Jedro

Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da je vsakodnevno zagotavljal vsa potrebna materialno tehnična sredstva četi (strelivo, gorivo, hrana, oprema), skrbel za stanje v orožarni, vsakodnevna izdajal orožje pripadnikom čete in ga po opravljeni nalogi sprejemal ter sprotno vodil popolno evidenco o tem. Že na podlagi teh ugotovitev, je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen, tožena stranka pa v pritožbi neutemeljeno izpostavlja tožnikovo samovoljno opravljanje dela ob prostih dnevih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba ter izpodbijani sklep potrdita.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 5.523,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2019 (I. točka izreka). Naložilo ji je še, naj plača stroške 1.950,28 EUR na fiduciarni račun pooblaščenca tožnika, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožniku povrne še stroške postopka 190,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper sodbo in zoper sklep zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži v plačilo pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Po oceni tožene stranke je nepravilna končna odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, kar pomeni, da je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških postopka, zato predlaga, da se sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da se zavrne predlog tožnika za povrnitev stroškov. Vztraja, da je bila tožnikova trditvena podlaga pomanjkljiva in da je ni mogoče nadomestiti z izjavami prič. Navaja, da je za presojo glede zagotavljanja dnevnega počitka odločilno, katere zadolžitve in obveznosti je imel tožnik in kaj konkretno je počel v dneh, ko naj bi imel po evidenci prosto. Sklicuje se na trditve, da je imel praviloma nedelje proste, tožnik pa je trdil, da je delo četnega oskrbnika opravljal vsak dan od jutra do večera. Meni, da bi tožnik moral najpozneje 15 dni pred pripravljalnim narokom konkretizirati svoje navedbe glede del in nalog, ki jih je opravljal na dneve, ki so opredeljeni kot tedenski počitek, in to tudi dokazati. Navaja, da je tožnik zgolj posplošeno trdil, da naj bi bil na proste dneve v stanju pripravljenosti, se udeleževal postroja, delovnih sestankov in čiščenja, ni pa konkretiziral delovnih obveznosti na te dneve. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je vsakodnevno opravljal izredne naloge, saj se izredni dogodki glede na izpovedi tožnika in prič A.A. ter B.B. niso dogajali vsakodnevno. Sodbi očita, da v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi v nasprotju z izvedenimi dokazi. Enako očita tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik vsakodnevno izpolnjeval dodatne ukaze "domovine" in izvrševal naloge, ki so se nanašale na funkcioniranje čete po vrnitvi z misije. To ugotovitev označi za posplošeno ter trdi, da nima podlage v izvedenih dokazih. Glede ukazov iz domovine se sklicuje na tožnikovo izpoved, da je bilo delo treba opraviti v roku enega meseca, tožnik pa je bil na misiji sedem mesecev, kar pomeni, da teh nalog ni mogel vsakodnevno opravljati. V zvezi z odrejanjem nalog s strani stotnice C.C. poudarja načelo enostarešinstva, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sklicuje se na izpoved D.D., ki je bil neposredno nadrejen tožniku in je izpovedal, da je bil tožnik ob prostih dneh dejansko prost in mu ni bilo treba ničesar delati, je pa pred počitkom moral nekomu predati zadolžitve in jih nato po počitku prevzeti nazaj, kar naj bi predstavljalo "več dela kot koristi". Dalje se sklicuje na izpoved te priče, da bi lahko tožnik prenesel naloge na pripadnike svoje skupine in je lahko odklonil izvedbo naloge, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo, zaradi česar je sodba v tem delu neobrazložena. Ugotovitvam nasprotuje kot neutemeljenim, še posebej, ker je tožnik svoje naloge predal v času dopusta, zato bi jih lahko predal tudi na dneve, ko je imel prost dan. Trdi, da bi tožnik lahko koristil prosti dan, vendar ga samovoljno ni, zaradi česar je sam prispel k