Jedro

Pprava, ekonomska vsebina poslovanja med tožnikom, A. in B. ter C. je bila takšna, da je bil dejansko tožnik tisti, ki je dajal vir sredstev za potrošniško kreditiranje, ki sta ga izvajala A. in B., prav tako pa je bil tožnik tisti, ki je obvladoval vrnjena sredstva iz naslova teh potrošniških kreditov, vključno z njihovimi pripadki, pri čemer je glavnice pobotal, obresti pa uporabil za financiranje nadaljnjega kreditiranja. Družba C. kot prevzemnik terjatev in upnik iz omenjenih kreditnih razmerij sredstev (obresti) ni prejemala, družbi A. in B. kot primarna kreditorja pa nista posojali svojih sredstev in tudi nista prejeli kupnine za odstopljene terjatve (v višini glavnic). Torej je bil tožnik dejanski beneficiar prihodkov iz naslova danih potrošniških kreditov, ti prihodki pa so obsegali obresti po omenjenih kreditih. Zato je bilo treba te obresti na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 te obdavčiti pri tožniku, ne pa pri prej omenjenih družbah.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo, ki je bila popravljena z izpodbijanim sklepom o popravi pomote, je prvostopenjski davčni organ tožniku dodatno odmeril: (I.) davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za leto 2010 v znesku 4.925,12 EUR in pripadajoče obresti do dneva plačila ter obresti od premalo plačanih akontacij DDPO za leto 2011, kar je tožnik že vse poravnal leta 2015; (II.) DDPO za leto 2011 v znesku 20.352,27 EUR s pripadajočimi obrestmi ter obresti od premalo plačanih akontacij DDPO za leto 2012, kar je tožnik že vse poravnal leta 2015; (III.) DDPO za leto 2012 v znesku 7.469,78 EUR s pripadajočimi obrestmi ter obresti od premalo plačanih akontacij DDPO za leto 2013, kar je tožnik že vse poravnal leta 2015 in 2016. Glede na ugotovljeno tožnikovo preplačilo je odločil tudi, da se tožniku vrne 4.465,32 EUR s pripadki (IV.), pri čemer bo o stroških postopka izdan poseben sklep (V.), pritožba pa ne zadrži izvršitve (VI.).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožniku opravljen ponovni davčni inšpekcijski nadzor, v katerem je davčni organ ugotovil, da je tožnik v letih 2010-2012 v obračunu DDPO izkazal prenizko davčno osnovo. Na istem poslovnem naslovu ter z istimi ustanovitelji in zastopniki kot v tožnikovem primeru je sprva delovala družba A. finančne storitve d.o.o. (v nadaljevanju A.), ki je na v nadaljevanju opisan način poslovala do začetka leta 2012, ko je večina njenih zaposlencev prešla na drugo povezano družbo B., d.o.o. (v nadaljevanju B.). A., oz. kasneje B., sta imela dovoljenje za potrošniško kreditiranje. Pri tem pa je A. s tujo družbo, C., Ltd. iz Londona (v nadaljevanju C.) leta 2009 sklenila pogodbo, po kateri je svoje (bodoče) terjatve iz naslova potrošniških kreditov proti plačilu (v višini glavnice) odstopila C., zanjo pa se je proti plačilu (v višini določenega odstotka glavnice) zavezala vršiti postopke v zvezi s poplačili in izterjavo teh kreditov; ta pogodba je bila leta 2011 nekoliko spremenjena (med drugim je šlo za spremembo višine plačila za storitve izterjave in povezane storitve). Prav tako pa je leta 2009 A. s tožnikom sklenil pogodbo, skladno s katero se je tožnik zavezal voditi med drugim izterjavo omenjenih kreditnih obveznosti proti plačilu (v višini določenega odstotka izterjanega); tudi ta pogodba je bila naknadno leta 2010 nekoliko spremenjena (sprememba višine plačila). Leta 2010 je C. podal t.i. "transfer order", po katerem je tožniku kot izterjevalcu sporočil, da lahko prevzemnik kupnino za odstopljene terjatve poravna tudi z nalogom svojemu dolžniku, da odstopniku v imenu prevzemnika poravna kupnino. Ko je A. v začetku leta 2012 prenehal s kreditiranjem in je s to dejavnostjo pričel B., je slednji prav tako svoje terjatve prodal C. in prav tako s tožnikom sklenil pogodbo o obračunu in izterjavi kreditov. Tožnik je v letih 2010-2012 realiziral svoje prihodke z opravljanjem storitev za družbi A. in B. (v višini 1 % od izterjanih sredstev v posameznem letu). Glavnice, ki jih je prejel plačane od kreditojemalcev, bi moral prenakazati omenjenima družbama (namesto tega pa jima je (del) sredstev le posodil in s sredstvi tako razpolagal kot s svojimi lastnimi sredstvi), medtem ko bi moral obresti, ki so jih plačali kreditojemalci, prenakazati C. kot prevzemniku terjatev, česar pa ni storil.

