Jedro

Pred uveljavitvijo SPZ je bila v večinski sodni praksi res uveljavljena rešitev, da so imela v skladu z Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih vlaganja v nepremičnino, ki je bila posebno premoženje enega zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja, stvarnopravne posledice.

SPZ pa je dosledno uveljavil načelo superficies solo cedit, zato določb o pridobitvi lastninske pravice z vlaganji ni več mogoče uporabiti.

Vsaka prirast (vlaganj, adaptacija) pripade zakoncu, ki je lastnik nepremičnine, v skupno premoženje pa spada terjatev do posebnega premoženja tega zakonca v višini vlaganj, ki so bila izvedena iz skupnih sredstev v času zakonske zveze. Izjemo predstavlja drugi odstavek 48. člena SPZ, ki omogoča nastanek solastnine na podlagi dogovora lastnika nepremičnine in graditelja (vlagatelja).

Notarski zapis v primeru pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema predstavlja formo ad valorem in je nujni pogoj za njen nastanek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: 1.) da se ugotovi, da na nepremičnini z ID znakom 0000 obstaja skupno premoženje pravdnih strank v deležu do 8/10 celotne nepremičnine, 2.) da znaša delež vsake od strank 1/2, 3.) da obstaja izločitvena pravica tožnice na tej nepremičnini v deležu do 4/10 in 4.) da je tožeča stranka dolžna izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino. Obenem je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.600,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi .

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo že drugič. V prvotnem postopku je tožbenemu zahtevku ugodilo z obrazložitvijo, da je tožena stranka priznala tožeči stranki polovico vlaganj na stanovanjski stavbi, ki sta jo pravdni stranki zgradili v času trajanja njune zakonske zveze s skupnimi sredstvi (zgrajena leta 2010), da je bila stavba zgrajena na parceli, ki jo je toženec pridobil z darilno pogodbo in da predstavlja vrednost parcele 20 % vrednosti nepremičnine. Vendar je višje sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in opozorilo na nesklepčnost tožbe, v kateri manjkajo trditve o dogovoru v smislu 48. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), glede na to, da je bila stanovanjska hiša na nepremičnini zgrajena po uveljavitvi SPZ (prim. sklep Višjega sodišča v Kopru Cpg 205/2017 z dne 23. 11. 2017 na red. št. 19 spisa). Po napotilih pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče zato v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo tožečo stranko, da ustrezno dopolni tožbo. V zvezi s tem je tožeča stranka navedla le, da sta se pravdni stranki pred začetkom vlaganj v nepremičnino (v lastnini toženca) dogovorili, da vlaganja, ki so bila posledica njunih prejemkov iz naslova dela in so bila vložena v nepremičnino po sklenitvi njune zakonske zveze predstavljajo skupno lastnino na navedeni nepremičnini. Pri tem tožeča stranka ni zatrjevala, da je bil dogovor sklenjen v obliki notarskega zapisa, ampak je navedla le, da sta se pravdni stranki o tem ustno dogovorili in kot dokaz predlagala njuno zaslišanje. Temu je tožena stranka izrecno ugovarjala in navedla, da mora biti pravni posel urejanja premoženjskih razmerij med zakoncema v skladu s 47. členom Zakona o notariatu (ZN) sklenjen v obliki notarskega zapisa. Sodišče prve stopnje je pritrdilo toženi stranki in tožbeni zahtevek zavrnilo, saj tožeča stranka ni niti zatrjevala dogovora v obliki notarske listine, ki je v konkretnem primeru na podlagi določb 47. člena ZN obvezen.

6. Pritožnica v pritožbi vztraja pri svojem stališču, da je po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze njuno skupno premoženje, takšen način pridobitve lastninske pravice pa je originaren in ni potreben dogovor o nastanku skupne lastnine po 48. členu SPZ. Vendar je njeno stališče po presoji pritožbenega sodišča pravno zmotno.

7. Pred uveljavitvijo SPZ je bila v večinski sodni praksi res uveljavljena rešitev, da so imela v skladu z Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) vlaganja v nepremičnino, ki je bila posebno premoženje enega zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja, stvarnopravne posledice. Te so nastale v primeru, če so dela, izvedena v času zakonske zveze oziroma izvenzakonske skupnosti, spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine in je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar. Zakonec, čigar nepremičnina je z vložki skupnih sredstev spremenila svojo identiteto, pa je imel pravico do večjega deleža na skupnem premoženju. SPZ pa je dosledno uveljavil načelo superficies solo cedit, zato določb o pridobitvi lastninske pravice z vlaganji ni več mogoče uporabiti. Po določilu 8. člena SPZ je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. To pomeni, da vsaka prirast (vlaganj, adaptacija) pripade zakoncu, ki je lastnik nepremičnine, v skupno premoženje pa spada terjatev do posebnega premoženja tega zakonca v višini vlaganj, ki so bila izvedena iz skupnih sredstev v času zakonske zveze (prvi odstavek 48. člena SPZ in 190. člen OZ). Izjemo predstavlja drugi odstavek 48. člena SPZ, ki omogoča nastanek solastnine na podlagi dogovora lastnika nepremičnine in graditelja (vlagatelja).1

8. Pogodba o urejanju premoženjskih razmerij med zakonci in zunajzakonskimi partnerji mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, sicer je nična (prim. 47. in 48. člen ZNP).2 Pritožnica ne izpodbija zaključkov prvostopenjskega sodišča o neobstoju pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema v obliki notarskega zapisa. Tudi če bi zakonca sklenila dogovor, ki ne bi bil sklenjen v predpisani obliki notarskega zapisa, bi bil neupošteven. Notarski zapis v primeru pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema predstavlja formo ad valorem in je nujni pogoj za njen nastanek. Pritožnica zato s sklicevanjem na ustni dogovor o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema ne more uspeti.

9. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazani za neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in pritožbenih stroškov tudi ni priglasila. Toženi stranki pa sodišče stroškov za odgovr na pritožbo ni priznalo, ker so se izkazali za nepotrebne.

1 Prim. Jasna Hudej in Iztok Černjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, Ljubljana 2010, letnik 65, št. 11-12, stran 766 in nadaljnje, VSL sodba in sklep I Cp 560/2016, VSL sodba I cpg 36/2018 in druge. 2 Prim. tudi VSS sodba in sklep I Ips 219/2007, VSM sodba I Cp 1048/2018 in druge.