Jedro

Kadar je v leasing pogodbi, za katero se uporabljajo določila prodaje na obroke, dogovorjeno, da ima leasingodajalec možnost ob neplačilu posameznih obrokov terjati takojšnje plačilo vseh zapadlih obrokov, prične zastaralni rok ob nadaljnjem neplačevanju obrokov teči od trenutka, ko bi leasingojemalec lahko zahteval plačilo celotne obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo obrokov po leasing pogodbi med pravdnima strankama z dne 21.5.2001 zaradi zastaranja. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v znesku 930,24 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba opozarja, da sodišče pomen 9. člena najemne pogodbe obravnava nepravilno. Gre za opcijsko dogovorjeni pogoj, za uveljavitev katerega je potrebna predhodna prekinitev pogodbe. Če pogodba ni prekinjena pred iztekom pogodbenega roka iz razlogov, ki jih opredeljuje 9. člen pogodbe, oziroma če najemodajalec glede na pogodbeni namen obravnavanega določila ne poda izjave o uveljavljanju določila glede zapadlosti, pogodba ostane v veljavi z vsemi pravicami in obveznostmi za obe pogodbeni stranki. Določila o zapadlosti ni mogoče razlagati izven konteksta ostalih pogodbenih določil. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi bila pogodba prekinjena. Sodišče v tej smeri tudi ni izvajalo dokazov. Pogodba je zato po 2.12.2001 še vedno učinkovala in je imel toženec možnost, da kljub zamudi nadaljuje z obročnim odplačevanjem obveznosti. Podredno pa ni mogoče zanemariti dejstva, da je do kraje vozila prišlo v času zamude tožeče stranke s plačilom 5. obroka, zato je potrebno uporabiti tudi določilo 10. člena pogodbe, kar pa še dodatno izključuje možnost uporabe zadnjega odstavka 9. člena pogodbe na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, ki se nanaša na pričetek teka zastaralnega roka, zaradi česar naj bi dejansko stanje ostalo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Po določilu 1. odstavka 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v danem primeru uporablja na podlagi določila 1060. člena Obligacijskega zakonika, OZ) začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v skladu z določilom 3. odstavka 9. člena pogodbe št. 3-60-99 o oddaji vozila v najem z dne 21.5.2001 imela možnost, da zahteva takojšnje plačilo vseh obrokov najemnine že 2.12.2001, torej po tridesetih dneh od zapadlosti zadnjega neplačanega obroka (1.11.2001)(1). S tem dnem pa je tudi pričel teči zastaralni rok za uveljavljanje upnikove terjatve. Ni mogoče pritrditi pritožniku, da bi lahko uveljavljal citirano določilo le ob predhodni prekinitvi pogodbe, saj takojšnja zapadlost vseh obrokov v plačilo kaže na to, da je tožeča stranka pogodbo želela vzdržati v veljavi. Gre namreč za vnaprej dogovorjeno izbiro leasingodajalca, ki jo omogoča 4. odstavek 546. člena ZOR v zvezi s 1. odstavkom 550. člena citiranega zakona, ko prodajalec, namesto da bi razdrl pogodbo, zahteva od kupca, da plača ves ostanek kupnine, pri čemer mu mora pred tem pustiti dodaten petnajst dnevni rok. Ker si je tožeča stranka torej že ob sklenitvi pogodbe izgovorila možnost, da ob zamudi s plačilom terja vse preostale obroke, je torej zapadel neodplačani del obrokov v plačilo že takrat, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, ta trenutek pa je tudi tisti, ko ima upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti in začne teči zastaralni rok. Ker je od 2.12.2001, torej po tridesetih dneh od zapadlosti zadnjega neplačanega obroka pa do vložitve tožbe, že preteklo pet let, je ugotovitev sodišča prve stopnje o zastaranju terjatve tožeče stranke materialnopravno pravilna. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na 10. člen posojilne pogodbe, saj iz navedenega člena izhaja, da bi moral v primeru kraje najemnik svoje obveznosti do leasingodajalca poravnati v celoti. Ker tega ni storil, bi tožeča stranka ob zamudi s plačilom obrokov zopet imela možnost terjati plačila vseh zapadlih obrokov v skladu s 3. odstavkom 9. člena pogodbe, torej bi tudi v tem primeru njena terjatev glede na zgoraj navedeno zastarala.

Ker v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče v okviru uradnega pooblastila (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.

3. odstavek 9. člena pogodbe glasi: „Če najemnik zamudi s plačilom posameznega obroka najemnine za več kot trideset dni, zapadejo v plačilo vsi obroki, ki jih je najemnik dolžan plačati skladno s to pogodbo.“

1. odstavek 550. člena ZOR določa, da se pravila o prodaji na obroke uporabljajo tudi pri dogovorih, ki imajo enako vsebino, kot na primer zakupna pogodba z določilom, da bo v zakup dana stvar prešla v zakupnikovo lastnino, če bo določen čas plačeval zakupnino.