3.Ob sklicevanju na četrti odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) organ ugotavlja, da je v resnici tožnik tisti, ki je dejanski prevzemnik kreditnih terjatev, zato bi moral kot svoje prihodke upoštevati tudi zapadle obresti po kreditnih pogodbah. Sum prikrivanja dejanskega pravnega posla med povezanimi osebami namreč po presoji prvostopenjskega organa izhaja iz naslednjega: - v pogodbi o prodaji kreditnih terjatev se kot razlog za njeno sklenitev navaja zmanjšanje rizikov odstopnika, kar ni smiselno, glede na to, da se je odstopnik odločil podeljevati potrošniške kredite le, če bodo zagotovljena zavarovanja; - prevzemnik se je zavezal kupnino za prevzete terjatve plačevati v rokih, ki pa niso določeni; - alternativa plačilu kupnine za odstopljene terjatve z nalogom dolžniku je sicer realizirana z danim "transfer order", a tudi v tem naročilu roki plačil niso definirani, prav tako pa kljub temu naročilu tožnik plačil ni vršil družbi C.; - prevzemnik C. ni imel dovoljenja za potrošniško kreditiranje, kar pomeni ničnost pogodb o odstopu terjatev po zakonu, ki urejal to področje; - tožnik kljub prejetim sredstvom ni nakazal B. ničesar, A. pa le del, ampak je s sredstvi ravnal kot z lastnimi in jih tema dvema družbama posojal (posojila pa se niso vračala); - kljub pozivom tožnik gotovinsko kreditiranje izkazuje s pomanjkljivo in nepopolno dokumentacijo, na podlagi katere ni mogoče zanesljivo ugotoviti gibanja gotovinskih sredstev; - A. in B. ter tožnik so registrirani na istem naslovu, z istima ustanoviteljema in direktorjema, ki imata tako neomejen vpliv na sprejemanje odločitev v vseh družbah.

4.Glede na ugotovljene neevidentirane prihodke iz naslova zapadlih obresti, v zvezi s katerimi tožnik v postopku nadzora ni zagotovil podatkov, pa je organ izvršil oceno davčne osnove v skladu s prvim odstavkom 68. člena ZDavP-2. Ob upoštevanju podatkov o skupnem znesku prejetih nakazil kreditojemalcev v zvezi z vračili kreditov za posamezno leto ter ob upoštevanju vračunane obrestne mere je davčni organ izračunal znesek obresti za posamezno leto (2010: 165.908,15 EUR; 2011: 263.146,47 EUR in 2012 263.781,13 EUR). Po upoštevanju 1 % provizije, kolikor znaša tožnikovo dogovorjeno pogodbeno nadomestilo za njegove storitve, se omenjeni prihodki znižajo (2010: 15.636,18 EUR, 2011: 24.060,33 EUR, 2012: 23.310,31 EUR). Prav tako se odšteje nadomestilo družb A. in B. v zvezi z odstopljenimi terjatvami, ki v danem primeru predstavljajo stroške tožnika (2010: 102.306,32 EUR, 2011: 33.027,30 EUR, 2012: 88.881,00 EUR), ter 5 % pavšalni odbitek za neizterljive terjatve (2010: 23.340,00 EUR, 2011: 104.297,50 EUR, 2012: 110.091,00 EUR). Davčni organ je obravnaval tudi pripombe, ki jih je tožnik podal zoper zapisnik, vendar je ugotovil, da tožnik ni navedel novih dejstev oz. dokazov, ki bi narekovali drugačno odločitev, in jih je obrazloženo zavrnil.

