Jedro

V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP/77). Gre za načelo dispozitivnosti, saj le stranke določajo okvire odločanja sodišča. To načelo ni porušeno s prej omenjeno določbo iz 23. člena ZDSS, ki prav tako z obveznostjo tožnika, da navede dokončno odločbo zoper katero uveljavlja sodno varstvo že v tožbi oziroma vsebino ugovora, če dokončne odločitve delodajalca ni bilo, določa meje sodnega odločanja. Sodišče je na te okvire vezano. Vezanost se kaže v tem, da sodišče ne sme stranki prisoditi več ali kaj drugega, kot je zahtevala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku s tem, ko je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri prvotoženi stranki ni prenehalo dne 29.2.1992, temveč z iztekom šestmesečnega odpovednega roka, ki začne teči z dnem izdaje prvostopne sodbe, to je 30.6.1997. Prvotoženo stranko je zavezalo k plačilu nadomestila plače tožniku za čas od 1.3.1992 do 30.6.1992 v skupnem znesku 16,012.751,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in mu za isto obdobje - ki ga je toženka dolžna vpisati v delovno knjižico kot čas delovnega razmerja - obračunati in plačati davke in prispevke, vse v osmih dneh pod izvršbo. Do dneva prenehanja delovnega razmerja tožniku, to je do 30.12.1997, pa mu je D.S. p.o. dolžna plačevati nadomestilo plače do vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec ter mu obračunati in izplačati odpravnino v skladu s 36. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). Svojo odločitev je oprlo na določbo 36. e člena ZDR, po kateri preneha delavcu, ki mu trajno ni mogoče zagotoviti dela, delovno razmerje po preteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ker prvotožena stranka o ugovoru tožnika zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 12.2.1992 ni odločila, ta sklep zanj ni mogel imeti pravnih posledic. Zato mu je začel teči šestmesečni odpovedni rok iz 1. odstavka 36. e člena ZDR šele od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek in tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko D.C. je zavrnilo kot neutemeljen. Ugotovilo je, da druga toženka ni pravna naslednica prvotožene stranke, ki obstaja še naprej.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi prvotožene stranke (pritožila se je samo ona) tako, da je spremenilo prvostopno sodbo v izreku pod točko 1, 2 in 3 in ugotovilo, da je tožniku kot trajno presežnemu delavcu prenehalo delovno razmerje z iztekom šestmesečnega odpovednega roka, to je 29.8.1992. Zato mu je prvotožena stranka dolžna priznati do tega dne vse pravice iz delovnega razmerja.

Prvotoženo stranko je zavezalo izplačati tožniku odpravnino po 3. odstavku 36. f člena ZDR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.8.1992 dalje in regres za letni dopust za leto 1992, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1992 dalje do dneva plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ugoditev pritožbi je oprlo na dejstvo, da tožnik zoper prvotoženo stranko potem, ko je od drugotožene stranke zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1.3.1992 dalje, ni umaknil prvotnega zahtevka, skladnega z vsebino ugovora z dne 4.3.1992. Ta tožbeni zahtevek pa se je glasil na ugotovitev, da tožniku preneha delovno razmerje z iztekom šest mesecev po izdaji izpodbijanega sklepa, to je pravilno - 29.8.1992 (in ne kot je zapisano v 18. vrsti 2. odstavka obrazložitve na 5. strani - 29.10.1992). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 3. odstavka 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) v zvezi s 3. odstavkom 24. člena tega zakona odločilo v okviru tako postavljenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvah inštančnega sodišča z napadeno sodbo prekoračilo tožbeni zahtevek.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da je prezrlo navedbe tožnika v ugovoru, ko se je pri uporabi določila 36. e člena ZDR skliceval na začetek teka šestmesečnega odpovednega roka od dokončnosti sklepa. Enak zahtevek je uveljavljal tudi s predlogom, vloženim pri Sodišču združenega dela v Mariboru dne 17.4.1992. S sprejeto odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dnem 29.8.1992, namesto pravilno 30.12.1997 je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo 106. člena ZDR, ki daje v prvem odstavku ugovoru delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih odložilen (suspenziven) učinek. Ker izpodbijani sklep prvotožene stranke z dne 12.2.1992 ni postal dokončen, je bila pravilna in v skladu z določbo 36. e člena ZDR odločitev prvostopnega sodišča, da odpovedni šestmesečni rok začne teči šele z dnem izdaje prvostopne sodbe. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožniku preneha delovno razmerje pri prvotoženi stranki z iztekom šestmesečnega odpovednega roka, ki prične teči z dnem pravnomočnosti sodne odločbe in mu v tem času pripadejo vse pravice iz dela.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP še uporabiti).

Revizija ni utemeljena zaradi naslednjih razlogov: V okviru uradnega preizkusa revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen).

