Jedro

V drugem odstavku ZEKom-1 je podlaga le za to, da mora operater nositi stroške uporabnika, ki so posledica zlorabe, ki jo je omogočila nedopustna opustitev dolžnosti operaterja glede sprejemanja ukrepov za zagotavljanje varnosti omrežja in komunikacijskih storitev ter obveščanja uporabnikov v zvezi s tem. Da bi navedena določba širila odgovornost operaterja na vse zlorabe elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, ki bi nastali brez naročnikove volje, je tudi po že sprejetih stališčih Vrhovnega sodišča nepravilna razlaga 146. člena ZEKom-1.Zakon ne izključuje obveznosti uporabnika storitev, da prevzame svoj del odgovornosti za uporabo komunikacij in naprav, ki so za to potrebne, vklju
0d z dolo
0denim delom tveganj za nastanek nepričakovanih stroškov, ki v zvezi s tem nastane.

Izrek

I.Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije IU1131/2022-27 z dne 12. 12. 2024 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, št. 38260-50/2022/23 z dne 1. 8. 2022, odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 787,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) ob uporabi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS (v nadaljevanju AKOS), št. 38260-50/2022/23 z dne 1. 8. 2022. S to odločbo je AKOS ugodil predlogu stranke z interesom za rešitev spora, in sicer tako, da je naložil tožeči stranki (v tem postopku revidentki), da je dolžna stranki z interesom v 15 dneh od vročitve te odločbe odpisati zaračunani znesek 275,97 EUR z DDV po postavki "sporočila SMS v tujino" na računih, št. 220107910767 z dne 12. 1. 2022 in št. 2202074200077 z dne 11. 2. 2022.

2.Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je Upravno sodišče odločitev oprlo na drugi odstavek 146. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), ki ga je razložilo s pomočjo namenske in zgodovinske razlage ter s sklicevanjem na stališča, sprejeta v sodbah Vrhovnega sodišča X Ips 113/2020 in X Ips 10/2023. Na ta način je zavrnilo tudi razlago, po kateri bi bili izvajalci javnih komunikacijskih storitev odgovorni le v primeru tveganja za varnost omrežja, ne pa tudi za morebitne zlorabe tretjih, za kar se je zavzemala tožnica. Ugotovilo je, enako kot toženka, da frekvenca sporočil, njihovo število in destinacije, na katere so bila poslana, kažejo na to, da jih stranka z interesom ni ustvarila in poslala sama, temu zaključku pa tožnica že prej ni konkretizirano nasprotovala. Štelo je, da so bila sporočila kreirana z zlonamerno programsko opremo, ki se je na uporabničin telefon namestila skupaj z namestitvijo aplikacije. Ker je splošno znano, da gre pri namestitvi različnih aplikacij za običajno rabo telefona, uporabnici, ki tako ravna, ni mogoče očitati krivde. Zavrnilo je tudi tožbeni argument, da gre za zlorabo vsebine telekomunikacijskih storitev za katero operater ne odgovarja, in tudi tožničino sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 113/2020, ki da temelji na bistveno drugačnem dejanskem stanju. Dodatno potrditev, da obravnavani primer sodi v domet drugega odstavka 146.člena ZEKom-1, je našlo po primerjavi z vsiljeno elektronsko pošto, ki vsebuje viruse, ki naj bi bila s to določbo zajeta.

3.Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče na podlagi 367.c člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) deloma ugodilo in revizijo dopustilo glede pravno pomembnega vprašanja, ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo določbe 146. člena ZEKom-1 (sedaj 213. člena ZEKom-2) na ugotovljeno dejansko stanje predmetne zadeve.

4.Na tej podlagi je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji v celoti ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo Upravnega sodišča ter v celoti odpravi odločbo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS, št. 38260-5012022/23 z dne 1.8.2022, oziroma podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne v ponovno odločanje Upravnemu sodišču z navodilom, kako je potrebno uporabiti sporne določbe ZEKom-1, Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ZUS-1. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5.Toženka v odgovoru na revizijo predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

6.Stranka z interesom na revizijo ni odgovorila.

