Jedro

Odločba toženke, ki je predmet tega upravnega spora, že po naslovu in strukturi ni zgolj „pisni predlog za sklenitev sporazuma“, temveč odločba, torej akt, ki je že po naravi namenjen odločanju o pravicah ali obveznostih strank. Iz izreka izpodbijanega akta izhaja, da je upravičenec upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa (med drugim) še, da tam izrecno navedeni pritožnik kot delodajalec na podlagi sporazuma izplača upravičencu odškodnino v določenem znesku. To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini, poleg tega pa tudi o obveznosti pritožnika, da pristopi k sklenitvi sporazuma o plačilu v odločbi določenega dela odškodnine kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan.

Vse navedeno jasno kaže na to, da je bil z odločbo spremenjen pravni položaj pritožnika (vsaj) v tem, da je bil z njo določen kot tisti delodajalec, ki je na podlagi ZOPDA določen kot (so)odgovoren za nastalo škodo in pozvan k sklenitvi sporazuma na podlagi tako ugotovljene odgovornosti. Zato je treba pritožniku pritrditi, da taka odločitev toženke pomeni poseg v njegov pravni položaj, ki ni zanemarljiv, in da mu je za to treba priznati pravni interes za tožbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1738/2019-23 z dne 25. 8. 2022 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 5. in 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper odločbo Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada), Komisije za odpravljanje posledic dela z azbestom (v nadaljevanju Komisija), št. 01210-43/2019 z dne 3. 10. 2019, s katero je navedeni organ odločil, da je pok. A. A. upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu – mezoteliom, v znesku 49.129,59 EUR (1. točka izreka). Od tega zneska mu Republika Slovenija na podlagi doseženega sporazuma izplača odškodnino v znesku 29.477,75 EUR (2. točka izreka), delodajalec A., d. d., pa mu na podlagi doseženega sporazuma izplača odškodnino v znesku 19.651,84 EUR (3. točka izreka). Poleg tega je bilo odločeno še, da se upravičencu povrnejo stroški za delo pooblaščenega zdravnika v znesku 105,00 EUR (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje v bistvenem navedlo, da gre pri izpodbijani odločbi zgolj za predlog sporazuma o odškodnini, izvršilni naslov in s tem podlaga za izplačilo odškodnine pa je šele sporazum o odškodnini, ko oziroma če ga podpišeta obe stranki (upravičenec do izplačila odškodnine in delodajalec oziroma Republika Slovenija). Ker gre le za predlog sporazuma, z njim ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To po presoji sodišča prve stopnje pomeni, da se z odločanjem o tožbi pravni položaj tožnika ne izboljša oziroma zanj nima nobenih bolj relevantnih posledic od tistih, ki so že nastopile, zato njegov interes za tožbo ni izkazan (14. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi zatrjuje zmotnost stališča, da za tožbo v tem upravnem sporu nima pravnega interesa in zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Predlaga, da zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt bodisi spremeni tako, da se zahtevo vlagatelja (pok. A. A. kot stranke z interesom) za priznanje odškodnine po 6. členu Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (v nadaljevanju ZOPDA) zavrne v delu, ki se nanaša na odškodnino, ki bi jo moral kriti tožnik kot delodajalec, bodisi odpravi v delu, ki se nanaša na odškodnino, ki bi jo moral kriti tožnik kot delodajalec. Podredno predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženka in stranka z interesom na pritožbo nista odgovorili.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba je utemeljena.

6. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon.

7. Sodišče prve stopnje ima prav tudi glede tega, da je po določbah ZOPDA pogoj za izplačilo odškodnine sporazum (4. alineja prvega odstavka 5. člena ZOPDA), ki je dosežen šele, ko ga podpišeta tako delodajalec kot upravičenec (tretji odstavek 10. člena ZOPDA), in je izvršilni naslov (osmi odstavek 10. člena ZOPDA). Tako drži, da obveznost plačila odškodnine ne nastopi na podlagi same odločbe, temveč šele na podlagi doseženega sporazuma.

