Jedro

Vse duševne bolečine, ki so posledica s posegom v zdravo življenjsko okolje povzročenih nevšečnosti, so pravno priznana škoda. Večplastnost posega ni razlog za ločeno obravnavanje v duševni sferi tožnikov izraženih posledic. Vse škodne posledice so vezane na osebnost posameznega tožnika. Odrazile so se kot enovito trpljenje. V tovrstnih primerih se je zato v sodni praksi oblikovala praksa priznavanja enotne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se prisojena odškodnina zviša: za A. A. na 3.000,00 EUR, za B. B. na 4.500,00 EUR in za C. C. na 4.500,00 EUR.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 281,68 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino: prvemu tožniku 1.000,00 EUR, drugi tožnici 1.500,00 EUR in tretji tožnici 1.000,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2006 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih pravdni stranki krijeta vsaka svoje.

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno. Poudarja, da je uveljavljana odškodnina zaradi posega v osebnostne pravice tožnikov. Sodišču prve stopnje očita, da – kljub temu, da se na ta poseg sklicuje – zahtevek razčlenjuje in nevšečnosti označuje kot pravno nepriznano škodo. Strahu ne priznava, ker naj bi ne dosegel stopnje, ki bi opravičevala odmero odškodnine. Sodišče bi moralo upoštevati vse psihično neugodje, ki so ga bili tožniki deležni, in odškodnino odmeriti v enotnem znesku. V sodbi VSM Cp 2989/2005 je zavzeto stališče, da je treba upoštevati vsako psihično neugodje. Ugotavljanje škode z izvedencem je potrebno le v primeru zatrjevane okvare zdravja. Meni, da je zahtevek utemeljen v celoti, ker je ugotovljeno, da so tožniki živeli v strahu, da so bili nervozni, da niso mogli spati, da so bili pod stresom, da se jim je zaradi tresljajev polivala in prevračala hrana na mizi, da se niso mogli učiti, da se niso mogli spočiti, da so morali biti zaprti v vlažni in topli hiši, da so morali preskakovati gradbeni material na cesti in na dvorišču, da se niso mogli družiti s prijatelji, da so bili v strahu zaradi padca predmetov z višine. Graja tudi odločitev o stroških postopka. Ocenjuje, da prisojeni znesek predstavlja 20 % zahtevanega zneska.

4. Tožena stranka napada ugodilni del sodbe. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Soglaša, da so tožniki uveljavljali tudi pravno nepriznano škodo in soglaša z zavrnitvijo tega dela zahtevka. Z izvedenskim mnenjem izvedenca D. D. je izkazano, da tožniki zaradi gradnje viadukta zdravstvenih težav niso utrpeli. Meni, ta tudi pri presoji zahtevka z vidika kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja tožniki do odškodnine niso upravičeni. Tožniki so namreč uveljavljali odškodnino za psihične bolečine, strah in nevšečnosti – vsak od tožnikov v skupnem znesku 5.000.000,00 SIT. Trditvena podlaga ni zadostna za prisojo odškodnine zaradi kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja. V zvezi s hrupom in prahom tožniki niso ponudili objektivnih dokazov, ki bi trditve o prekomernem hrupu in prahu potrjevali. Zahtevek bi bilo zato treba zavrniti v celoti. Odločitev o stroških postopka graja z argumentom, da so tožniki uspeli le s 5 % zahtevka.

5. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Kljub temu, da je pravnomočno odločeno, da je zahtevek po temelju utemeljen, tožniki do odškodnine niso upravičeni. Ugotavljanje škode z izvedencem je bilo potrebno, ker so tožniki zatrjevali zdravstvene težave. Meni, da je škoda kvečjemu previsoka, nikakor prenizka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Da je zahtevek tožnikov za nepremoženjsko škodo – utrpeli so jo zaradi gradnje stebra viadukta in ceste v neposredni bližini njihovega bivališča – po temelju utemeljen, je pravnomočno razsojeno. Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da so tožniki upravičeni do odškodnine za škodo, ki so jo utrpeli s kršenjem osebnostne pravice – pravice do zdravega življenjskega okolja. S tretjim odstavkom 133. čl. Obligacijskega zakonika je predvideno tudi povračilo škode, ki je nastala pri opravljanju splošno koristne dejavnosti in sicer škode, ki presega običajne meje. Pri opredeljevanju pravne podlage se prvostopenjsko sodišče pravilno sklicuje tudi na 72. čl. Ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do zdravega življenjskega okolja v skladu z zakonom.

8. Podlaga za priznanje odškodnine je 179. čl. Obligacijskega zakonika, ki – za primer s kršitvijo osebnostne pravice povzročenih duševnih bolečin – predvideva plačilo odškodnine. Tožniki so izkazali poseg v osebnostno pravico do zdravega življenjskega okolja in škodo, ki presega običajno mejo. Očitek, da uveljavljajo pravno nepriznano škodo, zato ni utemeljen. Sodni izvedenec res ni potrdil, da bi se zaradi vlivov gradnje zdravstveno stanje tožnikov spremenilo oz. poslabšalo, kar pa ne izključuje njihovega trpljenja. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče tožene stranke: da ima pravico do odškodnine le tisti, ki ima zaradi posegov v osebnostne pravice posledice na zdravju. Vrhovno sodišče se je že izreklo, da za tak zaključek v zakonu ni podlage(1).

9. Tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče preseglo trditveno podlago, ni utemeljen. Že v tožbi, potem pa še v vlogah, je tožeča stranka opisala življenjske razmere, v katerih so bili prisiljeni živeti tožniki, katerih hiša se je znašla praktično sredi gradbišča. Pravna kvalifikacija pravice, ki je bila kršena, je stvar sodišča. Vsak od tožnikov je odškodnino uveljavljal v enem znesku. Po tem, ko je sodišče tožnike na naroku 23.2.2015 pozvalo, da škodo ovrednotijo skladno s posameznimi pravno priznanimi oblikami škode, so tožniki navedli, da odškodnino zahtevajo za psihične bolečine zaradi vsega, kar se je dogajalo na gradbišču. Škodo so tožniki opisali kot trpljenje, ki jim je bilo s posegom v življenjsko okolje prizadejano. Z navedenimi trditvami so tožniki utemeljili zahtevo za priznanje odškodnine zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja.

10. Hrup in prah v bivalnem okolju tožnikov sta izkazana z izpovedmi tožnikov, DVD posnetkom in izpovedbami prič. Poleg prič, ki so jih predlagali tožniki, je celó odgovorni vodja del, zaposlen pri S. d. d. (E. E.), potrdil, da je že vsak mimo vozeči bager prekoračil dovoljene količine hrupa, vendar drugače del ni bilo mogoče izvajati. Splošno znano je, da se pri gradnji viadukta in ceste, vožnjah tovornjakov in delovnih strojev praši. Prah in hrup so prepričljivo opisali tožniki, zaslišani kot stranke, pa tudi priče, katerih zaslišanje je predlagala tožeča stranka. Dejstvo, da je bil lonček za zbiranje prahu odstranjen, ne dokazuje, da prahu ni bilo.

11. Tožniki v pritožbi pravilno opozarjajo, da je s posegom v osebnostne pravice povzročeno trpljenje treba razlagati široko. V obravnavanem primeru to pomeni, da je treba upoštevati vse trpljenje, povzročeno z vplivi gradbenih del, kakršna so se v letih od 2006 do 2008 izvajala v neposredni bližini bivališča tožnikov (prisotnost hrupa, tresljajev, prahu, visokih delovnih strojev in naprav, tovornih vozil ….). Tudi strah, prisotnost katerega je sodišče prve stopnje potrdilo (manjše intenzitete), je zato okoliščina, ki vpliva na odmero odškodnine. Tudi strah je v duševni sferi izraženo nelagodje, zato ga je mogoče označiti kot obliko trpljenja. Vse duševne bolečine, ki so posledica s posegom v zdravo življenjsko okolje povzročenih nevšečnosti, so pravno priznana škoda. Večplastnost posega ni razlog za ločeno obravnavanje v duševni sferi tožnikov izraženih posledic. Vse škodne posledice so vezane na osebnost posameznega tožnika. Odrazile so se kot enovito trpljenje. V tovrstnih primerih se je zato v sodni praksi oblikovala praksa priznavanja enotne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo.

12. Vsak od tožnikov je svoj zahtevek za plačilo odškodnine v višini 5.000.000,00 SIT utemeljil s škodo, nastalo zaradi gradnje oz. njenih vplivov na okolje; njihova hiša se je znašla praktično sredi gradbišča. Posebne odškodnine za strah niso uveljavljali, zato v pritožbi utemeljeno zavračajo tisti del obrazložitve, ki argumentira zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za strah, ker naj bi le-ta ne bil dovolj intenziven. Tožniki so strah zaradi nevarnosti prevrnitve visokih strojev, ki bi ob padcu pod seboj pokopal njihovo hišo in strah pred drugimi padajočimi predmeti, opredeljevali kot v čustveni sferi izražen občutek neugodja. Tudi to čustveno neugodje je – enako kot neugodje zaradi vožnje težkih kamionov in strojev v neposredni bližini hiše, zabijanja temeljev, utrjevanja terena, skratka gradbenih del pri postavljanju stebra viadukta in gradnji ceste – podlaga za prisojo odškodnine. Vsi navedeni vplivi gradnje stebra viadukta in ceste na okolje, v katerem so tožniki bivali, so tožnikom povzročili občutja, ki jih je mogoče opredeliti kot duševno trpljenje. Gre za trpljenje take intenzitete, da je bilo zaznavno tudi navzven z razdraženostjo, motnjami spanja, motnjami v socialnih stikih, težavami pri prehranjevanju ... Zaradi porušenega duševnega ravnotežja je tožnikom nastala škoda, ki znatno presega škodo, ki bi jo tožniki zaradi del, ki so se sicer opravljala v splošno korist, morali trpeti brez satisfakcije (običajna škoda). Satisfakcija v denarni obliki je primerno zadoščenje za duševne bolečine.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da se je prizadetost pri tožnikih – kljub temu, da so bili izpostavljeni enakim dejavnikom – odrazila različno. Sodišče prve stopnje je izpostavilo večjo škodo druge tožnice, ki je zaradi brezposelnosti tudi dopoldneve preživljala doma in je bila zato dalj časa izpostavljena škodljivim vplivom gradnje. Poleg tega je pri tej tožnici treba upoštevati ugotovitev izvedenca, da je že pred obravnavanimi dogodki imela psihične težave, zaradi česar je negativne vplive gradnje prenašala drugače, kot jih prenašajo psihično stabilni ljudje. Enako velja za tretjo tožnico, ki si je že pred obravnavanimi dogodki zaradi stanja na področju duševnega zdravja pomagala z medikamenti. Druga in tretja tožnica sta v času z gradnjo povzročenih vplivov jemali medikamente za pomiritev v terapevtskih odmerkih, kar kaže, da sta, teže kot prvi tožnik, premagovali negativne vplive gradnje. Vsi trije tožniki so ravno v obravnavanem obdobju utrpeli izgubo očeta (prvi tožnik in druga tožnica) oziroma moža (tretja tožnica), pred tem pa so mu v takó obremenjenem okolju (največ tretja tožnica) lajšali bolečine zaradi težke bolezni.