Dejansko stanje zadeve in bistvene navedbe strank

Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče v reviziji vezano, izhaja, da je bilo z mobilnega telefona stranke z interesom v času od 6. 1. 2022 do 9. 1. 2022 poslanih 1879 sporočil, od katerih jih je revidentka zaračunala 1773. To je vodilo do neobičajno visokih računov za stranko z interesom z dne 12. 1. 2022 in 11. 2. 2022 v skupni višini 275,97 evrov po postavki "Sporočila SMS v tujino”. Sporočila so si najprej sledila v razmaku ene sekunde, nato v razmaku nekaj sekund, potem s krajšimi nekaj minutnimi premori ter nato spet v nekaj sekundnih intervalih vse do 9. 1. 2022, ko je revidentka stranko z interesom opozorila na povečan promet in je stranka z interesom zahtevala blokado. Sporočila so bila poslana podnevi in ponoči, izmenjaje na različne telefonske številke, tudi na eksotične destinacije po celem svetu (med drugim v Rusijo, Tongo, Belgijo, Ukrajino, na Nizozemsko, Švedsko in Poljsko). Stranka z interesom teh sporočil ni sama ustvarila in poslala ter je bila žrtev zlorabe. V zvezi s tem Upravno sodišče ugotavlja, da so bila kvečjemu kreirana z zlonamerno programsko opremo, najverjetneje iz aplikacije (oziroma zlonamerne kode v njej), ki je bila nameščena na telefonskem aparatu stranke z interesom oziroma iz zlonamerne kode v njej. Revidentka je stranko z interesom o povečani porabi obvestila šele, ko je bila ta presežena že več kot 19-krat.

Revidentka navaja, da določba 146. člena ZEKom-1 (sedaj identično besedilo 213.člena ZEKom-2) ureja vprašanja glede dolžnosti obveščanja operaterja pri posebnem tveganju za varnost omrežja. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi uporabilo določbo 146. člena ZEKom-1 na način in v obsegu ter za urejanje razmerja, na katerega se predmetno zakonsko določilo ne nanaša, sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega sodišča iz sodb X Ips 113/2020 in XIps10/2023 pa je napačno, saj ta sodna praksa ne obravnava pravnih in dejanskih vprašanj, ki so predmet tega upravnega spora.

Člen 146 ZEKom-1 v prvem odstavku opredeljuje obveznost končnega uporabnika, da sprejme potrebne ukrepe, če se z njimi lahko preprečijo zlorabe, ki jih prinaša zaznana tveganja za varnost omrežja in ga operater na njih opozori, v drugem odstavku pa določa odgovornost operaterja za posledice, če do njih pride zaradi opustitve obvestilne dolžnosti iz prvega odstavka. V drugem odstavku zakon dalje opredeljuje odgovornost končnega uporabnika za posledice zlorab, če ni upošteval navodil, ki jih je prejel po prvem odstavku. Navedeno določilo 146.člena ZEKom-1 je torej eno in enotno - prvi odstavek uredi dolžnost, drugi pa posledice opustitve dolžnosti. Zaradi navedenega ni mogoča selektivna uporaba drugega odstavka zakonskega določita od prvega odstavka, kot jo izvajata Upravno sodišče v izpodbijani sodbi in tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Po stališču revidentke določbe drugega 146. člena ZEKom-1 ni mogoče enostavno širiti na vse morebitne zlorabe, ki jih storijo tretje osebe in ki niso nastale po krivdi naročnikov ali uporabnikov. Zakonodajalec takšne splošne obveznosti ni predvidel, sicer bi navedeno določilo oblikoval kot samostojni člen v zakonu, ne pa kot ureditev razmerja med končnim uporabnikom in operaterjem v primeru situacij, ki jih ureja zakon v prvem odstavku tega člena.

V primeru, kadar se zloraba ali tveganje skriva v lastni vsebini storitve (in ne gre za tehnično zlorabo v okviru omrežja), katero uporabnik uporablja sam, po lastni volji, ki je operater ne nadzoruje in ne more nadzorovati, tveganja ne more prevzeti operater. Stališče Upravnega sodišča, da je tudi v primeru, ko ne gre za posebno tveganje za varnost omrežja, temveč zgolj za zlorabo naivnosti končnih uporabnikov z zlorabo s strani tretje osebe (s pomočjo aplikacije, ki si jo na telefonski aparat namesti sam končni uporabnik) za posledice takšne izrabe naivnosti uporabnikov odgovoren operater javnih komunikacijskih storitev in da mora v povezavi s tem on kriti nastale stroške, ni pravilno in zakonito.

