Jedro

Dekan fakultete kot članice univerze po ZVis ni njen poslovodni organ. To velja le za dekana visokošolskega zavoda, ki ni članica univerze, kjer je dekan že po določbi petega odstavka 24. člena ZVis poslovodni organ in strokovni vodja takega zavoda. Rektor je tisti, ki vodi, predstavlja in zastopa univerzo (23. člen ZVis) in ga je mogoče šteti kot tistega, ki opravlja tudi poslovodno funkcijo.

Pravna oseba je le univerza. V okviru univerze se ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi - članice univerze (članice univerze), ki imajo pravice in obveznosti, določene z ZVis, aktom o ustanovitvi univerze in statutom univerze. Članice univerze pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, v imenu in za račun univerze. V drugih primerih članice univerze nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom univerze (10. člen ZVis).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „1. Zadrži se učinkovanje Odločbe št. … z dne 9. 10. 2015 do pravnomočne odločitve sodišča o glavni stvari. Do pravnomočne odločitve sodišča se zadržita izbira in imenovanje kandidatov na delovno mesto dekana A..

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 5. 10. 2015, plačevati nadomestilo plače v višini 4.748,65 EUR bruto mesečno ter povprečni mesečni dohodek po podjemni pogodbi v višini 2.426,40 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske nadomestila plače in dohodka iz podjemne pogodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posameznega plačila 5. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, do plačila, obračunati in izplačati tožeči stranki vse dodatke k osnovni plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vsak mesec do 5. dne v mesecu za pretekli mesec, do pravnomočnega dokončanja tega spora, pri čemer zapadla mesečna nadomestila plače in dohodka po podjemni pogodbi zapadejo v plačilo z dnem izdaje te začasne odredbe, pod izvršbo.

3. Ugovor zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

4. Ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v tem sodnem postopku.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka sama krije stroške postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe.