5.Drugostopenjski davčni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Strinja se s tožnikom, da dogovori o cesijah načeloma niso sporni, saj stranke zaradi avtonomije volje lahko sklepajo vse dovoljene posle, pri čemer so lahko razlogi za sklenitev tudi neobičajni. Prav tako meni, da odstop terjatev družbi C. ni ničen, četudi gre za kršitev pravil iz 20. člena Zakona o potrošniških kreditih, vendar je v takšnem primeru treba identificirati oškodovanje potrošnika, česar pa prvostopenjski organ ni naredil. A vse navedeno ne vpliva na sklep, da je bil namen vseh obravnavanih poslov, ki so jih sklepale povezane osebe, v nedovoljenem davčnem izogibanju v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Gre za sklenjene in tudi izvedene posle, namenjene davčni koristi. Glede na medsebojno povezanost omenjenih družb bi tožnik nedvomno lahko prevzel storitve evidentiranja in izterjave neposredno od C., ne pa posredno prek A. in B., zlasti ker je bila C. tuja pravna oseba, v breme katere so se te storitve izvajale. Prav tako bi omenjeni družbi lahko bolj enostavno in transparentno pridobivali vire za financiranje svoje dejavnosti kreditiranja, denimo neposredno od C. iz naslova dogovorjene kupnine, ne pa prek posojilnih poslov s tožnikom, ki pa v pogodbah o evidentiranju in izterjavi kreditov ni imel pravne podlage za obvladovanje posojenih denarnih sredstev. Vse navedene posle je torej treba presojati kot celoto, ob tem pa je mogoče spoznati, da je z njihovo sklenitvijo prišlo do davčnih ugodnosti, posledica katerih so nižanje davčne osnove tožnika iz naslova neizkazanih prihodkov od obresti kreditiranja končnih potrošnikov. Sklepanje obravnavanih pogodb ni imelo nobenega drugega smisla (objektivni kriterij), razen doseganja ugotovljene ugodnosti (subjektivni kriterij), ki je v nasprotju z davčnimi predpisi. Kot je okoliščine glede tega podrobno opisal prvostopenjski organ, je jasno tudi, da so se sredstva iz vrnjenih kreditov z obrestmi kopičila pri tožniku, ki pa kljub pozivu davčnega organa o tem ni predložil podatkov in evidenc, čeprav se je zavezal za evidentiranje nakazil kreditojemalcev, vodenje evidence neplačnikov, pošiljanje opominov, izterjavo neplačanih obveznosti in prenakazilo prejetih sredstev, zato bi moral razpolagati z natančno evidenco in dokumentacijo. Da teh dokumentov in podatkov nima, po mnenju druge stopnje kaže, da se storitve v resnici niso opravljale za tretjo osebo in terjatve tožniku niso bile odstopljene le v izterjavo, ampak je bil tožnik tisti, ki je imel gospodarsko korist od teh poslov; na to nakazuje tudi njegovo izdatno financiranje družb A. in B., ki sta nato potrošnike kreditirali, sredstva pa so kreditojemalci z obrestmi vračali tožniku, ki jima je od odstopljenih terjatev (deloma) pobotal le glavnico, obresti pa jima je redno zagotavljal kot nova posojila. Temu, da je tožnik denarna sredstva obvladoval kot lastna, nista ugovarjali ne A. ne B. (kot odstopnika terjatev in kot naročnika storitev evidentiranja izterjave) niti C. (kot upnik). Vse to kaže, da so vpletene družbe namenoma sklepale neobičajne in prepletene transakcije predvsem z namenom prikriti pravega nosilca gospodarskih koristi in se tako izogniti plačilu davka v Sloveniji. Zato je pravilno, da se te posle šteje kot zlorabo obligacijskih pravil z namenom nedovoljenega izogibanja uporabi predpisov o obdavčenju, ki je rezultirala v tožnikovih nižjih davčnih osnovah. Na to ne vpliva tožnikovo mnenje, da sam ni bil sklenitelj pogodb, saj je šlo za usklajeno ravnanje več družb, za tožnikov subjektivni element pa zadostuje prevzemanje odgovornosti in brezpogojno sodelovanje pri poslih s sporno ekonomsko vsebino. Navedbe, da so družbe roke plačila sproti dogovarjale ustno, niso resnične in jih tožnik ne dokaže, prav tako pa jih šele prvič navede v tem postopku. Dokazni predlog za zaslišanje zakonitih zastopnikov tožnika drugostopenjski organ zavrne, ker bi se z njimi dokazovalo nesporna dejstva (s čimer spremeni razloge za zavrnitev teh dokaznih predlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe). Za uporabo pristopa s cenitvijo osnove pa so razlogi pojasnjeni na str. 17 izpodbijane odločbe, ki jih drugostopenjski organ potrdi.

