dela pasive, na katerem temelji sanacija, sestavni del strokovne ocene, ki jo je tožena stranka sprejela in v skladu s tem tudi določila obseg obveznosti sanatorja.

Ker je v 11. členu zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic izrecno določeno, da mora banka, v kateri je uveden sanacijski postopek, odpisati svoje izgube in potencialne izgube v breme jamstvenega kapitala, je povsem nesprejemljivo stališče tožeče stranke, da so bili delničarji z uvedbo sanacijskega postopka v banki nezakonito razlaščeni. Izgube so namreč v tem primeru bistveno presegale jamstveni kapital Ljubljanske banke, tako da je ugotovljen celo negativni jamstveni kapital v višini 20.991 mio SIT. Z modelom sanacije, kot izhaja iz odločitve tožene stranke in za katerega ta meni, da je v konkretnem primeru najprimernejši ima tožeča stranka v primeru uspešne sanacije banke, čeprav iz drugega naslova vendarle, vsaj možnost pričakovati, da dobi povrnjen del sredstev, ki jih je v obliki delnic vložila v temeljni in s tem tudi jamstveni kapital banke.

Zato sodišče ne more sprejeti stališča tožeče stranke, da so delničarji z uvedbo sanacijskega postopka izgubili vse pravice iz delnic in bili tako nezakonito razlaščeni. S tem, da ko je banka izkazala negativni jamstveni kapital, to pravzaprav pomeni, da kapitala in s tem deleža ustanoviteljev ("njihovega premoženja") sploh ni več bilo. V takem primeru pa jim tudi teoretično ni mogoče vzeti nečesa, česar sploh nimajo. Glede pravic, ki so jih iz delnic imeli pa zakon o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic v 12. členu določa, da z vročitvijo odločbe o uvedbi sanacijskega postopka med drugimi prenehajo tudi pravice ustanoviteljev na podlagi kapitalskih vlog, uporabljenih za odpis izgub in potencialnih izgub banke. Zaradi te zakonske določbe tudi prenehanje njihovih pravic na podlagi kapitalskih vlog ni bilo nezakonito.

Sodišče končno še ugotavlja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo ustrezno zaščitila pravice vseh upnikov banke, kar mora biti v prvi vrsti in ne glede na morebitne interese ustanovitvenega kapitala, tudi namen sanacijskega postopka banke. Ker je bilo odločeno, da se z uvedbo sanacijskega postopka in s sprejetimi ukrepi pravice upnikov banke ne zmanjšajo oziroma drugače spremenijo, je sanacija banke dobila svoj smisel in je bila nenazadnje tudi realizirana ocena o ekonomski upravičenosti takšne sanacije, kot jo v izpodbijani odločbi določa tožena stranka.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).