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ali očitana ravnanja tožniku predstavljajo utemeljene razloge po 3. in 6. točki 299. člena Statuta B. je dejansko vprašanje, o katerem bo moralo sodišče izvesti dokazni postopek, iz navedb v tožbi in predlaganih listin pa ne more zaključiti, da so očitana ravnanja tožniku nedokazana in neutemeljena (pravilno: dokazana in utemeljena) in da verjetnost tožnikove terjatve ni izkazana. Tožnik se z obrazložitvijo odločitve sodišča ne strinja, z neizdajo začasne odredbe pa mu nastaja in mu bo tudi v prihodnje nastajala nenadomestljiva materialna in moralna škoda, ki jo je tožnik s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe tudi izkazal. Tožena stranka je kot razrešitveni razlog navedla, da je s svojim nevestnim in nepravilnim delom ali prekoračenjem pooblastil tožnik prizadejal Univerzi v C. ali njenim članicam večjo škodo, ali bi zaradi njegovih ravnanj škoda lahko nastala oziroma je kot razlog navedla drug utemeljen razlog. Tožena stranka je nezakonito ukrepala zoper tožnika za ravnanje, ki je zdavnaj zastaralo, za katerega so bili vsi uradni in kazenski postopki ustavljeni, torej po sedmih letih od spornega ravnanja tožnika. Tožnik je predlagal zadržanje učinkovanja odločbe o razrešitvi, pa tudi zadržanje izbire in imenovanja kandidatov na delovno mesto dekana A., pa se sodišče do tega predloga ni opredelilo. Z izdajo začasne odredbe bo zavarovano načelo pravne države (2. člen Ustave RS), poleg navedenega gre v danem primeru tudi za zagotavljanje pravice do sodnega varstva (157. člen Ustave RS), ki je podana le v primeru, če je sodno varstvo tudi učinkovito. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in navaja, da tožnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo nastala. Iz navedb tožnika ni razvidno, da bi bila izpodbijana začasna razrešitev tožnika s funkcije dekana A. nezakonita že iz formalnih razlogov. Postopek razrešitve je bil izveden v skladu z Zakonom o visokem šolstvu (ZVis), Zakonom o Zavodih (ZZav) in Statutom Univerze, tožniku pa je bila med postopkom dana možnost, da se do razlogov za razrešitev sam oziroma preko pooblaščenca tudi opredeli. Rektor univerze je 7. 9. 2015 prejel izpis sklepa št. ..., sprejeta na izredni seji ... tožene stranke z dne 2. 9. 2015, s katerim je ... tožene stranke predlagal razrešitev tožnika iz funkcije dekana A. dne 15. 9. 2015, pa tudi še dopolnitev obrazložitve sklepa. Rektor Univerze v C. je v skladu s tretjim odstavkom 38. člena v povezavi z 42. členom Zakona o zavodih ter v povezavi z drugim odstavkom 337. člena Statuta Univerze v C. tožnika seznanil s predlogom za razrešitev ter mu omogočil, da se o očitanih razlogih za razrešitev izjavi. Tožnik je 30. 9. 2015 po pooblaščencu podal zagovor, v katerem se je opredelil do podanega predloga za razrešitev, kot to izhaja iz zagovora z dne 30. 9. 2015 in zapisa z dne 30. 9. 2015. Sodišče z začasno odredbo niti ne sme posegati v imenovanje ali odpoklic organov, ki poteka v skladu s Statuti in drugimi akti. V skladu z ZVis uživa univerza avtonomijo. V 6. členu ZVis je tako določeno, da je univerza avtonomni, znanstvenoraziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem. Načelo avtonomije velja tudi za volitve, imenovanja in odpoklic organov v skladu s statuti in drugimi akti, kot to določa 8. alineja 6. člena ZVis. Tožnik ni izkazal nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve kasneje onemogočena ali otežena. Tožnik tudi ni izkazal, da je potrebno začasno odredbo izdati zato, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik je še vedno zaposlen pri toženi stranki kot visokošolski učitelj in še vedno prejema osnovno plačo v višini 2.516,27 EUR, plačilo za dopolnilno pedagoško delo v višini 465,01 EUR in plačilo za dopolnilno raziskovalno delo v višini 38,50 EUR, kar izhaja iz pregleda mesečnih prejemkov z dne 1. 12. 2015. Tožniku tako ne nastaja težko nadomestljiva škoda. Res je, da so prejemki visokošolskega učitelja nekoliko nižji od prejemkov dekana, vendar pa ne gre za razliko, ki bi sodila v okvir nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Prav tako ni izpolnjen pogoj po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. V primeru izdaje začasne odredbe bi bila A. vse do pravnomočnega zaključka obravnave zadeve brez dekana, ter bi bilo tako njeno delovanje onemogočeno, kar pomeni, da bi v primeru izdaje začasne odredbe utrpela bistveno hujše neugodne posledice od tistih, ki naj bi nastali tožniku, pri čemer je potrebno poudariti, da tožnik z neizdajo začasne odredbe ne trpi nobenih škodljivih oziroma neugodnih posledic. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ – Ur. l. RS, št. 44/2006 s sprem.) v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper tožnika nastala, poleg tega pa mora izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7. Pritožba vsebinsko uveljavlja absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sklep imel pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, pa naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin, ter med samimi listinami. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da nista podani absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo odločitev, razlogi o odločilnih dejstvih pa so jasni. Prav tako ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in odločitvijo. Pritožbeno sodišče pa ob tem navaja, da pritožba sicer utemeljeno navaja, da se sodišče posebej ni opredeljevalo do tožnikovega predloga v zvezi s predlogom za zadržanje izbire in imenovanja kandidatov na delovno mesto dekana A., vendar se je glede na obrazložitev sodišča o tem, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, smiselno opredelilo tudi do nadaljnjih njegovih predlogov.

8. Iz predložene listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik predčasno razrešen s funkcije dekana A.. V svojem predlogu za izdajo začasne odredbe je tožnik predlagal zadržanje učinkovanja odločbe o razrešitvi, pa tudi zadržanje izbire in imenovanja kandidata na delovno mesto dekana A.. Sodišče ob tem ni kršilo načela pravne države, kot to uveljavlja tožnik in sicer iz 2. člena Ustave RS, prav tako ne gre za kršitev zagotavljanja pravice do sodnega varstva iz 157. člena Ustave RS, saj je nenazadnje tožnik podal tako tožbo, o kateri bo sodišče moralo odločati v rednem kontradiktornem postopku, kot tudi predlog za izdajo začasne odredbe, o kateri je sodišče prve stopnje odločilo v izpodbijanem sklepu, pritožbeno sodišče pa o njegovi pritožbi odloča v predmetni zadevi. Ali pa so tožnikova dejanja utemeljeni razlogi po 3. in 6. točki 299. člena Statuta B., pa je dejansko vprašanje, o katerem bo moralo sodišče izvesti redni kontradiktorni postopek, kot to tudi sicer pravilno navaja sam tožnik v pritožbi. Glede na do sedaj predložene listinske dokaze, ni mogoče slediti tožnikovemu naziranju, da tožnik s svojim nevestnim ali nepravilnim delom ali prekoračenjem pooblastil ni prizadejal univerzi ali njenim članicam večjo škodo ali bi zaradi njegovih ravnanj škoda lahko nastala. Tudi dejstvo, da v kolikor so bili kazenski postopki zoper tožnika ustavljeni, še ne pomeni, da tožena stranka ni imela pravice, da tožnika predčasno razreši in imenuje novega dekana A.. Razrešitev dekana ni vezana na morebitno pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku.