6.Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi, razen v IV. točki, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da so ugotovitve davčnega organa o povezanosti pravnih oseb nerelevantne, ker povezanost pomeni le, da se uporabljajo določena pravila npr. glede višine obrestne mere, ne pomeni pa to, da te osebe med seboj ne bi smele poslovati. C. tudi ni povezana pravna oseba. Tudi ugotovitev, da so bili potrošniški krediti zavarovani, ni relevantna, kajti tožnik ni bil sklenitelj pogodb o odstopu terjatev iz teh pogodb (pogodbe so sklenili tretji, tj. A. in C.); prav tako je ugotovitev o zavarovanih terjatvah nepomembna glede na to, da je bilo vsaj 5 % terjatev neizterljivih in jih je bilo treba odpisati, kar pomeni, da je vseeno šlo za rizične posle. Glede tega, da niso bili dogovorjeni natančnejši roki plačil po odstopni pogodbi, tožnik pojasnjuje, da ob sklepanju pogodb ni bil znan celoten obseg in dinamika odstopov terjatev, posledično pa tudi ni bila natančno določena dinamika plačil, hkrati pa je to bilo povezano z visokimi bančnimi stroški, zato si je prevzemnik pustil manevrski prostor. Tudi v zvezi s "transfer order" tožnik pojasnjuje, da odstopne pogodbe ni sklepal on, temveč A. in C., zato tožnik za njeno vsebino ne more odgovarjati. V vsakem primeru pa je A. sklepala kreditne pogodbe na programski opremi C., ki ji je odstopila terjatve; zato bi lahko nadomestilo, ki ga je A. evidentirala med prihodke, predstavljalo tudi provizijo za opravljanje kreditiranja v svojem imenu in za račun družbe. To še posebej dokazuje, da so bili posli, ki jih davčni organ osporava, izvajani točno tako, kot je bilo pogodbeno dogovorjeno. Posredovanje nakazil A. še pred danim "transfer order" pa je bilo izvršeno, ker je ta družba posredovala sredstva, ki ji jih je tožnik posodil, ko pa je kasneje nastopila tožnikova obveznost posredovanja teh sredstev A., pa se je tožnikova obveznost pobotala; o tem bi lahko izpovedala tožnikova zakonita zastopnika A. A. in B. B., a temu dokaznemu predlogu ni bilo ugodeno. Tožnik je njuno zaslišanje predlagal tudi glede tega, da je pravilno evidentiral med prihodke le provizijo za evidentiranje in izterjevanje kreditov, ne pa tudi obresti od teh kreditov. A davčna organa sta ravnala nepravilno, ko teh dokazov nista izvedla. Tožnik vztraja, da je kot izvajalec z A. sklenil pogodbo o obračunu in izterjavi kreditov, in sicer da bo namesto A. za C. izvajal omenjene storitve proti plačilu 1,9 oz. 1 % provizije, ki bremeni C. na način, da se za te zneske zmanjša obveznosti tožnika do C. Tako je tožnik od prihodkov, ustvarjenih na podlagi pogodbe o obračunu in izterjavi, plačal DDPO. Tožnik je izpolnil vse svoje obveznosti in je bodisi dogovorjena sredstva nakazal bodisi so njegove obveznosti prenehale na podlagi pobota ali drugega posla. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na pogodbi o odstopu in prodaji kreditnih terjatev z dne 8. 4. 2009 in 1. 1. 2022, pogodbo o obračunu in izterjavi kreditov z dne 30. 9. 2009 in aneks k njej z dne 26. 5. 2010, transfer order z dne 18. 5. 2010, predloži pa tudi svoje pripombe na zapisnik in pritožbo zoper izpodbijano odločbo ter predlaga zaslišanje svojih zakonitih zastopnikov. Tožnik še zavrne očitke, češ da bi udeležene pravne osebe lahko poslovale bolj transparentno, saj je odločitev o tem, kako bodo družbe sklepale posle, izključno v domeni gospodarskih subjektov in njihovih uprav, zato je obrazložitev davčnih organov glede tega nepopolna in nejasna ter je tožnik ne more opisno preizkusiti. Tudi glede očitka o davčnem izogibanju po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 odločbe ni mogoče opisno preizkusiti; gre za blanketno normo, glede katere ni objavljenih strokovnih stališč, organ pa tega očitka ne obrazloži na predpisan način. Neobrazloženo je, katerim predpisom naj bi se tožnik izognil oz. naj bi jih zlorabil. Prav tako ne drži, da bi bil tožnik prvič šele v tem postopku navajal, da so se družbe glede rokov plačila kupnine za odstopljene terjatve dogovarjale sproti, ustno. Tožnik je namreč glede tega pravočasno predlagal zaslišanje svojih zakonitih zastopnikov. Sklepno tožnik izpostavi tudi, da davčni organ ni opredelil, kateri dejanski stan iz prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 (od več njih) naj bi bil izpolnjen, kot tudi ne dejanske podlage za cenitev.

