Jedro

V kolikor bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bil toženec tisti, ki je bil dolžan obvestiti tožečo stranko o prenehanju najemnega razmerja in s tem obveznosti plačevanja električne energije, mu mora dati možnost, da svoje trditve o pravočasnem obvestilu tožeče stranke oziroma njene pravne prednice, dokaže tudi z izvedbo dokaza z zaslišanjem strank in predlaganih prič.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (točka A. izreka) razveljavi in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 100394/2014 z dne 25. 8. 2014 obdržalo v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki 67,48 EUR in 4,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2014 dalje do plačila ter izvršilne stroške 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri tem pa je dolžna poravnati tožeči stranki še 4,29 EUR pravdnih stroškov. Isti sklep o izvršbi pa je razveljavilo v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača zneske 67,16 EUR in 4,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter 33,00 EUR izvršilnih stroškov ter je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče ni navedlo pravne podlage pri odločitvi o temelju zahtevka. Tožena stranka je predložila najemno pogodbo, ki je bila sklenjena med lastnikom stanovanja in novim najemnikom 23. 10. 2012. Od tega dne dalje ni več prebivala v stanovanju in ni uporabljala storitev tožeče stranke oziroma njenega pravnega prednika. V konkretnem primeru bi moralo sodišče opraviti glavno obravnavo in na njej zaslišati toženca in predlagane priče o spornem dejanskem vprašanju, ali sta toženec in lastnik stanovanja obvestila tožnico o tem, da je v stanovanju od 1. 11. 2012 novi najemnik. Toženec stranka je ves čas trdil, da je sam obvestil preko elektronske pošte pravnega prednika tožnice, poleg tega je enako storil lastnik stanovanja. S pisnimi dokazi o tem ni več razpolagal, zato je predlagal, da se ga o tem dejstvu zasliši kot stranko ter lastnika stanovanja. Ni jasno, zakaj bi bilo mogoče dejstvo, da je E. obvestil o prenehanju najemnega razmerja, dokazati izključno z listinskimi dokazi. Toženec poudarja, da sam ni nikoli sklenil nobene pogodbe s tožečo stranko ali njenim pravnim prednikom, tovrstno pogodbo z dobaviteljem je sklenil lastnik stanovanja. Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je pogodbeno razmerje sploh nastalo. V pritožbi nadalje opozarja na specifičnosti pogodbenih razmerij o dobavi električne energije za najemniška stanovanja v večstanovanjskih stavbah. Pravno podlago za zahtevke dobavitelja napram najemniku iz naslova obratovalnih stroškov ne predstavlja pogodbeno razmerje, ampak določbe Stanovanjskega zakona. Ne glede na vse je za odločitev odločilno vprašanje, kdo je bil najemnik stanovanja oziroma porabnik porabljene električne energije v spornem obdobju od 1. 7. 2013. Dokazno breme za obstoj najemnega razmerja s tožencem je na tožeči stranki. Tožena stranka je dokazala, da v tem obdobju ni več prebivala v stanovanju in ni uporabljala storitev tožeče stranke.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej zadevi je bila sodba izdana po pravilih, ki veljajo v postopku v sporu majhne vrednosti (določbe 442. do 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba se zato sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka dobavitelj električne energije za merilno mesto 154366 na naslovu L., toženec pa je bivši najemnik stanovanja. V pritožbenem postopku še sporna zneska 67,68 EUR in 4,80 EUR z obrestmi se nanašata na plačilo dobavljene elektrike po dveh računih z zapadlostjo 23. 8. 2013 in 17. 9. 2013 ter na plačilo zamudnih obresti do vložitve predloga za izvršbo. Sodišče prve stopnje je odločitev v obsodilnem delu oprlo na ugotovitev, da niti toženec kot najemnik, niti lastnik stanovanja nista obvestila tožeče stranke o prenehanju najemnega razmerja, saj toženec ni predložil o tem nobenega dokaza. Odločitev o dolžnosti plačila električne energije za sporno obdobje je oprlo na temeljno načelo obligacijskega prava iz 9. člena Obligacijskega zakonika – OZ, ki udeležencem v obligacijskem razmerju nalaga dolžnost izpolnitve svojih obveznosti.

7. Stanovanjski zakon v 24. členu, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ureja medsebojna razmerja med lastniki in najemniki. Med ostalim določa (četrti odstavek), da je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, dolžnik vseh ostalih terjatev pa etažni lastnik. V obravnavani zadevi se tožeča stranka ne sklicuje na pisno pogodbo, ki bi toženca kot najemnika zavezovala na plačilo dobavljene energije, pač pa na dolgoletno obojestransko izpolnjevanje obveznosti med strankama (tožeča stranka je dobavljala električno energijo za stanovanje, toženec pa je daljše obdobje račune plačeval). Toženec tudi sicer v tem postopku priznava svojo obveznost plačila električne energije, vendar le za obdobje do prenehanja najemne pogodbe. Glede na tako dejansko stanje se res izkaže kot odločilno dejstvo, kdo je bil dolžan obvestiti tožečo stranko o prenehanju najemnega razmerja s tožencem oziroma o zamenjavi najemnika in na kakšen način ter kdaj je bila o tem obveščena.

8. Po stališču prvostopenjskega sodišča je toženec tisti, ki je bil dolžan obvestiti tožečo stranko o prenehanju najemnega razmerja, pri čemer je dokazno breme na njem. Toženec je o tem pravočasno zatrjeval, da je tožečo stranko po elektronski pošti obvestil sam in tudi lastnik stanovanja. Pisnih dokazil o tem ni priložil, pač pa je o tem predlagal zaslišanje strank in zaslišanje lastnika stanovanja. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo s pojasnilom, da pomanjkanje tega (listinskega) dokaza ne more nadomestiti zaslišanje strank, zaslišanje prič in lastnika stanovanja. Ob tem, da tožeča stranka ni zatrjevala kakršnekoli podlage, ki bi toženi stranki narekovala predložitev pisnega dokazila o spremembi najemnika, pa pritožnik upravičeno očita sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno zavrnilo predlagani dokaz z njegovim zaslišanjem in zaslišanjem prič, češ da ni primeren. Takšno ravnanje pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, kar ni dopustno.(1) Kršitev pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, ki je dopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti.

9. Pritožbeno sodišče je iz navedenega razloga ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP). V kolikor bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bil toženec tisti, ki je bil dolžan obvestiti tožečo stranko o prenehanju najemnega razmerja in s tem obveznosti plačevanja električne energije, mu mora dati možnost, da svoje trditve o pravočasnem obvestilu tožeče stranke oziroma njene pravne prednice, dokaže tudi z izvedbo dokaza z zaslišanjem strank in predlaganih prič.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Več o tem sklepi VS RS II Ips 433/2011, II Ips 368/2004 ter Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, Komentar k 5. členu.