Jedro

Organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo spornega razmerja, ki ga želi prosilec urediti s pomočjo odvetnika, onkraj standarda očitnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je namen BPP uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 3372/2023 z dne 15. 5. 2024 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v nepravdnem postopku za nadomestitev soglasja solastnika nepremičnine.

2. Iz obrazložitve izhaja, da želita tožnika vložiti predlog zaradi nadomestitve soglasja solastnika nepremičnine k legalizaciji že izvršene gradnje. Toženka je z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovila, da sta solastnika nepremičnin parc. št. 600/19 k.o. ... do 1/4 in 600/48 k.o. ... do 1/2 in da je pri njih zaznamovana prepoved zaradi nedovoljene gradnje. Ocenjuje, da je treba zaradi varstva lastninske pravice v dvomu šteti, da gre za posel, ki presega redno upravljanje. Zato je presodila, da bi nadomestitev soglasja solastnika za legalizacijo pomenila posel, ki presega okvir rednega vzdrževanja in obratovanja. Pri poslih izrednega upravljanja pa po določbi 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ni preglasovanja temveč se zahteva soglasje solastnikov. Po 149. členu Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) je v postopku za ureditev razmerij med solastniki mogoče odločiti, če niso dosegli soglasja o poslu v zvezi z rednim upravljanjem, ki je nujen za redno vzdrževanje. Glede na to po presoji organa ni izkazano, da zadeva ni očitno nerazumna in da imata tožnika v zadevi verjetne izglede za uspeh. Zato je njuno zahtevo upoštevaje 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnil. 3. Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata. V tožbi navajata, da izpolnjujeta materialne pogoje za dodelitev BPP in da je odločitev toženke nezakonita, ker se je postavila v vlogo sodnega organa. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter jima dodeli BPP. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

7. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Iz ustaljene upravnosodne prakse1 izhaja razlaga, po kateri je zakonodajalec meje vsebinskega preizkusa zadeve opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

8. To po drugi strani pomeni, da organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo spornega razmerja, ki ga želi prosilec urediti s pomočjo odvetnika, onkraj standarda očitnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je namen BPP uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnih možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Povedano drugače, organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z BPP.2

9. Prav to pa je po presoji sodišča toženka storila v obravnavani zadevi. Odločitev je namreč oprla na vsebinsko presojo prošnje za BPP. Tako je ugotavljala ne le ali sta tožnika solastnika nepremičnine in ali je na tej nepremičnini izvršen nedovoljen poseg, ki naj se legalizira, ampak je presojala tudi ali bi imela tožnika možnost za uspeh v (nepravdnem) postopku, pri čemer je sama presodila, da naj bi šlo za posel, ki presega redno upravljanje in zato vložitev predloga za nadomestitev soglasja ni utemeljena.

10. Na ta način je toženka po presoji sodišča analizirala vsebino predmeta spora, o katerem bi odločalo sodišče, in dodala presojo, da je treba tak zahtevek zavrniti oziroma zavreči, ker da o njem ni mogoče odločati po 149. členu ZNP. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, ZBPP toženki ne daje pooblastila za tako podrobno vsebinsko presojo zadeve.

11. Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom iste določbe zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ter ponovno odločiti o tem, ali tožnika izpolnjujeta pogoje za dodelitev BPP, upoštevajoč tudi vse ostale, v ZBPP navedene pogoje.

12. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo treba tožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, v postopku pa ni sodelovala stranka z nasprotnim interesom.

13. Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot sta predlagala tožnika, saj v obravnavani zadevi za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1: podatki postopka tega ne omogočajo, tožnika težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča. Sodišče še dodaja, da iz 2. člena ZUS-1 sledi, da odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni spor torej pomeni sodni nadzor nad akti navedenih organov, ne pa prevzemanja njihovih funkcij. Sodno odločanje o pravici lahko nadomesti upravno odločanje le v primerih, ko bi drugačen način odločanja pomenil nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva.

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnikov, ki sta upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnikoma priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, saj je tožnika v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Glej I U 845/2019, I U 1190/2019, I U 509/2020, I U 643/2022, I U 634/2023 in druge. 2 Tako sodišče v zadevi I U 845/2019.