7.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Meni, da tožnik v tožbi ponavlja enake navedbe, kot jih je navedel že v svojih pripombah in pritožbi, zato so razlogi o tem že pojasnjeni v obrazložitvi izpodbijane in drugostopenjske odločbe. Pojasnjuje, da tožnik v dveh predhodno vodenih postopkih ni navedel, da bi se o plačilu kupnine stranke dogovarjale sproti, temveč je to navedel šele v tem postopku, zato se po mnenju toženke poraja dvom v verodostojnost te trditve. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

8.Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 5. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj sta se ji stranki odpovedali, kar pomeni, da je lahko sodišče odločilo le na podlagi listin, pri tem pa ni bilo vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta.

9.Toženka je v naknadno vloženi vlogi še izpostavila, da iz javno dostopnih podatkov na spletu izhaja, da je A. A. od leta 2018 direktor pri C.; čeprav je to dejstvo izven obdobja, ki je predmet obravnave v tej zadevi, pa po mnenju toženke vseeno kaže, da so bile vpletene družbe že od začetka med seboj povezane na način, ki je omogočal usklajeno ravnanje in sklepanje opisanih poslov. Da C. ne more biti povsem nepovezana oseba, dokazuje že način, kako so se med vpletenimi sklepali pravni posli in kako so se izvajala pogodbena določila; opisano direktorovanje v C. od 2018 dalje pa to dodatno potrjuje. Toženka se sklicuje tudi na sodbo I U 25/2021, češ da je v njej sodišče obravnavalo enako shemo poslov, v kateri je družba D., d.o.o. nastopala v enaki vlogi kot tožnik.

10.Tožnik je na to odgovoril, da zadeva I U 25/2021 ni upoštevna, ker se sodba nanaša na drugo osebo, prav tako pa je bilo tam popolnoma drugačno dejansko stanje, toženka pa ne pojasni, v čem naj bi bilo le-to enako oz. podobno tej zadevi. Povezanost z družbo C. zanika in izpostavlja, da se ta zadeva nanaša na obdobje 2010 - 2012, tedaj pa je bil leta 2009 edini zakoniti zastopnik C. C. C., naknadno v 2010 in 2011 pa D. D., A. A. pa tedaj ni imel pri C. nobene vloge in zanjo ni sprejemal nobenih odločitev.

11.Tožba ni utemeljena.

12.Sodišče uvodoma zavrača sklicevanje toženke na sodbo tega sodišča I U 25/2021-21 z dne 10. 11. 2023. Iz obrazložitve cit. sodbe namreč ne izhaja konkreten opis enakovrstne sheme, kot se očita v tem upravnem sporu, četudi so omenjeni njeni posamezni elementi. Ni pa kljub temu mogoče samo na osnovi te sodbe, brez morebitnega vpogledovanja v izpodbijani in druge upravne akte napraviti vzporednic s tožnikovim primerom. Iz cit. sodbe pa tudi izhaja drugačen namen pridobivanja davčnih ugodnosti, kot se očita tožniku v tem upravnem sporu, namreč tam je šlo za očitek zagotavlja sredstev direktorju družbe (tč. 17 cit. sodbe), v tej zadevi pa gre za očitek zmanjševanja davčne osnove za DDPO pri tožniku.