V konkretni situaciji je šlo za običajno izvedbo pošiljanja SMS sporočil na točno določene (tuje) telefonske številke in za redno in normalno uporabo javnega telekomunikacijskega omrežja tožeče stranke. Očitno je do spornih SMS sporočil prišlo zaradi nepozornosti, nevednosti, nepoučenosti končnega uporabnika, ki je na svoj telefonski aparat namestil aplikacijo z zlonamerno kodo. Do tega je prišlo zaradi opustitve zahtevane skrbnosti dobrega gospodarja s strani končnega uporabnika (pogoj iz 2. odst. 146. člena ZEKom-1). Že hiter pregled varnosti posamične aplikacije na svetovnem spletu pokaže, katere aplikacije so zaupanja vredne in njihova uporaba varna. Če končni uporabnik pred namestitvijo aplikacije ne preveri z običajnimi metodami (npr. vpogled v ocene aplikacije v spletni trgovini, mnenja uporabnikov na svetovnem spletu, ipd.), ni mogoče trditi, da je njegovo ravnanje skladno s skrbnostjo dobrega gospodarja. Na to opozarjajo tudi splošni pogoji tožeče stranke. Posledično Upravno sodišče ne bi smelo odločanja v tej zadevi opreti na določbo 146. člena ZEKom- 1, ampak bi moralo presojati spor na podlagi ostalih določb tega zakona, ki urejajo medsebojna razmerja med končnim uporabnikom in operaterjem ter na podlagi veljavne naročniške pogodbe.

Toženka uvodoma odgovarja, da se v celoti strinja z odločitvijo Upravnega sodišča. Neutemeljene so revizijske navedbe, da sta prvi in drugi odstavek 146.člena ZEKom-1 normativno odvisna tako, da bi bila uporaba drugega odstavka možna le ob izpolnjenem zakonskem dejanskem stanu (nastop zakonskega pogoja "posebnega tveganja za varnost omrežja") iz prvega odstavka tega člena. Prvi odstavek 146. člena ZEKom-1 (sedaj 213. člen ZEKom-2) ureja obveznost obveščanja ob "posebnem tveganju za varnost omrežja", kar je del varnostno-organizacijskega režima operaterja - revidentka in med katere sodijo obveščanje uporabnikov, opis možnih zaščitnih ukrepov, ipd., medtem ko drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 ureja drugačen položaj, in sicer stroškovno posledico zlorab, ki jih storijo tretje osebe brez krivde naročnika ali uporabnika. Normativna posledica drugega odstavka je tako porazdelitev stroškov oziroma njihova prevalitev na ponudnika storitev v razmerju ponudnik storitev 95 naročnik. Drugi odstavek tako ne predstavlja posledico opustitve dolžnosti informiranja iz prvega odstavka, temveč je samostojna "varstvena" norma v primeru zlorab, ki je neodvisna od obstoja posebnega tveganja za varnost omrežja iz prvega odstavka.

Vsebinski ločenosti prvega in drugega odstavka 146. člena ZEkom-1 pritrjuje tudi zgodovinska razlaga. Namen zakonodajalca je bil predvsem, da je z uvedbo abstraktnega zakonskega določila tudi v primeru "običajnih" zlorab, ki očitno niso vezane neposredno tudi na varnost integritete omrežja, saj bi to sicer izpostavil, predvidel, da stroške teh zlorab, ki hkrati niso nastale po krivdi naročnikov oziroma uporabnikov, prevzamejo izvajalci teh storitev oziroma operaterji (v predmetni zadevi revidentka). Nasprotno je bil prvi odstavek 146. člena ZEKom-1 v navedeni zakon prenesen kot implementacija 4. člena Direktive 2002/58/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 0 obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (v nadaljevanju: Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), ki nalaga ponudnikom javno dostopnih komunikacijskih storitev, da sprejmejo ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za varnost storitev ter da naročnike obveščajo, kadar obstaja primer "posebnega tveganja za kršitev varnosti omrežja". Tudi to razlikovanje potrjuje, da odstavka nista normativno soodvisna v smislu pogojev uporabe.