14. Upoštevajoč to subjektivno prizadetost vsakega od tožnikov in stopnjo ter trajanje psihičnega neugodja sta po mnenju pritožbenega sodišča tožnici upravičeni do višje odškodnine kot prvi tožnik. Vsi trije pa do bistveno višje odškodnine kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje. Pri umestitvi škode vseh treh oškodovancev v širši okvir odškodnin oz. s primerjavo odškodnin za podobne vrste škode (z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami) pa je treba zavrniti stališče sodišča prve stopnje, da gre za zadevo, neprimerljivo z „murskosoboškimi zadevami“. Res ne gre za identičen primer, saj so bili v navedenih zadevah presojani vplivi prometa na okolico. Gre pa za iste obremenjujoče dejavnike okolja (hrup, prah, vibracije). Prvostopenjsko sodišče nepravilno izpostavlja, da so bili prebivalci ob cesti izpostavljeni vplivom težkih kovin in vibracij, tožniki pa ne. Tudi tožniki so bili od jutra do noči izpostavljeni vibracijam take intenzitete, da so šklepetala okna, da so padale stvari iz mize, da je slika na steni ustvarjala zvok. Tudi v neposredni bližini tožnikov so se neprestano v vozila težka in obtežena tovorna vozila in poleg tega tudi delovni stroji. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da so negativni vplivi okolja v obravnavanem primeru najmanj tako hudi ali celo težji kot v primerljivih zadevah; res pa je, da so trajali krajše časovno obdobje. Upoštevajoč načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod ter načelo individualizacije, na osnovi katerega je pomembno doživljanje vsakega oškodovanca, je prvi tožnik upravičen do plačila 3.000,00 EUR odškodnine, tožnici pa vsaka po 4.500,00 EUR odškodnine. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je odločitev spremenjena (355. čl. ZPP).

15. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških celotnega postopka (tretji odstavek 165. čl. ZPP). Tožniki, ki so uveljavljali vsak po 20.864,63 EUR odškodnine, so uspeli z majhnim delom zahtevka. Imeli pa so višje stroške kot tožena stranka, ker so poleg svojega zastopanja plačali tudi stroške izdelave izvedenskega mnenja. Uspešni so bili v pritožbenih postopkih zoper prvostopenjske odločbe, s katerimi je bila tožba zavržena, zahtevek pa dvakrat zavrnjen. Po temelju, z obravnavanjem katerega je nastala glavnina stroškov zastopanja, so v celoti uspeli. Upoštevajoč vse te okoliščine je primerno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

16. V pritožbenem postopku sta prvi tožnik in tretja tožnica izpodbijala odločitev v višini 19.864,00 EUR, druga tožnica pa v višini 19.364,00 EUR. Prvi tožnik je uspel prisojeno odškodnino zvišati za 2.000,00 EUR, druga tožnica za 3.000,00 EUR, tretja tožnica pa za 3.500,00 EUR. Ker je uspeh tudi v pritožbenem postopku merilo za odločitev o stroških postopka, je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti 14 % stroškov, ki so jim nastali v sledeči višini: sestava pritožbe po tar. št. 21 (Odvetniška tarifa Ur. list RS 67/03 in 70/03) 631,13 EUR, materialni stroški 12,62 EUR, sodna taksa za pritožbo 1.368,83 EUR. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške postopka. Njen odgovor na pritožbo tožeče stranke k razjasnitvi zadeve ni pripomogel, zato tudi do povrnitve stroškov sestave te vloge ni upravičena (prvi odstavek 155. čl. ZPP).

Op. št. (1): Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 507/92