8. Vendar pa ni utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da ima akt, ki ga je pritožnik izpodbijal s svojo tožbo, zgolj naravo predloga vsebine sporazuma o odškodnini in da z njim ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.1 Odločba toženke, ki je predmet tega upravnega spora, že po naslovu in strukturi ni zgolj „pisni predlog za sklenitev sporazuma“, temveč odločba, torej akt, ki je že po naravi namenjen odločanju o pravicah ali obveznostih strank.2 Predvsem pa iz izreka izpodbijanega akta izhaja, da je upravičenec upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa (med drugim) še, da tam izrecno navedeni pritožnik kot delodajalec na podlagi sporazuma izplača upravičencu odškodnino v določenem znesku (podrobneje prim. 1. točko te obrazložitve). To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini, poleg tega pa tudi o obveznosti pritožnika, da pristopi k sklenitvi sporazuma o plačilu v odločbi določenega dela odškodnine kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan. Tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja ugotovitev, da je upravičencu toženka priznala odškodnino zaradi tega, ker je bil zaposlen pri pritožniku kot delodajalcu, kjer je zaradi izpostavljenosti azbestu na njegovem delovnem mestu nastopila njegova poklicna bolezen, verificirana s strani interdisciplinarne skupine strokovnjakov. Da mora na podlagi sporazuma izplačati določen delež te odškodnine prav tako ugotovljeni delodajalec, pri katerem je nastopila navedena poklicna bolezen, izhaja tudi iz tretjega odstavka 10. člena ZOPDA. Na navedeni podlagi je bil pritožnik ob priznanju pravnega interesa za stransko udeležbo na podlagi prvega odstavka 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tudi vključen v predmetni upravni postopek s strani toženke, kar izhaja tudi iz listin, ki jih je predložil tožnik (priloga A3). Vse navedeno jasno kaže na to, da je bil z odločbo spremenjen pravni položaj pritožnika (vsaj) v tem, da je bil z njo določen kot tisti delodajalec, ki je na podlagi ZOPDA določen kot (so)odgovoren za nastalo škodo in pozvan k sklenitvi sporazuma na podlagi tako ugotovljene odgovornosti. Zato je treba pritožniku pritrditi, da taka odločitev toženke pomeni poseg v njegov pravni položaj, ki ni zanemarljiv, in da mu je za to treba priznati pravni interes za tožbo. Do vprašanja, ali je toženka na podlagi ZOPDA sploh pristojna za izdajo upravne odločbe v delu, ki se nanaša na delodajalca in s tem povezano sklepanje sporazuma, se Vrhovno sodišče (še) ne opredeljuje.3

9. Temeljno stališče, na katero je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijani sklep, je torej napačno. Odločbi, ki jo pritožnik izpodbija z obravnavano tožbo, torej najmanj v delu, ki se nanaša na pritožnika, ni mogoče odreči zmožnosti posega v njegov pravni položaj, s tem pa ne pravovarstvene potrebe. Če pritožnik v upravnem sporu uspe, bo namreč po obrazloženem očitno izboljšal svoj pravni položaj, česar brez vložitve tožbe v upravnem sporu ne more doseči. 10. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena in ji je na podlagi 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 ugodilo. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v nov postopek, v katerem bo moralo to sodišče opraviti preizkus nadaljnjih procesnih predpostavk, če bo tožba ta preizkus prestala, pa o njej odločiti po vsebini. Primarnemu pritožbenemu zahtevku po meritorni odločitvi v zadevi ni sledilo, saj je o tem mogoče odločiti šele po tem, ko je ugotovljeno, da so izpolnjene vse procesne predpostavke za tožbo, to pa je v nadaljnji pristojnosti sodišča prve stopnje.

11. Do navedb, ki za odločitev v zadevi niso bistvene, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo.

**K II. točki izreka**

12. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 212/2021 z dne 6. 9. 2023. 2 Kerševan, E. in Androjna, V.: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana, 2017, str. 305. 3 ZOPDA v 10. členu navaja le, da „po končanem postopku pred medresorsko komisijo, medresorska komisija pisno predlaga delodajalcu in upravičencu, oziroma njegovim dedičem sklenitev sporazuma o odškodnini.“ Torej ni izrecne določbe o izdaji odločbe, prav tako pa ni videti, da bi njena izdaja izhajala iz narave stvari (2. člen ZUP).