Toženka dalje pojasnjuje, da je tudi zloruba v predmetni zadevi 95 nenadzorovano pošiljanje večjega števila SMS sporočil, kar je rezultiralo v visokih stroških 95 po naravi in stroškovnih učinkih primerljiva z zlorabami, zaradi katerih je zakonodajalec sploh uzakonil pravilo o stroških zlorab (npr. t.i. "dialerji"). Tudi tu gre za dejanja tretjih oseb, ki lahko povzročijo visoke stroške za uporabnika oziroma naročnika, ne da bi bilo mogoče slednjemu (v predmetni zadevi stranki z interesom) očitati krivdo. Zakon zato v takih primerih, če je uporabnik uporabil razumne zaščitne ukrepe in spoštoval navodila ponudnika oziroma v bistvenem ravnal nekrivdno, stroške prevali na operaterja. Drugačen rezultat bi bil v nasprotju z izrecno izraženim varstvenim ciljem zakonodajalca.

Ob ugotovljenem dejstvu, da sporna sporočila niso nastala po volji stranke z interesom, temveč kot posledica zlorabe, ter da stranki z interesom ni mogoče očitati krivde v obliki neupoštevanja ukrepov in navodil operaterja, je tudi povsem nerelevantno, ali so bila SMS sporočila v predmetni zadevi dejansko generirana in poslana iz njenega mobilnega telefona oziroma ali je revident pošiljanje teh sporočil v postopku uspel izkazati s predložitvijo dokazil (npr. datoteka CDR). Namen drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 se tako kaže ravno v tem, da v primeru nekrivdnega ravnanja operater, kot močnejša stranka nosi nastale stroške, ki kot posledica zlorabe izhajajo iz uporabe elektronskih komunikacijskih storitev. V tem primeru tudi ne gre za "enostavno širitev" določbe drugega odstavka oziroma "avtomatsko odgovornost operaterjev", kot to zmotno in pavšalno meni revidentka, saj je v vsakem posamezen primeru potrebno posebej presojati, ali ie v posamezni zadevi prišlo do zlorabe, ki je rezultirala v nastanku stroškov zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev za naročnika, ter posledično tudi kakšen je bil njegov (krivdni) odnos do uporabe storitev (torej ali le ravnal s standardom povprečno skrbnega uporabnika) ter s tem povezanih stroškov.

Toženka dalje navaja, da poskuša revidentka v reviziji z očitki o nepazljivosti stranke z interesom (npr. nepozornost, nevednost, generiranje SMS sporočil predstavlja redno in normalno uporabo, tveganje pri uporabi aplikacij, ipd.) drugače predstaviti ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, kar presega meje revizijskega preizkusa in ni predmet presoje v revizijskem postopku. Revizija ni namenjena ponovnemu dokaznemu vrednotenju in ugotavljanju dejstev, ki v predmetni zadevi nesporno izkazujejo, da je stranka z interesom ravnala nekrivdno. V predmetni zadevi vsebina poslanih SMS sporočil ni sporna, saj to niti ni bilo predmet spora, temveč dejstvo, da so bila navedena sporočila masovno generirana in obračunana kot posledica zlorabe. Generirana SMS sporočila, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, predstavljajo tehnični prenos signalov po omrežju, tj. tisti segment, ki ga drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 dejansko tudi pokriva. Da v predmetni zadevi ne gre za vsebino elektronske komunikacijske storitve, temveč za njen tehnični del, je v izpodbijani sodbi posebej opozorilo tudi Upravno sodišče (tč. 18. v zvezi s tč. 28. obrazložitve).

Presoja revizijskega vprašanja

Osrednje vprašanje se nanaša na razlago 146. člena ZEKom-1, ki je določal:

"(1) Pri posebnem tveganju za varnost omrežja mora izvajalec javnih komunikacijskih storitev takoj, ko za to tveganje izve, z objavo na svojih spletnih straneh in na drug primeren način obvestiti naročnike o takem tveganju. Če tveganje presega obseg ukrepov, ki jih izvajalec storitve lahko sprejme, mora hkrati obvestiti naročnike o vseh možnih sredstvih za odpravo tveganja, vključno z navedbo verjetnih stroškov, ter jim omogočiti hiter in učinkovit dostop do zaščitnih ukrepov.