9. Dekan fakultete kot članice univerze po Zakonu o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/1993 in nadalj. - SVis) ni njen poslovodni organ. To velja le za dekana visokošolskega zavoda, ki ni članica univerze, kjer je dekan že po določbi petega odstavka 24. člena ZVis poslovodni organ in strokovni vodja takega zavoda. Rektor je tisti, ki vodi, predstavlja in zastopa univerzo (23. člen ZVis) in ga je mogoče šteti kot tistega, ki opravlja tudi poslovodno funkcijo. To izhaja že iz določbe 25. člena ZVis: s statutom se lahko določi, da sta glede na naravo dejavnosti in obseg dela visokošolskega oziroma drugega zavoda, funkcija vodenja strokovnega dela in poslovodna funkcija ločeni. V tem primeru statut določi pristojnosti strokovnega vodje in pristojnosti poslovodnega organa. Statut pa ima le univerza in ne njene članice. Pravna oseba je torej le univerza. V okviru univerze se ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi - članice univerze (članice univerze), ki imajo pravice in obveznosti, določene z ZVis, aktom o ustanovitvi univerze in statutom univerze. Članice univerze pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, v imenu in za račun univerze. V drugih primerih članice univerze nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom univerze (10. člen ZVis).

10. Tudi zatrjevanja, da so se nekateri člani ... javno opredeljevali do ravnanja tožnika ne predstavlja nedopusten pritisk na člane ..., saj so člani nedvomno imeli pravico do tajnega glasovanja, ki z navedenim ni bilo ogroženo. Pritožbeno sodišče je vpogledalo tudi v Statut Univerze v C. (Uradno prečiščeno besedilo) (Statut B. - UPB 11), objavljen v Uradnem listu RS št. 44/2015), pri čemer 337. člen Statuta določa, da so dekan oziroma prodekani lahko predčasno razrešeni iz razlogov, ki so v tem Statutu B. navedeni za razrešitev rektorja oziroma prorektorjev (prvi odstavek). O razrešitvi dekana oziroma prodekanov odloča rektor univerze na predlog senata članice univerze ali ... članice univerze ali senata univerze ali upravnega odbora univerze in v primerih, če gre za prodekana za študentska vprašanja, ki je študent, tudi na predlog ... sveta članice oziroma univerze. Razrešitev dekana oziroma prodekanov lahko predlaga tudi rektor univerze. V tem primeru potrebuje mnenje senata ali upravnega odbora univerze. Ob navedenem 299. člen Statuta B. določa, da so rektor in prorektorji univerze lahko predčasno razrešeni:

1.) na lastno zahtevo;

2.) če s svojim delom huje ali večkrat kršijo zakonodajo RS ter predpise, statut ali druge splošne akte univerze, ali če neutemeljeno nočejo izvrševati zakonitih sklepov organov univerze ali očitno ravnajo v nasprotju z njimi;

3.) če s svojim nevestnim ali nepravilnim delom ali prekoračenjem pooblastil prizadenejo univerzi ali njenim članicam večjo škodo, ali če bi zaradi njihovega nevestnega in nepravilnega dela taka škoda lahko nastala;

4.) če so bile z izvajanjem njihovih sklepov kršene zakonite pravice delavcev ali študentov ali je bila po njihovi krivdi povzročena škoda univerzi ali članicam univerze;

5.) če so izgubili naziv ali če jim je prenehalo delovno razmerje v univerzi oziroma, če je prorektor iz vrst študentov izgubil status študenta;

6.) iz drugih utemeljenih razlogov.

Iz izpodbijane odločbe o predčasni razrešitvi tožnika s funkcije dekana A. z dne 9. 10. 2015 izhaja, da je odločbo o razrešitvi izdal rektor na predlog ... članice, kar je v skladu s 337. členom Statuta B.. Iz odločbe o razrešitvi št. ... z dne 9. 10. 2015 izhaja, da je bilo tožniku očitano neakademsko in neetično ravnanje, ko je brez vednosti ali soglasja študentke njeno diplomsko delo uporabil za študijo, ki jo je nato prodal E. preko svojega s.p., s tem so bili podani pogoji za predčasno razrešitev po 3. točki (če s svojim nevestnim ali nepravilnim delom ali prekoračenjem pooblastil prizadene univerzi ali njenim članicam večjo škodo, ali če bi zaradi njegovega nevestnega in nepravilnega dela taka škoda lahko nastala) in 6. točki (iz drugih utemeljenih razlogov) prvega odstavka 299. člena Statuta B.. Tožena stranka je tožniku dala možnost izjasnitve in tožnik je podal zagovor v zvezi z očitanimi kršitvami. Upoštevaje zgornjo obrazložitev tožnik v dosedanjem postopku tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni izkazal verjetnosti obstoja svoje terjatve do tožene stranke.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.