V 1. odstavku 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih je določeno, da v primeru, ko delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti, ni dolžan postaviti določenega zahtevka, oziroma če ga postavi, sodišče nanj ni vezano. Takšna določba je razumljiva, saj predstavlja predmet sodne presoje dokončna odločba delodajalca, s katero delavec ne soglaša. Če pa delavec uveljavlja sodno varstvo, ker delodajalec ni odločil o ugovoru oziroma njegovi zahtevi za uveljavljanje pravic, mora po 3. odstavku istega zakonskega določila že v tožbi navesti bistveno vsebino ugovora oziroma zahteve, o kateri ni bilo odločeno.

V obravnavanem primeru, ko je tožnik, nezadovoljen z odločitvijo prvotožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dnem 29.2.1992 ugovarjal temu sklepu zaradi zmotne uporabe 36. e člena ZDR ter od delavskega sveta zahteval, da se mu prizna od 29.2.1992 status delavca na čakanju, je vsebino tega ugovora povzel tudi v predlog za sodno varstvo zoper prvo toženo stranko, vložen pri Sodišču združenega dela v Mariboru dne 17.4.1992 (pri čemer ni zahteval, kot trdi v reviziji, priznanje odpovednega roka od dokončnosti sklepa dalje). Tožnik je med postopkom svoj tožbeni zahtevek večkrat spreminjal tako v objektivnem kot subjektivnem smislu, nazadnje je s pripravljalno vlogo z dne 16.6.1997 spremenil svojo tožbo tako, da je namesto od prvotožene stranke, ki naj bi po njegovih navedbah prenehala obstajati, zahteval od drugotožene stranke D. C. d.o.o. ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1.3.1992 dalje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (vključno reintegracijo) in plačila 16,012.751,80 SIT iz naslova nadomestila plače za čas od 1.3.1992 do 30.6.1997 z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je, kot uvodoma povedano, tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo kot neutemeljen, saj je ugotovilo, da slednja ni pravna naslednica prvotožene stranke. Očitno je izhajalo iz predpostavke materialnega sosporništva (196. člen ZPP/77). Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo spremenilo zato, ker je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek uveljavljen proti prvotoženi stranki, ki ga tožnik potem, ko je naperil zahtevek tudi proti drugotoženi stranki, ni umaknil. Sodišče druge stopnje je očitno izhajalo iz procesne določbe 192. člena ZPP/77, ki obravnava subjektivno spremembo tožbe. Pri tem je zmotno presodilo, da bi moral tožnik izrecno umakniti svoj zahtevek naperjen proti prvotoženi stranki. Ni tako, saj procesno pomeni taka sprememba umik tožbe proti prvotnemu tožencu. Vsi procesnopravni in materialnopravni učinki tožbe, ki so nastali glede starega toženca, se prenesejo na novega. Ker tožnik z zadnjo pripravljalno vlogo z dne 16.6.1997 - kot izhaja iz tožbenega predloga na list. št. 73/74 - ni uveljavil drugega zahtevka poleg obstoječega, ampak je spremenil istovetnost svojega zahtevka, je stališče pritožbenega sodišča, ki je odločalo o prvotno postavljenem zahtevku, napačno. Tega zahtevka zaradi spremembe njegove izstovetnosti ni bilo več.

V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP/77). Gre za načelo dispozitivnosti, saj le stranke določajo okvire odločanja sodišča. To načelo ni porušeno s prej omenjeno določbo iz 23. člena ZDSS, ki prav tako z obveznostjo tožnika, da navede dokončno odločbo zoper katero uveljavlja sodno varstvo že v tožbi oziroma vsebino ugovora, če dokončne odločitve delodajalca ni bilo, določa meje sodnega odločanja. Sodišče je na te okvire vezano. Vezanost se kaže v tem, da sodišče ne sme stranki prisoditi več ali kaj drugega, kot je zahtevala. Zahtevek v procesnem pomenu je zahteva sodišču, da izda sodbo določene vsebine. Vsebina zahtevka pa je materialnopravno vprašanje.

V danem primeru je to Zakon o delovnih razmerjih, ki v 36. e členu določa kdaj delavcu, ki mu ni mogoče zagotoviti trajnega dela, preneha delovno razmerje. Delovno razmerje in iz njega izvirajoče pravice, obveznosti in odgovornosti pa mora obstajati z delodajalcem oziroma njegovim pravnim naslednikom. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika po 1.3.1992, naperjen zoper drugotoženo stranko, saj je ugotovilo, da ni pravna naslednica prvotožene stranke (5. točka izreka). Ker tega dela prvostopne sodbe stranke niso izpodbijale, je postal pravnomočen, zato bi moralo pritožbeno sodišče to pravnomočno odločitev upoštevati. Zahtevka proti prvotoženi stranki pa iz prej povedanih razlogov ni bilo več. Zato je tudi pritožbeno sodišče odločalo izven okvira tožbenega zahtevka.

Ker pa je revizija vložena le s strani tožeče stranke, je revizijsko sodišče, upoštevaje določbo 374. člena ZPP/77 njegovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Določbe ZPP/77 je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Rrepublike Slovenije.