Jedro

Določbe 50. člena CZ ni mogoče razlagati, da se v primeru, če izvozna obveznost, nastala na podlagi uvoženega reprodukcijskega materiala, ni v celoti izpolnjena, zaračuna carina za celotno uvoženo blago.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Zvezne carinske uprave z dne 16.5.1991 odpravi.

Obrazložitev

Z odločbo carinarnice ... z dne 18.1.1991 je bilo tožeči stranki naloženo plačilo uvoznih dajatev v znesku 158.804,80 takratnih din, ker za uvoženi reprodukcijski material namenjen proizvodnji za izvoz po 50. členu carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/81, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89, 21/90) po UCD, št. 515 z dne 10.3.1989 v vrednosti 68.746,60 DEM, v roku enega leta ni izpolnila prevzete obveznosti, saj je izvozila le 17.042,60 tm tkanine v vrednosti 51.666,28 US dolarjev in ne 19.200 tm tkanine, kolikor bi morala izvoziti. Pritožbo zoper navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila z izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da tožeča stranka prevzete obveznosti izvoza blaga ni izpolnila v zakonskem roku, v pritožbenem postopku pa tudi ni predložila nasprotnih dokazov.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je že v pritožbi uveljavljala, da je napačno izračunana obveza izvoza. Dne 10.3.1989 je bilo uvoženo 19.941 kg diolen poliesterskih vlaken v vrednosti 68.746,60 DM. Izračun obveze izvoza je napačen, saj 130 % od vrednosti uvoza znaša 89.371,10 DM in ne 95.971 DEM. V zakonskem roku je bilo izvoženega blaga v vrednosti 89.401,00 DEM in je tako vrednostno izvoz pokrit z uvozom. Iz podatkov v spisih tudi izhaja, da ni sporno, da je z izvozom bilo pokrito 98 % sprejete obveznosti. Tožena stranka bi pri odmeri carine zato morala upoštevati vsaj tisti del opravljenega izvoza, ki ni sporen, ne pa da je štela, kot da izvoza sploh ni bilo. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Republiška carinska uprava je sodišču poslala spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 50. člena carinskega zakona se za uvoz surovin in reprodukcijskega materiala ne plača carina pod pogoji, da se uvoženo blago v celoti uporabi v proizvodnji blaga za izvoz in da se najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo blago čez carinsko črto izvozi v tujino v isti vrednosti (Uradni list SFRJ, št. 28/88) oziroma od 7.7.1989 dalje za 50 % večji vrednosti od vrednosti uvoženega blaga (Uradni list SFRJ, št. 40/89). Ni sporno, da je tožeča stranka za ... 10.3.1989 uvozila 19.941 kg diolen poliesterskih vlaken v vrednosti 68.746,60 DEM. Organ prve stopnje ugotavlja, da je izvozna obveza po odločbi zveznega sekretarja za finance z dne 16.2.1989 količinsko znašala 19.200 tm tkanine, ne ugotavlja pa koliko je vrednostno znašala. Iz citirane odločbe pa izhaja, da je vrednostno bila izvozna obveznost ocenjena na 53.760 US dolarjev. Tožeča stranka je že v pritožbi ugovarjala izračunani obveznosti izvoza in zatrjevala, da pravilno izračunana obveznost izvoza znaša 89.370,58 DEM (koeficient 1,30 na vrednost uvoženega materiala), katera je bila izpolnjena, saj je bilo blago izvoženo v vrednosti 89.401,00 DEM. Na ta pritožbeni ugovor tožena stranka ni odgovorila, s čemer so bila kršena pravila postopka, saj je organ druge stopnje dolžan presoditi vse pritožbene navedbe in obrazložiti, zakaj jih šteje za neutemeljene (2. odstavek 245. člena ZUP). Zato ta ugovor tožeča stranka utemeljeno ponavlja v tožbi.

Organ prve stopnje izrecno ugotavlja, da je zavezanka ... v zakonskem roku na račun prevzete obveznosti izvozila 17.042,60 tm tkanine v vrednosti 51.666,28 US dolarjev. Tožeča stranka zatrjuje, da je bila carina obračunana, kot da izvoza sploh ni bilo. Ker v odločbi ni navedena carinska osnova, glede tega ugovora odločbe ni mogoče preizkusiti. Ne glede na to sodišče poudarja, da se je po ob uvozu veljavni določbi 5. odstavka 50. člena carinskega zakona v primeru, če je vrednost uvoženega reprodukcijskega materiala bila večja od vrednosti izvoženega blaga, zaračunala carina za razliko v vrednosti blaga. Čeprav je citirana določba bila spremenjena med rokom za izvoz blaga (Uradni list SFRJ št. 40/89) tudi sedaj veljavno določbo 50. člena zakona ni mogoče razlagati tako, da se v primeru če izvozna obveznost ni 100 % izpolnjena, zaračuna carina za uvoženo blago v celoti. Takšna razlaga bi bila v nasprotju z namenom zakona, katerega namen je zaščita proizvodnje za izvoz.

Ker je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. dostavka 39. člena zakona o upravnih sporih.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče naštete zvezne predpise smiselno uporabilo kot republiške predpise.