13.Po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 se z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju in, če se ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS gre pri tem za posle, posledice katerih so stranke hotele in so posli tudi dejansko nastali, je pa njihov namen pridobiti neupravičeno davčno ugodnost in preprečiti dosego cilja davčnega predpisa. Za obstoj takšne zlorabe na davčnem področju morata biti podana tako objektivni kot subjektivni element: za obstoj objektivnega mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da čeprav so bili spoštovani vsi formalni pogoji, določeni v posameznem predpisu, ki ga pri sklepanju pravnih poslov uporabi davčni zavezanec, cilj, ki mu ta predpis sledi, ni bil dosežen; za obstoj subjektivnega elementa pa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da je bistven namen zadevnih transakcij pridobiti neupravičeno davčno ugodnost. Tak
61no ravnanje je pogosto razvidno iz zna
0dilnosti, da sta stranki dolo
0d en pravni posel izpeljali po nerazumljivo zapleteni in kompleksni poti oz. shemi, za katero ni - razen izogibanja dolo
0deni obdavitvi - mogo
0de najti nobenega razumnega poslovnega cilja oz. je neupraviena pridobitev davne ugodnosti glavni (bistven) cilj strank pravnega posla oz. ve
0d njih . Za ugotovitev, da gre za nedovoljeno davno izogibanje, ne zado1a, da je bil dolo
0den pravni posel (ali ve
0d povezanih pravnih poslov) sklenjen z izklju
0dnim ali glavnim namenom pridobitve davne ugodnosti, ker je navedeni namen enak tudi pri dopustni davni optimizaciji.

14.Kot izhaja iz obrazlo
7eitev odlo
0db prvostopenjskega in zlasti drugostopenjskega dav
0dnega organa, je bila prava, ekonomska vsebina poslovanja med to
7enikom, A. in B. ter C. tak
61na, da je bil dejansko to
7enik tisti, ki je dajal vir sredstev za potro
61ni
61ko kreditiranje, ki sta ga izvajala A. in B., prav tako pa je bil to
7enik tisti, ki je obvladoval vrnjena sredstva iz naslova teh potro
61ni
61kih kreditov, vklju
0dno z njihovimi pripadki, pri
0demer je glavnice pobotal, obresti pa uporabil za financiranje nadaljnjega kreditiranja. Dru
7eba C. kot prevzemnik terjatev in upnik iz omenjenih kreditnih razmerij sredstev (obresti) ni prejemala, dru
7ebi A. in B. kot primarna kreditorja pa nista posojali svojih sredstev in tudi nista prejeli kupnine za odstopljene terjatve (v vi
61ini glavnic). Torej je bil to
7enik dejanski beneficiar prihodkov iz naslova danih potro
61ni
61kih kreditov, ti prihodki pa so obsegali obresti po omenjenih kreditih. Zato je bilo po presoji obeh dav
0dnih organov na podlagi cit.
0detrtega odstavka 74.
0dlena ZDavP-2 te obresti treba obdav
0diti pri to
7eniku, ne pa pri prej omenjenih dru
7ebah.

