Jedro

Samostojna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se prisodi oškodovancu, če gre za trajno ali vsaj trajnejše zmanjšanje teh aktivnosti. Takšna odškodnina se načeloma ne priznava, če gre za težave pri vsakodnevnih opravilih le v času zdravljenja in določen (krajši) čas po zaključku zdravljenja. Sodišča vendarle prisodijo odškodnino tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, vendar, če je močnejše intenzivnosti in če to opravičujejo posebne okoliščine.

Izrek

Reviziji tožene stranke se ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka Z.T. d.d. L., OE N. G. je dolžna plačati tožeči stranki B. K. znesek 283.620,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov 520,00 SIT od 25.6.1990 dalje do plačila, od 3.100,00 SIT od 10.7.1990 dalje do plačila in od 280.000,00 SIT od 25.10.1994 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V preostalem delu se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 120.393,16 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe in z zamudnimi obrestmi od zneska 56.351,00 SIT od 6.9.1994 dalje do plačila, od zneska 64.042,16 SIT pa od 25.10.1994 dalje do plačila".

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega in revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob nespornem temelju tožbenega zahtevka toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine tožeči stranki v znesku 403.620,00 SIT z ustreznimi zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke glede pravdnih stroškov, sicer pa je njeno pritožbo ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je zaradi 120.000,00 SIT glavnice, to je glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek za to škodo zavrne ter tožeči stranki naloži, da plača pravdne stroške tožene stranke v tem delu, vključno z revizijskimi stroški. Podrejeno pa predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da sta sodišči tožniku povsem neutemeljeno prisodili odškodnino za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Omejitve, ki jih je tožnik po poškodbi trpel, so bile upoštevane že pri odškodnini za telesne bolečine. Tožnik je namreč povsem normalno opravljal službene obveznosti. Neugodje, ki je bilo opredeljeno v mnenju kot začasno zmanjšanje življenjske sposobnosti, pa se je izražalo predvsem v boleči gibljivosti vratne hrbtenice. Tožnik v svojih življenjskih in delovnih aktivnostih ni bil tako omejen, da bi ta neugodja opravičevala prisojo tovrstne odškodnine. Tožena stranka se pri tem sklicuje na sodno prakso in tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je v sodni praksi ustaljeno naslednje stališče: Samostojna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se prisodi oškodovancu, če gre za trajno ali vsaj trajnejše zmanjšanje teh aktivnosti. Takšna odškodnina se načeloma ne priznava, če gre za težave pri vsakodnevnih opravilih le v času zdravljenja in določen (krajši) čas po zaključku zdravljenja. Sodišča vendarle prisodijo odškodnino tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, vendar, če je močnejše intenzivnosti in če to opravičujejo posebne okoliščine.

Razlog za navedeno sodno prakso je v tem, da gre za težave in neugodnosti, ki so zvezane z zdravljenjem in ki po svoji intenzivnosti ne presegajo težav, ki običajno nastajajo v času zdravljenja.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnik posebnih okoliščin ali posebne intenzivnosti zmanjšanja življenjskih aktivnosti v obdobju dveh mesecev, za katero je bila prisojena odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ni ne trdil ne dokazal. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (ki je po 3. odstavku 385. člena ZPP na revizijski stopnji neizpodbojno), in ki tudi med strankama ni bilo sporno, so tožnikove bolečine v času po poškodbi povzročile, da tožnik sicer ni opustil opravljanja svojih službenih dolžnosti (razen treh dni), čeprav jih je izvrševal nekoliko težje, da pa je v obdobju dveh mesecev opustil nekatere športne aktivnosti, ki bi jih sicer opravljal (plezanje, tenis). Gre torej za čas zdravljenja in krajši čas po njem. V času zdravljenja poškodbe hrbtenice pa je opustitev takšnih športnih dejavnosti, kot sta plezanje in tenis, običajna. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da odškodnina v znesku 200.000,00 SIT, ki je bila tožniku prisojena za pretrpljene telesne bolečine, zajema tudi vse neugodnosti, ki jih tožnik uveljavlja z zahtevkom za zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

Posebna odškodnina še za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi po presoji Vrhovnega sodišča pomenila kumuliranje oziroma "zidanje" odškodnin, kar pa bi bilo v nasprotju z 2. odstavkom 200. člena ZOR. V njem je namreč določeno, da gleda sodišče pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Ta določba zavezuje sodišče, da upošteva pri vsakem posameznem primeru tako subjektivne kot objektivne okoliščine. Slednje se kažejo predvsem v primerjavi med hudimi (katastrofalnimi) škodami in odškodninami zanje ter manjšimi škodami in temu primerno nižjimi odškodninami. Če bi sodišče ne upoštevalo tega razmerja, bi oškodovanci, ki so pretrpeli katastrofalno škodo, v razmerju do oškodovancev, ki so pretrpeli manjšo škodo, bili v izrazito neenakem položaju.

Sodišči druge in prve stopnje sta tako zmotno uporabili materialno pravo, ko sta tožniku prisodili še odškodnino za duševne bolečine zaradi (začasnega) zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Revizijsko sodišče je zaradi tega ugodilo reviziji tožene stranke in izpodbijani sodbi tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti zavrnilo kot neutemeljen. Odločitev temelji na 393. členu ZPP.

Tožena stranka ni utemeljila revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zaradi omejitev po 386. členu ZPP je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ugotavljalo le, ali je bila morda med postopkom na prvi in drugi stopnji storjena kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Ugotovilo je, da navedena kršitev ni bila storjena.

Revizijsko sodišče je zaradi spremembe obeh sodb moralo ponovno odločati tudi o pravdnih stroških (2. odstavek 166. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Vrhovno sodišče je sledilo metodi, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje (s pravilnim popravkom na drugi stopnji). Tožniku je v celoti prisodilo stroške izvedenca, preostale stroške pa je prisodilo glede na uspeh v pravdi (43,75%). Revizijsko sodišče, kljub uspehu tožene stranke, tej stranki ni priznalo zahtevanih stroškov v višini sodne takse za pritožbo in revizijo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 164. člena ZPP. Po tej določbi mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najpozneje v predlogu, o katerem naj sodišče odloči. To pomeni, da bi morala stroške za plačilo takse za pritožbo predlagati že v pritožbi. Kar zadeva stroške za takso za revizijo, pa ji stroški prav tako ne gredo, ker ni izkazala, da je te stroške tudi plačala.