Jedro

Tožena stranka je huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ker se je verbalno agresivno obnašala in neetično ravnala do stanovalke zavoda in ji kratila pravico do hrane in gibanja. Zato je bil podan utemeljen odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 21. 8. 2018 nezakonita in se razveljavi; (2) da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo v 8 dneh; (3) ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za čas od 26. 8. 2018 do 19. 10. 2018 ter nato od 21. 11. 2018 do vrnitve na delo obračunati bruto mesečno plačo v višini 2.051,51 EUR, od tega plačati prispevke in davke ter neto plačo v višini 1.314,47 EUR izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter za čas od 26. 8. 2018 do 19. 10. 2018 in od 21. 11. 2018 pa do vrnitve na delo prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in (4) ji povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka I izreka). Zavrnilo je del podrejenega tožbenega zahtevka v točki 2 in podrejeni tožbeni zahtevek v točki 3, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za čas od 20. 10. 2018 do 20. 11. 2018 obračunati bruto mesečno plačo v višini 2.051,51 EUR, od tega plačati prispevke in davke ter neto plačo v višini 1.314,47 EUR izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, za čas od 20. 10. 2018 do 20. 11. 2018 prijaviti tožečo stranko v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter ji plačati denarno odškodnino v višini 36.927,18 EUR, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in zahtevku ugodi oziroma podrejeno da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih pa so nejasni ali med seboj v nasprotju. Nasprotje je podano glede pravočasnosti odpovedi oziroma seznanitve vodstvenih delavcev s kršitvijo. A.A. in B.B. sta o kršitvah dne 21. 7. 2018 seznanili predpostavljeno C.C., ta pa D.D., ki je zatem naročila delavki E.E., naj o tem sestavi zapisnik. Navedeno kaže na utečeno prakso ravnanja tožene stranke ob kršitvah. Ker je bila D.D. tista, ki je morala poskrbeti, da se je ugotovitev kršitve evidentirala z zapisnikom, se je tožena stranka takrat seznanila s kršitvijo. Sodba nima razlogov o krivdi oziroma so ti pomanjkljivi. Navaja, da je tožnica s samovoljnim dvigom posteljne ograjice, kar je sicer v vseh vlogah priznavala, naklepoma omejila gibanje stanovalke. Pri vseh drugih očitanih kršitvah pravne kvalifikacije krivde ne poda. To ne zadošča za ugotavljanje konkretnega odnosa storilke do posamezne kršitve. Tožnica je kaznovana za ravnanje, ki ni bilo konkretizirano, očitek pa ni bil vsebovan v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je ravnalo izrazito selektivno in neenako obravnavalo stranki v postopku, saj je verjelo tožnici v delih izpovedi, ki so njej v škodo, v delih, ki bi ji lahko bile v korist, pa ni verjelo. Tožnica je izpovedala, da je stranišče zapustila v času postopka odvajanja varovanke F.F., pred tem tega ni navajala, kljub temu pa je sodišče ugotovilo, da se je tožnici mudilo. Istočasno pa ni sprejelo njene izpovedi, da je varovanki ponudila kosilo tako, da je ta pojedla pol juhe, jogurt in spila tekočino. Očitek se ni glasil, da varovanka ni ničesar zaužila. Sodišče prve stopnje je prekoračilo očitano kršitev. Tožnica je trdila, da je bilo to narejeno v delovni vnemi, pri čemer se je sicer nekoliko nerodno izražala, ni pa nastala nobena škoda. Bila je preobremenjena, zamenjevala je sodelavko v soboto, daljši čas brez odmora in dopusta in zato ni reagirala tako kot vedno, torej posebej občutljivo in tankočutno. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep, mora biti krivda delavca s strani delodajalca ne le nedvomno dokazana, temveč tudi ustrezno presojana glede na okoliščine konkretnega primera. Poleg izredne odpovedi ima namreč delodajalec za sankcioniranje delavca na voljo vsaj še opomin oziroma redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot tudi disciplinski postopek. Presoja posameznih kršitev sama po sebi, čeprav krivda tožnice glede teh sploh ni konkretizirana, kaže, da je ravnala z lahko malomarnostjo. Tožnica varovanki ni omejila pravice do obiskov, saj naj bi po obrazložitvi kršitve v tekstu izredne odpovedi dne 21. 8. 2018 hčerki dejala, da je ne sme odpeljati iz enote, kar pa se je kasneje realiziralo tako, da je sama podpisala spremni dokument za izhod.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba ima razloge o vseh dejanskih ugotovitvah in pravnih vprašanjih in jo je mogoče preizkusiti. Pritožba v vezi z uveljavljeno bistveno kršitvijo neutemeljeno očita nasprotje v razlogih sodbe glede odločitve o pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, 21/2013 in nasl.) mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Subjektivni rok pa začne teči, ko se z očitanimi kršitvami seznani za podajo odpovedi pristojna oseba, to je poslovodna oseba delodajalca, pri toženi stranki je to zakonita zastopnica direktorica G.G.. Le direktor je namreč tisti, ki lahko v imenu delodajalca odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, pri tem pa ni pomembno, kdaj so z zadevo seznanjene druge osebe pri toženi stranki. Pritožba se v zvezi z ugotovitvijo sodišča neutemeljeno sklicuje na prakso ugotavljanja kršitve pri toženi stranki v smislu, da že izveden postopek kontrole oziroma sestava zapisnika o kršitvi pomeni seznanitev delodajalca s kršitvijo. Tudi če je evidentiranje kršitve potekalo tako, kot ga povzema pritožba, to za odločitev ni bistveno, saj je ugotovljeno, da se je direktorica seznanila s kršitvijo 24. 7. 2018, potem ko je vodja pravne službe H.H. prejela zapisnik E.E., ki je v tajništvo prišel 24. 7. 2018. Istega dne ga je namreč direktorica signirala ter je bil isti dan preko delitve pošte dan v predal pravne službe. Zato dejstvo, da je bila tožničina nadrejena delavka E.E. o dogodku seznanjena že 21. 7. 2018, v ničemer ne vpliva na pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo pravočasnosti bistveno, kdaj se o vzrokih oziroma o okoliščinah seznani direktorica tožene stranke. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila odpoved podana 21. 8. 2018, torej znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka, ni utemeljen pritožbeni očitek, da so razlogi sodbe v tem delu v nasprotju sami s seboj.

