Jedro

Če zaradi danih zavarovanj banki upnik ne razpolaga z nobenimi denarnimi prilivi, ki jih ustvari in zato nima sredstev za plačilo plač, elektrike, vode in podobno, in če je v takem stanju zaradi prevzetih kreditnih obveznosti ogrožen sam obstoj upnika, s čimer utemeljuje nastanek težko popravljive škode, izbrani način sodnega varstva z regulacijsko začasno odredbo, brez izvedbe ostalih postopkov, namenjenih rešitvi obstoja družbe, ni primeren.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo upnikov predlog zavarovanja z začasno odredbo, ki se glasi:

1. „Dolžnici X. banki, d. d., se prepoveduje zadrževanje denarnih sredstev upnika K., d. o. o., ki se nakažejo na transakcijski račun dolžnice s strani B., d. o. o., E., d. o. o., ali kateregakoli upnikovega dolžnika, v kolikor na dan nakazila oziroma izterjave ti denarni zneski presegajo znesek zapadlih terjatev, ki jih ima dolžnica do upnika na podlagi Kreditne pogodbe št. 4071-LD1002000145/LU z dne 11.2.2010 (z aneksi). Kreditne pogodbe št. 4071-LD1002000146/LU z dne 11.2.2010 (z aneksi), Kreditne pogodbe št. 4071-LD/11132/00151-FA z dne 19.5.2011 (z aneksi) in Kreditne pogodbe št. LD1315600061 z dne 19.6.2013. 2. Dolžnici X. banki, d. d., se v primeru neupoštevanja 1. točke te začasne odredbe izreče denarna kazen v višini 250.000,00 EUR in se ji določi rok nadaljnjih 3 dni za izpolnitev obveznosti iz 1. točke te začasne odredbe.

3. Če dolžnica kljub izrečeni kazni po prejšnjem odstavku v roku nadaljnjih 3 dni ne izpolni obveznosti iz 1. točke te začasne odredbe, se ji izreče kazen v višini 300.000,00 EUR.

4. Za vsako nadaljnjo neupoštevanje obveznosti iz 1. točke te začasne odredbe se dolžnici kazen povečuje vsakič za 50.000,00 EUR, dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklopov ne doseže 5.000.000,00 EUR.

5. Ugovor zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži izvršitve.

6. Ta sklep o začasni odredbi velja do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

7. Dolžnica je dolžna v 15-ih dneh od izdaje tega sklepa upniku povrniti stroške ga postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila pod izvršbo.“

2. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil (sklep je prejel 15. 11. 2013, pritožbo pa je vložil 25.11.2013). Uveljavljal je zmotno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, dolžnici pa naloži v plačilo vse stroške upnika z zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasil je pritožbene stroške in v stroškovniku navedel vrednost spora 20.378.000,00 EUR. Po izteku pritožbenega roka, dne 27. 12. 2013 je vložil pripravljalno vlogo, v kateri je vztrajal pri svojih pritožbenih stališčih, nato pa še 31. 12. 2013 dopolnitev k pripravljalni vlogi. Navedb iz pripravljalnih vlog, ki sta bili vloženi po izteku pritožbenega, pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

3. Dolžnica je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

Identifikacija terjatve

5. Upnik je s predlogom za izdajo začasne odredbe poskušal doseči enake učinke, kot bi jih lahko dosegel s sodbo, v kolikor bi bilo ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku, da se banki prepove zadrževanje denarnih sredstev. Na podlagi trditev o ničnosti posameznih določb pogodb, ki jih je sklenil z banko in dejstva, da je upnik že pridobil določena sredstva na svoj transakcijski račun, nima pravnega interesa na ugotovitev ničnosti posameznih določb pogodb, ker je terjatev zoper dolžnika, da naj opusti določena dejanja, ki temeljijo na domnevno ničnih določilih pogodb, očitno že zapadla (2. odstavek 181. člena ZPP). Zato ne gre za zavarovanje ugotovitvenega zahtevka, pač pa za zavarovanje dajatvenega zahtevka (na opustitev ravnanj).

Pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe

6. Dejstvo, da upnik predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje terjatve, ki je vsebinsko identična terjatvi, ki jo lahko uveljavlja s tožbo, samo po sebi ni razlog za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Ob izpolnjenih pogojih iz 1. in 2. odstavka 267. člena ZIZ se z začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve začasno, do dokončne rešitve v sodnem postopku, uredi sporno pravno razmerje (regulacijska začasna odredba). Regulacijska začasna odredba se lahko izda, če upnik do dolžnika verjetno izkaže pravno razmerje take vrste, da bi ga bilo treba začasno regulirati.