15.Pri tem je drugostopenjski dav
0dni organ v svoji odlo
0dbi tudi dodatno opredelil, da so bili za dosego nedovoljenega izogibanja uporabi predpisov o obdav
0denju (ki je bila torej v tem, da to
7enik med svoje prihodke ni evidentiral obresti iz naslova potro
61ni
61kega kreditiranja in je zato imel ni
7eo dav
0dno osnovo) zlorabljeni obligacijskopravni posli, tj. dogovori o storitvah evidentiranja in izterjave kreditnih obveznosti, posojanje denarja dru
7ebama A. in B., prodaja terjatev C. ter nalogi podani na podlagi dokumenta "transfer order". Prav tako pa je drugostopenjski dav
0dni organ tudi opredelil, da sta v zadevi podana objektivni in subjektivni pogoj: objektivni kriterij izogibanja je podan, ker
0deprav prodaja in cesija terjatev v na
0delu nista sporni oz. prepovedani, cilj tak
61nega odstopa terjatev ni bil dose
7een, saj C. v vseh treh letih, ki so bila predmet nadzora, iz naslova obresti od kreditov, ki jih je kupila, ni prejela nobenih sredstev, prav tako pa odstopnika teh terjatev nista prejela kupnine za odstopljene terjatve v vi
61ini njihove glavnice, ampak le posojila s strani to
7enika; subjektivno pa za opisano kompleksno medsebojno poslovanje povezanih pravnih oseb ni drugega razumnega razloga, razen doseganja dav
0dne ugodnosti, saj bi kreditodajalca A. in B. sredstva za svojo dejavnost lahko pridobivala neposredno od C. kot prevzemnika terjatev, ne pa na podlagi posojil to
7enika, ki je pri tem njima posojal denar, ki ni bil njegov, prav tako pa bi se to
7enik za opravljanje storitev lahko dogovoril neposredno s prevzemnikom terjatev C., ne pa, da je do tega pri
61lo
61ele v drugem koraku, tj. po tem, ko sta bila kot prvotna izvajalca teh storitev dolo
0dena A. in B. Vso to obrazlo
7eitev dav
0dnih organov to
7enik v to
7bi le pav
61alno zavrne,
0de1 da je v domeni poslovodstev gospodarskih dru
7eb, s kom in kako bodo poslovale. S tak
61nim zgolj pav
61alnim stali1em pa to
7enik po presoji sodi1a ne more izpodbiti ugotovitve, da ni podal nobenega razumnega poslovnega razloga, zakaj je poslovanje med njim ter dru
7ebami A., B. in C. potekalo na prej opisan, zapleten na
0din.

16.To
7nikove navedbe o nerelevantnosti ugotovljene povezanosti med njim ter A. in B. so po presoji sodi1a neutemeljene, saj ugotovljena istovetnosti fizi
0dnih oseb, udele
7eenih v kapitalu oz. opravljanju vseh omenjenih gospodarskih dru
7eb v obravnavanem primeru s strani prvostopenjskega organa ni bila ugotavljana v smislu izpolnjevanja kakr
61nihkoli materialnopravnih pogojev, temve
0d je dav
0dni organ na ta na
0din dodatno podkrepil ugotovitve o tem, da je pri
61lo do zapletenega medsebojnega poslovanja omenjenih gospodarskih dru
7eb, ki je bilo mogo
0de ravno zaradi omenjene personalne povezanosti. Na tem mestu sodi1e le pripominja, da to
7enkini v naknadni vlogi podani novi argumenti, da je tudi dru
7ba C. osebno, prek A. A. vklju
0dena v ta kontekst, v tem upravnem sporu ne morejo biti upo1tevni, saj odgovor na to
7bo, enako pa tudi naknadne vloge to
7ene stranke nisi namenjeni dopolnjevanju obrazlo
7eve, kakr
61no vsebuje presojani akt (temve
0d kve
0djemu podrobnej
61i obrazlo
7evi lastnih stali1 in opredelitvi do stali1 nasprotne stranke v sporu).

17.Prav tako po presoji sodi1a ni va
7eno, kot se omenja v pogodbah o odstopu in prodaji kreditnih terjatev z dne 8. 4. 2009 (A9) in z dne 1. 1. 2022 (B1), da naj bi do cesije terjatev na dru
7bo C. pri
61lo zaradi zmanj
61evanja rizikov, saj je nosilna ugotovitev obeh dav
0dnih organov, da je bil dejanski prevzemnik terjatev to
7enik in ne dru
7ba C.; to je podlaga za obdav
0ditev to
7enika, ne pa njegova morebitna odgovornost za dejanja tretjih, kot zapi
61e to
7nik v to
7bi.

18.To
7ebne navedbe, da so bili posli izvedeni to
0dno tako, kot je bilo dogovorjeno, ter da je to
7nik izpolnil vse svoje pogodbene obveznosti, po presoji sodi1a niso relevantne, saj se to
7niku ne o
0dita sklepanje oz. sodelovanje pri fiktivnih poslih, temve
0d gre za o
0ditek zlorabe po
0detrtem odstavku 74.
0dlena ZDavP-2, za katero je, kot re
0deno, zna
0dilno, da gre za posle, posledice katerih so stranke hotele in so posli tudi dejansko nastali.