7. Ni podana relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP s tem, ker naj bi sodišče sprejelo dokazno oceno v nasprotju z 8. členom ZPP. Pritožba sodišču očita, da je ravnalo izrazito selektivno in neenako obravnavalo stranki v postopku, saj je verjelo tožnici v delih izpovedbe, ki so njej v škodo, izpovedbam, ki bi ji lahko bile v korist, pa ni verjelo. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno utemeljilo na vseh izvedenih dokazih, dokazna ocena pa upošteva metodološki napotek iz 8. člena ZPP, po katerem odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Logično prepričljivo je obrazložilo, zakaj verjame pričama B.B. in A.A., ne pa tožnici, zato sodišču ni mogoče očitati, da bi selektivno sprejelo dokazno oceno zgolj na podlagi tistih dejstev, ki naj bi tožnici škodovala, ne pa da bi upoštevalo tudi tiste, ki so njej v korist. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v svojih vlogah smiselno priznala besede, izrečene varovanki, ko se je ta nanjo naslonila. Besede v zvezi s križem je namreč tožnica izrekla v zvezi s svojimi težavami s križem, in ne zaradi sodelavk, ki sta mlajši in nimata tovrstnih zdravstvenih težav. Prav tako pritožba neutemeljeno očita, da sodišče ni upoštevalo izpovedi tožnice, da je varovanki ponudila kosilo in da je ta pojedla pol juhe, jogurt in spila tekočino, saj je sodišče na podlagi prepričljivih izpovedb njenih sodelavk ugotovilo, da varovanki ni dala kosila, ter jima je rekla, da je varovanka premočna. Hkrati jima je tožnica tudi rekla, da naj bi F.F. potrebovala redukcijsko dieto, ki pa je ni imela predpisane. Sicer pa tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje redukcijska dieta ne pomeni, da varovanec hrane sploh ne dobi, temveč le, da dobi po odločitvi zdravnika, ki redukcijsko dieto uvede, prilagojen obrok oziroma hrano, ki je pripravljena na bolj zdrav način, oziroma prilagojeno količino hrane. Glede na to, da se je sodišče opredelilo tudi do tožničinih trditev in izpovedi ter je jasno in logično prepričljivo obrazložilo, zakaj jih ne sprejema, so pritožbene navedbe o selektivni oceni le odraz tožničinega nestrinjanja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki sicer temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju.

8. Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je naklepno ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ker se je 21. 7. 2018 na Depandansi B3 verbalno agresivno obnašala in neetično ravnala do stanovalke zavoda F.F. in ji kratila pravico do hrane in gibanja. Navedenega dne je na stranišču varovanko nesramno priganjala, da ne more samo nje čakati, da ima še drugo delo in da namerno zavlačuje. Ko je varovanko pomagala spustiti in dvigniti s stranišča, je izjavila, da si ni kupila križa na trgu. V času kosila je zaklenila vrata sobe stanovalke, stanovalka pa je bila v postelji z dvignjeno ograjico, oblečena v pižamo. Varovanki je omejila hrano, saj je sodelavkama povedala, da ne dobi kosila, ker je premočna. Istega dne je ob obisku hčerke varovanke tožnica dejala, da varovanke ne sme odpeljati iz enote na sprehod, ker naj varovanka ne bi bila v primernem stanju za sprehod.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi bila tožnica kaznovana za ravnanje, ki ni bilo konkretizirano v pisni obdolžitvi in izredni odpovedi, pri čemer naj bi sodišče ugotovilo, da je tožnica kršila delovne obveznosti zaradi dvignjene ograjice in zaklepanja sobe varovanke, čeprav naj bi bil ta opis omenjen le kot del opisa dejanskega stanja, pri katerem ji je tožena stranka predvsem očitala, da je F.F. kratila pravico do gibanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vsi očitki, zaradi katerih je bila tožnici podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, navedeni tako v pisni obdolžitvi kot tudi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica neutemeljeno in protispisno šteje, da ji je tožena stranka očitala le kršitev v zvezi z omejevanjem gibanja, ne pa tudi glede dvigovanja ograjice in zaklepanja varovankine sobe. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče samo, pa še to s povsem pavšalnimi razlogi, pravno kvalificiralo tožničino kršitev. Bistveno je namreč, da je delodajalec dolžan v skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 v odpovedi navesti le dejanski razlog odpovedi, pravne kvalifikacije očitanega ravnanja pa ni dolžan navesti; tudi če jo, sodišče pri presoji nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. To pomeni, da je treba dejanske razloge, kakor so obrazloženi v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi, presojati s stališča, ali je opis dejanskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi možno subsumirati pod določbo 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej ali je delavčevo ravnanje možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti, ali nek drug odpovedni razlog iz iste določbe ZDR-1.1

10. Ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo krivdno obliko le pri kršitvi, ki se nanaša na dvigovanja ograjice pri varovanki F.F.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica dejanja storila, pri čemer ji je mogoče očitati naklep ali hudo malomarnost. Tožnica je namreč glede dogodka na stranišču varovanki F.F. rekla, da bi lahko opravila hitreje, pa noče, da "zajebava", poimenovala jo je kot stara baba, ..., jo preklinjala in ji govorila, da nimajo časa čakati. Ko so varovanko vse tri sodelavke dvigale s stranišča, ji je tožnica rekla, da si ni kupila križa na trgu. Glede zaklepanja sobe varovanke in dvignjene posteljne ograjice je tožnica v prvi pripravljalni vlogi priznala, da je sama pri varovanki F.F. na postelji namestila ograjico, čeprav je to kasneje zanikala. Bistveno je, da pri varovanki ni bilo podane predhodne odločitve zdravnika, da se ji namesti posteljna ograjica, glede na to, da je dvig posteljne ograjice poseben varnostni ukrep, ki je mogoč le na podlagi predpisa zdravnika, o čemer po potrebi zdravnika obvesti dežurna sestra. V zvezi z očitkom omejevanja hrane je tožnica sodelavkama povedala, da ta dan F.F. ne dobi kosila, ker je premočna, čeprav v temperaturnem listu za varovanko navedenega dne ni navedena redukcijska dieta (kot pretekli teden), temveč hipolipemična (dieta z manj maščobami), pa tudi v primeru redukcijske diete varovanec ne ostane povsem brez hrane, temveč dobi količinsko zmanjšan obrok oziroma pripravljen na bolj zdrav način. Tožnica je glede sprehoda varovanke njeni hčerki rekla, da varovanka ne more na sprehod, čeprav pri varovanki ni bilo ovir za sprehod, saj je bila na vozičku in jo je hči lahko odpeljala, poleg tega pa ji tožnica sama tega ne bi smela omejiti, temveč v primeru dvoma glede možnosti izhoda poklicati dežurno sestro.

11. Glede na navedeno se tudi pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica glede vseh kršitev ravnala vsaj s hudo malomarnostjo, če že ne naklepno oziroma namerno. Huda malomarnost pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka oziroma delavca. Žalitve, ki jih je tožnica izrekla varovanki na stranišču, nepooblaščeno dvigovanje ograjice ter zaklepanje varovanke v sobo, pomeni ravnanje, ki bistveno odstopa od ravnanja, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca pri toženi stranki. Prav tako je tožnici mogoče očitati, da je vsaj iz hude malomarnosti varovanki kršila pravico do kosila, prav tako tudi v nasprotju z jasnimi navodili odrekla možnost sprehoda. Zato pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do krivdne oblike, s katero so bile strojene kršitve, ni utemeljeno. Na drugačno odločitev od izpodbijane ne vplivajo pritožbene navedbe, da je bilo to storjeno v delovni vnemi, pri čemer se je sicer nekoliko nerodno izražala, ter da je bila tožnica utrujena. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožnica ravnala z lahko malomarnostjo.

12. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da zaradi tožničinega ravnanja ni nastala nobena škoda. Bistveno je, da je tožnica huje kršila pogodbene obveznosti s svojim neprimernim ravnanjem, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, ki je v nasprotju s 33., 34. in 37. členom ZDR-1, s 1. in 17. točko 180. člena Pravilnika o delovnih razmerjih Zavoda I. (B3), Kodeksom etičnih načel v socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 50/2014), Kodeksom etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije (Ur. l. RS, št. 40/2010) oziroma sedaj Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi (Ur. l. RS, št. 52/2014) ter 30. členom Hišnega reda tožene stranke (B4).

13. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan tudi drugi pogoj za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na dejavnost, ki jo opravlja tožena stranka, skrb za bolne varovance, ki so dejansko v celoti odvisni od delavcev tožene stranke, ne gre za kršitev manjšega pomena, za katero naj bi tožena stranka imela na voljo milejši ukrep v disciplinskem postopku.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Primerjaj stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 22/2017 z dne 9. 5. 2017.