7. Sodišče se o verjetnem obstoju terjatve, ki terja sodno varstvo z začasno regulacijo spornega pravnega razmerja, lahko pozitivno opredeli le takrat, ko je terjatev jasno opredeljena in že na prvi pogled po temelju evidentna. Ker terjatev, katere zavarovanje se predlaga, še ni ugotovljena s sodno odločbo, jo lahko upnik izkaže za verjetno s katerim koli dokaznim sredstvom. Praviloma ničnost pogodbe ali posameznih njenih določb izhaja že iz same vsebine pogodbe. Zato zadostuje, da se upnik nanjo sklicuje, vendar zgolj zaradi sklicevanja na ničnost, terjatve kot posledice ničnih določb pogodb, še niso izkazane za verjetne. Sodišče mora, čeravno v zadevi ne bo meritorno odločilo o tožbenem zahtevku, zato, da odloči, ali te začasna odredba potrebna, presoditi ali je vsebina spornih pogodbenih določb v nasprotju z ustavo, prisilnim predpisom ali v nasprotju z moralo. Prav tako je dolžno presoditi, ali zatrjevano kršeno pravilo ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo (1. odstavek 86. člena OZ), saj mora v primeru, če izda začasno odredbo tudi upniku naložiti, da jo v določenem roku opraviči (2. odstavek 277. člena ZIZ).

8. V obravnavanem primeru je upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe trdil, da je z dolžnico sklenil Dogovor o financiranju projekta izgradnje bioplinske elektrarne K. (BPE V.). Trdil je, da se je odločil za izvedbo investicije zgolj zato, ker mu je dolžnica obljubila finančno spremljanje projekta in le na podlagi predlaganih kreditnih pogojev, ki so bili odobreni v letu 2010. Na poznejše spremembe, ki pomenijo poslabšanje pogojev za predlagatelja, ne pristaja. Navedel je, da glede dogovora o odplačilni dobi za prejete kredite nima do dolžnice nobenih zahtevkov, nasprotuje pa tistim določilom pogodb, ki upniku nalagajo nesorazmerna bremena, za dolžnika pa pomenijo nesorazmerne koristi. V pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je brez razlogov zavrnilo trditve iz predloga, da si je banka zagotovila „pretirana zavarovanja“, s čimer naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Dolžnica je pravilno opozorila v odgovoru na pritožbo, da upnik v predlogu svojih zaključkov o zadostnem preostalem dolžnikovem zavarovanju ni utemeljil niti s trditvami o vrednosti v zavarovanje danega premoženja niti z dokazi, zato očitek sodišču prve stopnje, da se o trditvah predlagatelja ni opredelilo, ni utemeljen. S tem pa se izkaže, da na tej podlagi pravilno pogodbenih določb o zastavi bodočih terjatev ni štelo kot pretiranih in iz tega razloga nemoralnih.

9. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da sporno zavarovanje terjatve z zastavno pravico na bodočih terjatvah upnika do družbe B., d. o. o., ni v nasprotju z ustavo niti z zakonom, česar upnik prav tako ni uspel izpodbiti.

10. Pritožnik ni predlagal začasne odredbe zaradi zavarovanja zahtevka zoper dolžnika, da iz zadržanih sredstev odobri izplačilo določene terjatve, pač pa zato, da lahko razpolaga z vsemi prilivi na svoj račun, dokler obveznost vračila kredita ne zapade v plačilo. Meni, da mu bo le na ta način omogočeno poslovanje in svoj nadaljnji obstoj pogojuje z odločitvijo o začasni odredbi. Pri tem pa ni trdil, da bodo prilivi s strani družbe B., d. o. o., ob zapadlosti terjatve za vračilo kredita, zadostovali tako za plačilo zapadlih kreditnih terjatev kot tudi za tekočo poravnavo stroškov poslovanja, torej da ob zapadlosti kredita ne bo več ogrožen njegov obstoj. Če zaradi danih zavarovanj banki upnik ne razpolaga z nobenimi denarnimi prilivi, ki jih ustvari in zato nima sredstev za plačilo plač, elektrike, vode in podobno, kot trdi v pritožbi in če je v takem stanju zaradi prevzetih kreditnih obveznosti ogrožen sam obstoj upnika, s čimer utemeljuje nastanek težko popravljive škode, po stališču pritožbenega sodišča izbrani način sodnega varstva z regulacijsko začasno odredbo, brez izvedbe ostalih postopkov, namenjenih rešitvi obstoja družbe, ni primeren. Trditev o tem, da je poslovodstvo sprejelo potrebne ukrepe po določbah ZFPPIPP glede na dejstva, ki jih izpostavlja v pritožbi, pa ni podal. 11. Glede na obrazloženo pritožnik ni uspel izpodbiti materialno pravno pravilne odločitve sodišča prve stopnje, s katero je upnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

12. Ker pri presoji izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo nobenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Ker upnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve priglašenih pritožbenih stroškov.