Jedro

Za nesporno ugotovitev gre takrat, ko nasprotna stranka prizna dejstvo, ki ga zatrjuje stranka (214. člen ZPP). Takrat sodišče šele lahko ugotovi, da je neko dejstvo med strankama nesporno.

Pritožbeno sodišče je samo, v nasprotju z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, ugotovilo, da "znašajo potrebe toženke 100.000 SIT mesečno". Pri tem se je sicer sklicevalo na uporabo materialnega prava (82. a člen ZZZDR). Ugotoviti potrebe preživljanca pomeni ugotoviti dejstva. Gre torej za ugotavljanje dejanskega stanja, ne pa uporabo materialnega prava. Do slednje pride, ko sodnik odloči o višini preživnine, upoštevaje potrebe preživljanca in zmožnosti preživljalca.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, s katerim je bilo ugodeno toženkini pritožbi, in v odločbi o pritožbenih stroških ter se v tem obsegu vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

V tej razvezni pravdi je sodišče prve stopnje ob drugem sojenju o še nerazsojenem toženkinem preživninskem zahtevku razsodilo, da ji mora tožnik plačevati mesečno preživnino 80.000 SIT od 7.6.2002 dalje, ki se bo usklajevala, ter zamudne obresti od zamude vsakega preživninskega obroka. V presežku za nadaljnjih 40.000 SIT je toženkin tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in preživnino zvišalo na 100.000 SIT. Ker je drugostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnik dolžan toženki zagotavljati preživljanje v takšnem nivoju, kot ga je toženka imela v času skupnega življenja, in ker ji je kril stroške za preživljanje, obleko, obutev, hrano, zdravstvene storitve in higieno v skupnem znesku 100.000 SIT na mesec, ji mora toliko tudi zdaj prispevati za preživljanje.

Tožnik je vložil "zahtevo za revizijo" zoper to sodbo. Uveljavlja razloga bistvene kršitve postopkovnih določb in zmotno uporabo materialnega prava, ob tem pa v smislu določbe drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpostavlja očitno zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zavrnjena toženkina pritožba, ali njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje nižjima sodiščema. Bistveno kršitev postopka vidi v ugotovitvi izpodbijane sodbe, da je prvostopenjsko sodišče kot nesporno ugotovilo, da prejema tožnik 250.000 SIT pokojnine, po odbitku stroškov pa mu ostane 170.000 SIT. Nadalje v sklepanju pritožbenega sodišča, da tožnik ni oporekal toženkinim trditvam v odgovoru na tožbo o njenih potrebah, te pa naj bi ostale neprerekane tudi po vložitvi toženkine pritožbe. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da znašajo toženkini mesečni dohodki 80.000 SIT, samo pa je brez glavne obravnave ugotovilo, da znašajo 100.000 SIT, s čimer je kršilo načelo javnosti, ustnosti in neposrednosti obravnavanja. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo dejstva, da ji je sin vrnil jeseni 2003 3,280.000 SIT in da ima toženka 757.000 SIT prihrankov, poleg tega pa je lastnica četrtine novozgrajene stanovanjske hiše. Tako ni podan temeljni pogoj zato, da bi tožnik sploh moral plačevati preživnino. Pojasnjuje, zakaj se zoper prvostopenjsko sodbo ni pritožil. Preživnine ni dolžan plačevati tudi zato, ker mu je toženka grozila z napadom na življenje. Pojasnjuje razlog, zakaj se je navezal na drugo žensko. Meni, da bi moralo pritožbeno sodišče zaradi nasprotij v prvostopenjski sodbi v zvezi s temi vprašanji le-to razveljaviti.

Sodišču očita, da je zmotno presojalo določbe 82.a in 82.c člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (p.b. v Uradnem listu RS, št. 69/04 - ZZZDR), saj bi bilo s prisojeno preživnino ogroženo njegovo preživljanje. Zvišanje preživnine je materialnopravno napačno tudi zato, ker toženka po nasilni izselitvi tožnika uporablja strankama skupno nepremičnino. Enako napačen je zaključek sodišča, da znašajo najnujnejši stroški preživljanja najmanj 100.000 SIT, kar je bistveno več kot minimalna neto plača. Zmotna je odločitev o pravdnih stroških.

Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Ugotovitev pritožbenega sodišča o nesporni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da ostane tožniku po odbitku stroškov 170.000 SIT, je nepravilna, nerazumljiva in v nasprotju z vsebino prvostopenjske sodbe. Za nesporno ugotovitev gre takrat, ko nasprotna stranka prizna dejstvo, ki ga zatrjuje stranka (214. člen ZPP).