nastanku škode oziroma jo povzročil in ni upravičen do vtoževanega zneska. Navaja, da so bili poveljniki čet na misiji dolžni spoštovati in izvrševati ukaze poveljnika kontingenta, mednje pa sodi tudi obveznost zagotavljanja počitka podrejenim. Kot zgrešeno graja stališče sodišča prve stopnje, da je pogojevanje prostega dne z večjim (kasnejšim) obsegom dela nesprejemljivo. Navaja, da gre v procesu dela za različne okoliščine (npr. dopust, bolniška), ko je potrebno, da se delo za kratek čas reorganizira, kratkotrajna reorganizacija delovnih obveznosti pa je normalen tek delovnega procesa. Meni, da je napačno stališče, da izvrševanje dodatnih zadolžitev, ki bi nastale z izvedbo prostega dne (npr. predaje dela drugim pripadnikom), v nasprotju z namenom tedenskega počitka, saj so takšne dodatne zadolžitve del delovnega procesa. Temu delu obrazložitve očita, da se ne opira na pravno razumne argumente. Zatrjuje procesne in dejanske pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predložene dokumentacije, ki jo je tožena stranka predložila kot dokaz, da tožnik na misiji ni izdeloval številnih dokumentov, kot je zatrjeval (dokaz izpis iz informacijskega sistema ... pod zadevo, ki se je nanašala na predmetno misijo). Dalje se sklicuje na predlog, naj tožnik predloži dokumentacijo, do katere ima kot njen nosilec dostop in na katero se je skliceval, ter glede nalog, ki naj bi mu jih naložila C.C., saj je tožnik nosil trditveno in dokazno breme. Ker se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, je po mnenju tožene stranke sodba tudi v tem delu brez razlogov o odločilnih dejstvih. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je posredno ali neposredno odgovorilo na vse pravno pomembne trditve tožene stranke v povezavi z deli, za katera je bilo ugotovljeno, da jih je tožnik opravljal vsak dan, tudi na dneve, ko naj bi bil prost. Za zagotovitev ustrezne obrazložitve sodbe se sodišču ni treba izrecno opredeliti do pravno pomembnih trditev strank, temveč lahko odgovori tudi posredno (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up‑312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve).

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o odškodnini za neizrabljeni tedenski počitek na podlagi 156. člena v povezavi s 179. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1), drugega odstavka 97. f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. – ZObr) in prvega ter drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl. – ZSSloV). Ugotovilo je, da je bil tožnik z ukazom o napotitvi na opravljanje nalog v tujini z dne 16. 10. 2015 in popravkom ukaza z dne 6. 11. 2015 za čas od 17. 4. 2015 do 17. 11. 2015 napoten na opravljanje vojaške službe zunaj države v okviru sodelovanja RS in SV v mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE" – KFOR ... Kosovo, kjer je bil razporejen na formacijsko dolžnost podčastnik v uradniškem nazivu štabni vodnik. Tožnik je uveljavljal odškodnino za 27 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik primoran vselej, in s tem tudi na dneve, ki so bili opredeljeni kot prosti dnevi oziroma dnevi tedenskega počitka, zagotavljati logistično oskrbo čete z več kot 90 pripadniki, torej izvajati delovne naloge, kot so: vsakodnevno zagotavljanje vseh potrebnih materialno tehničnih sredstev četi (strelivo, gorivo, hrana, oprema), skrb za stanje v orožarni, vsakodnevna izdaja orožja pripadnikom čete in njegov sprejem po opravljeni nalogi ter sprotno vodenje popolne evidence o tem, ob tem pa je moral biti kot skrbnik za logistične potrebe čete zaradi njenega nemotenega delovanja kadarkoli dosegljiv na službeni telefon in se vselej odzivati na izredne dogodke. Glede na navedene ugotovitve tožnik na zatrjevane dneve ni imel zagotovljenega tedenskega počitka v nepretrganem trajanju 24 ur, ko bi bil prost vseh delovnih obveznosti oziroma zadolžitev. Tožnik je že v tožbi svoj tožbeni zahtevek opredelil kot odškodnino za nastalo premoženjsko škodo, čemur je sodišče prve stopnje pri pravni kvalifikaciji spora pravilno sledilo.

8. Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožnik ni pravočasno podal ustrezne trditvene podlage glede dejstva, kaj naj bi bil na dneve, ko naj bi bil po evidencah prost, zlasti ob nedeljah, primoran delati. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo (prim. sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 17/2020), da za trditveno podlago zadošča trditev, da je moral tožnik opravila, ki jih je konkretno opisal,1 opravljati vsakodnevno, torej tudi ob dnevih, za katere je tožena stranka zatrjevala, da so bili za tožnika prosti. Že v tožbi je izrecno navedel, da je kot edini četni oskrbnik oziroma logist moral svoje delovne obveznosti (priprava opreme, potrebne za izvedbo nalog, organizacija sredstev čete, izvajanje nadzora nad skladiščem in orožarno, druge redne logistične naloge) opravljati sedem dni v tednu in biti ves čas v pripravljenosti za delo. Za dokazovanje teh trditev je predlagal izvedbo dokazov, med njimi zaslišanje strank in prič. S tem je zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj je glede na navedbe tožene stranke o prostih dnevih tožnika in dokazih za te trditve podal svoje navedbe o teh dejstvih in za njihovo ugotavljanje tudi ponudil dokaze. Stvar dokazne ocene, ki jo je moralo sprejeti sodišče prve stopnje v skladu z 8. členom ZPP, pa je, ali je tožniku uspelo dokazati, da je opravljal delovne zadolžitve tudi v dnevih, za katere je tožena stranka navajala in dokazovala, da mu je omogočila tedenski počitek. Vztrajanje tožene stranke, da tožnik ni navedel, kaj konkretno je delal na dneve, ko naj bi imel tedenski počitek, tako ni utemeljeno.

9. Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da je vsakodnevno zagotavljal vsa potrebna materialno tehnična sredstva četi (strelivo, gorivo, hrana, oprema), skrbel za stanje v orožarni, vsakodnevna izdajal orožje pripadnikom čete in ga po opravljeni nalogi sprejemal ter sprotno vodil popolno evidenco o tem. Glede na to tudi očitek o neopredelitvi do vseh dokazov oziroma neizvedbi dokazov ni utemeljen. Že na podlagi teh ugotovitev, je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen, tožena stranka pa v pritožbi neutemeljeno izpostavlja tožnikovo samovoljno opravljanje dela ob prostih dnevih. Zgolj hipotetična možnost za drugačno organizacijo dela na dneve, ko naj bi bil tožnik zaradi tedenskega počitka prost, ne zadošča za sklep o tožnikovem samovoljnem opravljanju dela na njegov prosti dan. Tožena stranka je bila tožniku dolžna omogočiti proste dneve za tedenski počitek, organizacija dela in koriščenja prostih dni (v tem okviru tudi odreditev predaje dela na predvideni prosti dan) pa je stvar delodajalca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da je tožnik opravljal izredne naloge, bil ves čas v pripravljenosti ter je opravljal naloge po ukazih iz domovine. Že v tožbi in enako v nadaljnjem postopku v tem individualnem delovnem sporu je tožnik zatrjeval, da je bil primoran opravljati svoje delovne obveznosti sedem dni v tednu ter da nobenega dela ni opravljal po lastni volji, to pa je po izvedbi dokazov ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožnik delo moral opravljati vsak dan v tednu in ga je tudi opravljal. 10. Tožena stranka nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje glede vsakodnevnih delovnih obveznosti tožnika ter dejstva, da jih je bil primoran opraviti oziroma jih ni opravljal samovoljno. Iz nje razbrati, da je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu obeh strank. Presojalo je utemeljenost vseh relevantnih navedb tožnika in tožene stranke in dokazno ocenilo dokaze, ki jih je izvedlo na predlog obeh strank (glede pravilnosti te dokazne ocene več v nadaljevanju). Dokazno je ocenilo tudi predložene evidence in o tožbenem zahtevku tožnika odločilo tudi glede na ta dokaz. Ocenilo je, da te evidence same po sebi še ne dokazujejo, da je bil tožniku v dnevih, ki iz teh evidenc izhajajo, dejansko omogočen tedenski počitek. Presodilo je, da je tožnik uspel dokazati, da prostih dni v spornem obdobju ni imel in da mu posledično ni bil omogočen 24-urni tedenski počitek. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu uporabilo nepravilno, prepričljiva pa je tudi napravljena dokazna ocena. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti izpovedi mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika in prič A.A., B.B., delno pa tudi izpoved D.D. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožena stranka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za premoženjsko škodo zaradi neomogočanja predvidenih prostih dni tedenskega počitka na misiji KFOR ..., je pravilna tudi odločitev o izpodbijanem sklepu, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi strošek za plačano sodno takso.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno pomembne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 To je: vsakodnevno zagotavljanje vseh potrebnih materialno tehničnih sredstev četi (strelivo, gorivo, hrana, oprema), skrb za stanje v orožarni, vsakodnevna izdaja orožja pripadnikom čete in njegov sprejem po opravljeni nalogi ter sprotno vodenje popolne evidence o tem, ob tem pa je moral biti kot skrbnik za logistične potrebe čete zaradi njenega nemotenega delovanja kadarkoli dosegljiv na službeni telefon in se vselej odzivati na izredne dogodke ter druga dela.