Jedro

Kadar je med strankama sporno, ali delovno razmerje obstaja, je obstoj mogoče uveljavljati le s tožbo. Če takšne odločitve ni, tudi ni obstoja delovnega razmerja in posledično tudi ne pravic, ki iz njega izhajajo. Zato ni mogoče doseči pristojnosti delovnega sodišča z zahtevkom, da je bil toženec obogaten, ker je tožeča stranka na podlagi pogodbe o sodelovanju izplačala bruto zneske, namesto neto zneskov. Gre za obogatitveni zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Gre za obogatitveni zahtevek tožeče stranke. Pravdni stranki sta sodelovali na podlagi agencijske pogodbe z dne 18. 7. 2014, ki je bila zaključena v letu 2021. V letu 2020 je zoper tožečo stranko pričel teči davčni nadzor in davčni organ je ugotovil, da so plačila, ki so bila izplačana toženi stranki prejeta v odvisnem razmerju. Zato je morala tožeča stranka plačati obračunani znesek za davke in prispevke. Ugotovilo je, da ne gre za delovno pravno razmerje, ampak sodišče presoja gospodarski spor. Tožeča stranka toži razliko med neto in bruto plačami. Opozarja na odločitev VDSS Pdp 827/2013. Enako I Cp 359/2018. Ni vsako odvisno razmerje moč presojati po delovnem pravu. Konkretna zadeva je obogatitveni zahtevek. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII R 7/2021. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo na 5. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Ocenilo je, da gre med pravdnima strankama za take posledice, kot jih ima pogodba o zaposlitvi, ko mora delodajalec prijaviti in odvesti davke in prispevke. Sklicuje se na dokaze, katere je predložila tožeča stranka.

5. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da je odločilno za presojo pristojnosti, ali gre za delovno razmerje med strankama, saj je sicer podana pristojnost naslovnega sodišča. V konkretni zadevi sta pravdni stranki poslovali na podlagi agencijske pogodbe z dne 18. 7. 2014, ki je bila sporazumno zaključena s sporazumom z dne 25. 3. 2021. FURS je z zapisnikom z dnem 1. 4. 2022 (A5) ugotovil, da je po davčnih predpisih nastala obveznost tožeče stranke, da plača davke in prispevke, ker je po oceni FURSA šlo za odvisno razmerje, ki ga je mogoče šteti za zaposlitev po členu 35 ZDoh-2 in da je pogodba med pravdnima strankama navidezna. Zato je naložilo na podlagi 74. člena ZDavP-2 vse obveznosti tožeči stranki.

6. Sodišče prve stopnje se pri odločanju ni naslonilo na sicer obstoječo sodno prakso. Ni mogoče mimo dejstva, da je Vrhovno sodišče RS, ki je že večkrat razsodilo v podobnih primerih. Tako je v zadevi VIII R 7/2021 izreklo, da kadar je med strankama sporno, ali delovno razmerje obstaja, je obstoj mogoče uveljavljati le s tožbo. Če odločitve sodišča ni, tudi ni obstoja delovnega razmerja in posledično pravic, ki iz njega izhajajo. Ker med strankama ni spora o obstoju delovnega razmerja, se obstoj le tega ne more domnevati in v obravnavanem primeru ne more predstavljati podlage za določitev pristojnosti delovnega sodišča. Tožnik uveljavlja plačilo kot obogatitveni zahtevek1. V primerih, ko pa obstaja pravnomočna sodba, s katero je ugotovljen obstoj delovnega razmerja, ko je znana obveznost plačila davkov in prispevkov in posledično znan tudi neto prejemek iz delovnega razmerja kot relevanten znesek za poračun, ki bi moral biti plačan po civilni pogodbi, pa je lahko podana pristojnost delovnega sodišča2. Ker v konkretnem primeru ni pravnomočne sodbe o obstoju delovnega razmerja, gre za obogatitveni zahtevek tožeče stranke. Ugotovitve iz obrazložitve odločbe FURS (priloge A5 in A6) pa ne vsebujejo odločitve o obstoju delovnega razmerja. FURS se je ukvarjal z zadevo v mejah preizkusa po ZDoh-2 in ZDavP-2. 7. Tako se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, kar je narekovalo razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (365. člen ZPP).

1 Enako VIII R 16/2017, I Cp 359/2018. 2 Primerjaj VDSS Pdp 189/2021, Pdp 827/2013.