(2) Pri zlorabah, ki jih storijo tretje osebe in ki niso nastale po krivdi naročnikov ali uporabnikov, izvajalci javnih komunikacijskih storitev prevzamejo stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev, ki jim nastanejo kot posledica teh zlorab. Šteje se, da zloraba ni nastala po krivdi naročnika ali uporabnika, kadar je ta uporabil vse razumne ukrepe za zaščito in spoštoval navodila, o katerih ga je obvestil izvajalec javnih komunikacijskih storitev v skladu s prejšnjim odstavkom."

Kot že izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, je določbo drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 treba razumeti tako, da vzpostavlja odgovornost izvajalca javnih komunikacijskih storitev (operaterja) izključno za stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev, ne pa tudi za morebitne stroške dostopa do vsebine komunikacije. Te določbe tudi ni mogoče razlagati tako, da bi širil odgovornost operaterja onkraj varnosti omrežja oziroma telekomunikacijskih storitev v tehničnem smislu, saj bi to smiselno pomenilo širitev njegove odgovornosti na vsebino komunikacije.1 Kot je tudi Vrhovno sodišče poudarilo v svoji kasnejši presoji,2 pa navedeno stališče ne pomeni, da za odgovornost operaterja na podlagi te zakonske določbe zadošča, da se zloraba elektronske komunikacijske storitve ne nanaša na vsebino signalov.

V zvezi z razmerjem do prvega odstavka 146. člena ZEKom-1 je Vrhovno sodišče tudi že poudarilo, da gre pri drugem odstavku za abstraktno določbo, ki splošno zajema odgovornost operaterjev za nastale stroške v primeru zlorabe in da zakonodajalec te odgovornosti ni omejil na posebne primere varnostnih tveganj oziroma napadov na varnost omrežja iz prvega odstavka tega člena. Vendar pa pri razlagi drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 ni mogoče prezreti, da je zakonodajalec to določbo umestil v člen, ki se nanaša na tveganja za varnost omrežja (enako umestitev je ohranil tudi v ZEKom-2), pri čemer prvi odstavek operaterjem nalaga sprejem ustreznih ukrepov in obveščanje uporabnikov oziroma naročnikov storitev o teh tveganjih. Ob tem je tudi jasno poudarilo, da pa drugi odstavek ne določa, da operaterji nosijo stroške, ki nastanejo zaradi vseh zlorab elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev in da ni sprejemljiva razlaga, da je operater odgovoren za vse stroške komunikacijskih storitev, ki bi nastali brez naročnikove volje. Kot bistveno je štelo, da mora iti za zlorabo, ki bi jo omogočali nezadostni ukrepi za zagotavljanje varnosti omrežja in komunikacijskih storitev.3

Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi svojo presojo utemeljuje na stališču, da zakon varuje naročnike oziroma uporabnike pred (vsemi) nezakrivljenimi zlorabami (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in da je drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 uredil (tudi) zlorabo elektronskih komunikacijskih sredstev v tehničnem pomenu. Na tej podlagi šteje, da je ta določba vzpostavila odgovornost operaterja za zlorabe s strani tretjih, če naročniku oziroma uporabniku v zvezi s tem ni mogoče očitati nobene krivde (23. in 26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Taka razlaga materialnega prava pa je napačna in tudi nedopustno odstopa od že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča iz citiranih sodb.

V drugem odstavku ZEKom-1 je podlaga le za to, da mora operater nositi stroške uporabnika, ki so posledica zlorabe, ki jo je omogočila nedopustna opustitev dolžnosti operaterja glede sprejemanja ukrepov za zagotavljanje varnosti omrežja in komunikacijskih storitev ter obveščanja uporabnikov v zvezi s tem. Da bi navedena določba širila odgovornost operaterja na vse zlorabe elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, ki bi nastali brez naročnikove volje, je tudi po že sprejetih stališčih Vrhovnega sodišča nepravilna razlaga 146. člena ZEKom-1.Zakon ne izključuje obveznosti uporabnika storitev, da prevzame svoj del odgovornosti za uporabo komunikacij in naprav, ki so za to potrebne, vkljud z dolodenim delom tveganj za nastanek nepričakovanih stroškov, ki v zvezi s tem nastane.

