Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, saj tožniku ni mogoče očitati nespoštovanja oziroma kršenja navodil pristojnega zdravnika, ker se o tem, ali se lahko nahaja pri zidanici, ob pregledu z zdravnikom nista pogovarjala, niti mu zdravnik ni dal posebnih prepovedi ali navodil. Občasna odsotnost z doma, ko se je zadrževal pri zidanici, opravil nekaj lažjih del oziroma se odpeljal na obisk v sosednjo vas, tudi ni negativno vplivalo na njegovo zdravljenje, temveč je bilo tovrstno gibanje po oceni zdravnika za tožnikovo zdravstveno stanje celo priporočljivo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo tožniku podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29.11.2007. Ugotovilo je, da mu delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi. Tožencu je naložilo poklicati tožnika nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 4.12.2007 do ponovnega nastopa dela kot da bi delal ter mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Odločilo je, da je toženec dolžan povrniti tožniku stroške postopka v znesku 798,24 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, in sicer izrecno navaja razlog napačne uporabe materialnega prava, iz vsebine pritožbe pa izhaja, da uveljavlja tudi razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 338. člena ZPP). Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede razlogov za nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je kršil najmanj navodila imenovane zdravnice I.K.F., po katerih bi moral biti v času zdravljenja na svojem domu in mirovati, odsotnost z doma pa bi bila dovoljena le ob odhodu na zdravniški pregled ali predpisano terapijo. Sodišče prve stopnje je kljub temu sledilo izjavi priče – imenovane zdravnice P.O.R., ki je tožnikove aktivnosti obravnavala z življenjskega vidika ter priče – tožnikovega osebnega zdravnika J.Z., ki je pojasnil, da navodila I.K.F. predstavljajo šablonski zapis navodil in da so njegova navodila bolj natančna. Povedal je, da sta se s tožnikom o tem, ali se lahko nahaja pri svoji zidanici ali ne, pogovarjala šele potem, ko je bil postopek izredne odpovedi že v teku. Tožnik tako ni imel dvojnih nasprotujočih navodil, pač pa zgolj navodila imenovanih zdravnic. Izpoved osebnega zdravnika o tem, da je dal tožniku pisna navodila, se tožencu ne zdi prepričljiva, saj to iz medicinske dokumentacije ni razvidno. Toženec meni, da je tožnik navodila imenovanega zdravnika kršil najmanj s tem, ko se ni gibal zgolj v kraju prebivališča oziroma s tem, ko se je sploh gibal, namesto da bi se nahajal na svojem domu in miroval. Tožnik v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo. Ponovno poudarja, da mu v konkretnem primeru ni moč očitati krivdnega ravnanja, saj je spoštoval navodila in priporočila zdravnikov (predvsem svojega osebnega zdravnika) in se jih držal po svoji najboljši presoji. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno, tožniku pa naloži povrnitev njegovih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev postopka ni storilo, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, nanj pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu „mesar v ekspeditu“, od 13.11.2006 dalje pa je bil v daljšem bolniškem staležu oziroma začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Zaradi obrabe kolena je tudi čakal na operacijo v Valdoltri. Dne 29.10.2007 mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 6. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02). Očita mu, da je v času odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe od dne 29.10.2007 do dne 7.11.2007 zlorabljal bolniško odsotnost, ker ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika oziroma zdravniške komisije in je brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije večkrat odpotoval iz kraja svojega bivanja; opravljal naj bi tudi pridobitno delo.

