Jedro

Sodišča države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, so pristojna za odločanje o celotnem dedovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da ni pristojno za odločanje v zapuščinski zadevi po pok. A. A. 2. V pravočasni pritožbi pritožnica predlaga predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da je pritožnica po pozivu sodišča predložila originalno oporoko, dedinje pa so tudi podale izjavo o sprejemu dediščine in predlog, da se zapuščinski postopek opravi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Opozarja, da je imel zapustnik ob smrti bivališče na Švedskem in v Ljubljani. Na Švedskem je bilo ugotovljeno, da ni imel premoženja, kar izhaja iz popisa premoženja, ki ga je overil davčni organa na Švedskem. Sodišču je dedinja poslala tudi prevod potrdila davčnega organa na Švedskem, da je zapuščinski postopek pri njih zaključen. Pokojni je 2. 3. 2014 v Kranju (kljub temu, da je v tem času že bival na Švedskem) napisal oporoko, zaradi česar je utemeljena domneva, da se je strinjal s pristojnostjo slovenskega sodišča - ker je imel bivališče tudi v Ljubljani, to pomeni s pristojnostjo sodišča v Ljubljani. Pritožnica meni, da bo odprtje zapuščinskega postopka na Švedskem težavno, saj je bil tam zapuščinski postopek že zaključen. Poleg tega bi bil za dedinje tak postopek tudi zelo drag, saj dedinje ne poznajo tamkajšnjega prava in jezika. Vrednost zapuščine bi težko pokrila te stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju pravilno oprlo na Uredbo (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju: Uredba). Ta v 4. členu določa, da so sodišča države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, pristojna za odločanje o celotnem dedovanju. 15. člen pa določa, da se sodišče, če se pred sodiščem države članice začne postopek v dedni zadevi, za katero to sodišče po uredbi ni pristojno, po uradni dolžnosti izreče za nepristojno.

5. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče na Švedskem (četudi je imel prijavljeno bivališče tudi v Ljubljani). To izhaja tudi iz pritožbenih navedb. Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil na Švedskem že izveden zapuščinski postopek, kar potrjujejo tudi listine v spisu. Na podlagi teh ugotovitev sodišče prve stopnje ni moglo odločiti drugače, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa.

6. Pri tem ne igra nobene vloge v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je bilo na Švedskem v zapuščinskem postopku ugotovljeno, da zapustnik nima nobenega premoženja, saj je ključno, da se je na Švedskem izvedel zapuščinski postopek. Prav tako ni pomembno, da je zapustnik v Sloveniji sestavil oporoko, v kateri je razpolagal z nepremičnino v Sloveniji. Pritožba trdi, da je s sestavo oporoke v Sloveniji zapustnik pristal, da se zapuščinski postopek opravi pred slovenskim sodiščem. Po določbi prvega odstavka 22. člena Uredbe lahko oseba za pravo, ki ureja celotno dedovanje po njej, izbere pravo države, katere državljanstvo ima v času izbire ali ob smrti. Določba torej govori o izbiri prava, ne pa o izbiri pristojnosti sodišča. Zato ni mogoče slediti pritožbi, da je zapustnik izbral pristojnost slovenskega sodišča. 7. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 366. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).