Takrat sodišče šele lahko ugotovi, da je neko dejstvo med strankama nesporno. Tu omenjeno dejstvo, koliko naj bi ostalo tožniku na voljo denarnih sredstev, ni bilo med strankama predmet nesporne ugotovitve. Nadalje ni razumljivo, kakšne stroške je pritožbeno sodišče mislilo, ko je govorilo o njihovem odbitku (stroški tožnikovega, tožnikove partnerice ali toženkinega preživljanja, pomoči sinu?). Končno gre za nasprotje med tem, kar je zapisano v prvostopenjski sodbi, in ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, po kateri bo tožniku ostalo za lastne potrebe in stroške 170.000 SIT od 250.000 SIT pokojnine po plačilu prisojene preživnine 80.000 SIT, ne pa nekih "stroškov". Gre za očitano kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je storilo pritožbeno sodišče (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Za takšno kršitev gre tudi pri ugotovitvi pritožbenega sodišča, da tožnik ni oporekal toženkinim trditvam o višini stroškov njenega preživljanja. Oporekal je in to obširno v svojih navedbah pod III. Tožnik res ni oporekal z odgovorom na pritožbo (ki ni obligatorno pravdno dejanje stranke) toženkinim trditvam v njej o njenih stroških preživljanja v višini 120.000 SIT, saj je prvostopenjsko sodišče s svojo prvo sodbo (redna št. 82) ugotovilo, da znašajo toženkini stroški preživljanja najmanj 80.000 SIT na mesec, v drugi svoji sodbi pa jih, razen stroškov v zvezi s stanovanjem, RTV in zdravili v skupnem znesku 30.000 SIT, številčno ni opredelilo. Če toženka v pritožbah trdi nekaj drugega, kar je ugotovilo sodišče, toženec pa z neobveznim odgovorom na pritožbo temu ni oporekal, je sklepanje pritožbenega sodišča o neoporekanju v nasprotju z vsebino v spisu izkazanih pravdnih dejanj strank.

Pritožbeno sodišče je samo, v nasprotju z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, ugotovilo, da "znašajo potrebe toženke 100.000 SIT mesečno". Pri tem se je sicer sklicevalo na uporabo materialnega prava (82. a člen ZZZDR, ki določa, da se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca).

Ugotoviti potrebe preživljanca pomeni ugotoviti dejstva. Gre torej za ugotavljanje dejanskega stanja, ne pa uporabo materialnega prava. Do slednje pride, ko sodnik odloči o višini preživnine, upoštevaje potrebe preživljanca in zmožnosti preživljalca. Pritožbeno sodišče sicer lahko ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v sodbi prve stopnje, vendar le, če je samo opravilo obravnavo (1. točka 358. člena ZPP). Ker obravnave ni imelo, je storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Šlo je namreč za pomembno ugotovitev, od katere je odvisna pravilnost in zakonitost sodbe.

Povedano je terjalo razveljavitev izpodbijane sodbe v delu, s katerim je bilo ugodeno toženkini pritožbi in zvišana preživnina ter odločeno o pritožbenih stroških, in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču druge stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Ob tem bo moralo paziti, da ne bo storilo procesnih kršitev.

Zavzeti bo moralo tudi stališča do revizijskih pomislekov materialnopravne narave, če se bodo ti izkazali kot utemeljeni. Med te pa ne bo mogoče uvrstiti revidentovega stališča, da toženki po zakonu sploh ne gre preživnina. Tega vprašanja ni mogoče načenjati znova, saj se tožnik ni pritožil zoper prvostopenjsko sodbo, s katero je bilo ob stališču, da toženki gre pravica do preživnine, ugodeno njenemu zahtevku do višine 80.000 SIT na mesec. Tako je ta odločitev postala pravnomočna že na prvi stopnji sojenja (prvi odstavek 319. člena ZPP). Revizija pa je dovoljena samo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Predmet nadaljnjega postopka bo tako le odločitev o višini preživnine med zneskoma 80.000 SIT in 100.000 SIT. Nad slednjim zneskom je bil toženkin tožbeni zahtevek z drugostopenjsko sodbo zavrnjen, toženka pa revizije zoper to odločitev ni vložila. Zaradi povedanega tudi ni mogoče slediti revizijskemu predlogu, naj bi revizijsko sodišče razveljavilo tudi prvostopenjsko sodbo in vrnilo zadevo v novo odločanje temu sodišču. Z delom revizije, ki izpodbija pravilnost odločitve o pravdnih stroških celotne razvezne pravde, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo. Odločbo o pravdnih stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep je sicer dovoljena, vendar le zoper takšen, s katerim se je postopek končal (prvi odstavek 384. člena ZPP). Odločitev o stroških pa ni takšne narave.