Uporaba v obravnavani zadevi

Iz dejanskega stanja nesporno izhaja, da so stranki z interesom sporni stroški nastali zaradi pošiljanja SMS sporočil iz njenega telefonskega aparata. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je navedeno izviralo (najverjetneje) iz aplikacije, nameščene na samem telefonskem aparatu in da jih ni poslala sama. Vendar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava niti tožena stranka niti Upravno sodišče nista ugotovili, da je ta zloraba nastala kot posledica nezadostnih ukrepov za zagotavljanje varnosti omrežja in komunikacijskih storitev s strani operaterja oziroma opustitve dolžnega obveščanja v zvezi s tem. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pri tem se Vrhovno sodišče sicer lahko sprašuje, ali ni nespornega dejstva, da je stranka z interesom sama namestila aplikacijo na telefonski aparat, mogoče šteti za temelj za njeno lastno odgovornost pri nastanku stroškov. Ker pa to vprašanje ni bilo v celoti razjasnjeno, se do tega ne more celovito opredeljevati do te mere, da bi lahko samo odločilo v zadevi.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo ter tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki. Ta bo morala v ponovnem postopku odločiti ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča iz te sodbe (94. člen v zvezi s 64. členom ZUS-1).

K II. točki izreka:

Revidentka je z revizijo in tožbo uspela, zato je Vrhovno sodišče odločilo o stroških celotnega sodnega postopka (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revidentka je zahtevala povrnitev stroškov postopka pred Upravnim sodiščem in stroške revizijskega postopka.

Povračilo stroškov v upravnem sporu je posebej urejeno v tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, ki v primeru, če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, določa povračilo v pavšalnem znesku, kot je določen v Pravilniku o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi, revidentko pa je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato ji za ta postopek po četrtem odstavku 3.člena navedenega pravilnika pripada povračilo stroškov v pavšalnem znesku 385,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj torej 469,70 EUR.

Revidentka je zahtevala tudi povračilo stroškov za predlog za dopustitev revizije in revizijo. Ker Odvetniška tarifa (v nadaljevanju OT) ne vsebuje izrecne določbe o odmeri stroškov za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu postopku v pravdnih zadevah, je Vrhovno sodišče stroške za obrazložen predlog za dopustitev revizije odmerilo na podlagi določb OT, ki veljajo za pravdni postopek. Stroški revizijskega postopka so odmerjeni glede na vrednost spornega predmeta (275,97EUR) ter na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP, ob upoštevanju 1. in 5. točke tarifne številke 34 v zvezi s 1. točko tarifne številke 19 OT in vrednosti točke 0,60 EUR.

Nagrada za predlog za dopustitev revizije znaša 250 točk (4. točka tarifne številke 22 v povezavi s prvo alinejo 1. točke tarifne številke 34 OT), za revizijo pa 175 točk (5. točka tarifne številke 34 OT v povezavi s 5. točko tarifne številke 22 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo). Revidentki se tako za revizijski postopek priznajo stroški v znesku 255,00 EUR (425 točk) in 5,10 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 317,32 EUR. Revidentka je sicer zahtevala še povračilo stroškov za dva dopisa stranki po 4. točki tarifne številke 39 OT, ki pa jih Vrhovno sodišče ni priznalo, saj je ta storitev že zajeta v nagradi za predlog za dopustitev revizije oziroma v nagradi za revizijo. Celotni stroški upravnega spora na obeh stopnjah tako znašajo 787,02 EUR.

Odmerjene stroške v skupni višini 787,02 EUR je tožena stranka dolžna revidentki povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, od takrat dalje pa z zamudnimi obrestmi (378. člen v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika).

Sodišče bo sodne takse povrnilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s točko c opombe 6.1. njegove taksne tarife).

Glasovanje

Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------

1Sodba X Ips 113/2020 z dne 1. 9. 2021.

2Sodba X Ips 10/2023 z dne 10. 5. 2023.

3Prav tam, glej 17. točko obrazložitve.