Po 6. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila; Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami) v 2. odstavku 233. člena določajo, da mora osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi...). V času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege mora zavarovanec, ki se zdravi doma, biti na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik 29.2.2007 res na domu pral osebno vozilo ali dvorišče, se občasno nahajal pri svoji zidanici v L. (oddaljenem nekaj več kot 10 km), se dne 5.11.2007 odpeljal proti B. (oddaljenem 5 min vožnje) na obisk k prijateljem, 6.11.2007 pometal listje okrog zidanice in pihal listje po vinogradu ter 7.11.2007 nakladal listje na avtomobilsko prikolico, katero je pripel na avtomobil. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik v spornem obdobju zagotovo ni opravljal pridobitnega dela, saj to ni z ničemer dokazano. Tožena stranka tudi ni dokazala, da tožnik ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika oziroma da je brez odobritve odpotoval iz kraja svojega bivanja. Tako tožnikov osebni zdravnik J.Z. kot imenovana zdravnica P.O.R., ki je izdala odločbo o tožnikovi začasni nezmožnosti za delo z dne 6.8.2007, sta izpovedala, da tožniku očitana ravnanja ne predstavljajo kršenja njunih navodil. Ni pa sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi priče I.K.F., ki je kot imenovana zdravnica tožniku izdala poznejšo odločbo o začasni nezmožnosti za delo (tožniku vročeno šele 6.11.2007), po kateri bi tožnik moral v času zadržanosti z dela biti na svojem domu in mirovati (razen ob odhodu na zdravniški pregled ali predpisano terapijo), zato naj bi z očitanimi ravnanji kršil njena navodila. Sledilo je zlasti bolj natančnim in prepričljivejšim navodilom tožnikovega osebnega zdravnika, ki tožnikovo zdravstveno stanje zelo dobro pozna in mu je sproti (pisno ali ustno) dovolil oziroma celo priporočil gibanje v skladu s svojimi zmožnostmi, vsa tožniku očitana ravnanja pa je ob zaslišanju tudi za nazaj odobril (pri čemer navedenih ravnanj tožniku nikoli ni izrecno prepovedal oziroma mu glede konkretnih ravnanj izrecnih navodil ni dal), kar je po stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 294/2006 sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki ter razlogi v izpodbijani sodbi ter dodatno pojasnjuje: Pritožba se neutemeljeno sklicuje na mnenje priče – imenovane zdravnice I.K.F., po katerem naj bi tožnik s tem, ko je dne 6. in 7.11.2007 zapustil kraj bivanja in pri zidanici pospravljal listje in ga pihal po vinogradu, kršil njena navodila v odločbi z dne 5.11.2007. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so se njena navodila razlikovala od predhodnih navodil imenovane zdravnice P.O.R., ki je tožniku dovolila gibanje v kraju bivanja, zaslišana kot priča pa je izrecno odobrila tudi tožnikovo nahajanje v dobrih 10 km oddaljenem L., kjer je imel zidanico, čeprav formalno oziroma geografsko gledano to ni več kraj tožnikovega prebivališča. Gibanje tožnika je tako z življenjskega kot medicinskega vidika ocenila kot skladno z njenimi navodili. Zlasti pa so bila navodila imenovane zdravnice I.K.F. v odločbi z dne 5.11.2007 neskladna z navodili, dovoljenji in celo priporočili tožnikovega osebnega zdravnika J.Z. (v nadaljevanju: osebni zdravnik), katerim je tožnik utemeljeno in razumljivo dal največjo težo, saj je bil njegov osebni zdravnik najbolje seznanjen z njegovim zdravstvenim stanjem, tožnik ga je pogosto – mesečno obiskoval in mu je zaupal, njegova navodila pa so bila zato bolj natančna in prilagojena tožnikovi diagnozi. Ob navedenem gotovo ni mogoče tožniku očitati, da bi njegovih navodil in priporočil ne smel upoštevati. Osebni zdravnik je kot priča res izpovedal, da se s tožnikom pred začetkom postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista pogovarjala o tem, ali se slednji lahko nahaja pri zidanici ali ne, vendar mu tega tudi ni prepovedal oziroma mu konkretno v zvezi s tem ni dal posebnih navodil. Tožnik zato z obiskovanjem zidanice ni kršil njegovih navodil. Navedeno je osebni zdravnik tekom postopka tudi izrecno potrdil oziroma naknadno odobril. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 294/2006 z dne 7.11.2006 zavzelo stališče, da v kolikor gibanje izven kraja bivanja ni bilo izrecno prepovedano, ni mogoče govoriti o kršenju navodil. V takem primeru je zato sprejemljiva tudi naknadna odobritev zdravnika oziroma njegova kasnejša strokovna presoja o tem, ali je tožnik s svojim potovanjem kršil navodila zdravnika za zdravljenje. Glede pritožbenega očitka, da kakšna posebna navodila osebnega zdravnika v zvezi s tožnikovim gibanjem iz medicinske dokumentacije niso razvidna, pa je osebni zdravnik kot priča izpovedal, da je ustna navodila o gibanju tožniku dajal vseskozi ob obiskih. Tudi priča P.O.R. je potrdila, da so navodila pacientu lahko tudi zgolj ustna, včasih npr. celo dana po telefonu.

Na podlagi navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku v konkretnem primeru ni mogoče očitati nespoštovanja oziroma kršenja navodil pristojnega zdravnika, prav tako ni odpotoval iz kraja svojega bivanja brez njegove odobritve. Tožnik je ravnal skladno z navodili svojega osebnega zdravnika, za očitana ravnanja pa je imel njegovo bodisi sprotno (četudi le ustno) dovoljenje bodisi naknadno odobritev. Tožnikova občasna odsotnost z doma, ko se je zadrževal pri svoji zidanici, opravil nekaj lažjih opravil oziroma se odpeljal na obisk v sosednjo vas, pa glede na izpoved tožnikovega osebnega zdravnika ni negativno vplivala na potek tožnikovega zdravljenja, temveč je bilo tovrstno gibanje po njegovi oceni za tožnikovo zdravstveno stanje celo priporočljivo in koristno.

Toženec se v pritožbi neutemeljeno sprašuje, ali je bila tožniku nezmožnost za delo sploh upravičeno ugotovljena. Zoper odločbo o začasni nezmožnosti za delo se je namreč skladno s pravnim poukom v njej imel možnost pritožiti, pritožbeno sodišče pa za ocenjevanje upravičenosti tovrstnih odločb ni pristojno.

Drugih pritožbenih navedb, ki za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo oziroma se do njih ni izrecno opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zatem, ko je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere pazi sámo po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec s pritožbo ni uspel, pa tudi sicer gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter po 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004) sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker tožnikov odgovor na pritožbo ni bil potreben za odločitev pritožbenega sodišča v zadevi, skladno s 1. odstavkom 155. člena ZPP tudi tožnik sam krije stroške le-tega.