Jedro

Ureditev zavarovanja dokazov v ZASP je posledica prenosa Direktive 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine. Njen 3. člen med drugim določa, da morajo biti ukrepi, postopki in pravna sredstva iz te direktive "pošteni in pravični" ter da morajo biti "sorazmerni […] in se uporablja[ti tako], da […] zagotavljajo zaščito pred zlorabo". Uporaba vseh teh ukrepov, postopkov in sredstev je močno odvisna od okoliščin in posebnosti posameznega primera, vključno z morebitnimi interesi tretjih oseb.

V pravu Evropske unije velja temeljno načelo lojalne razlage, skladno s katerim je obveznost držav članic doseči cilj, predviden z direktivo, njihova dolžnost, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, da bi zagotovile izpolnjevanje te obveznosti, pa zavezuje vse njihove organe, vključno s sodišči. Z uporabo nacionalnega prava in zlasti določb nacionalnega zakona, ki so bile sprejete prav za izvajanje direktiv, morajo nacionalna sodišča svoje nacionalno pravo razlagati v luči besedila in namena teh direktiv.

Pogoje iz prvega in drugega 171. člena ZASP je treba razlagati tudi v luči načela sorazmernosti, upoštevajoč veliko invazivnost in potencial za prekomerno poseganje v pravice nasprotne stranke (pa tudi tretjih oseb).

Vsak predlagatelj, ki zahteva izdajo ukrepa ex parte, zlasti kadar gre za posebej invaziven poseg, mora pred sodiščem že od začetka nastopiti karseda odkrito in ne sme zamolčati morebitnih okoliščin, ki mu očitno niso v prid (resnih ugovorov nasprotne stranke, ki jih lahko jasno predvidi).

Zahteve poštenosti in pravičnosti ter sorazmernosti glede na okoliščine in posebnosti vsakokratnega primera, je v prvem in drugem odstavku 171. člena ZASP mogoče in treba presojati s prilagajanjem standarda razumno dosegljivih dokazov (v smislu prvega odstavka) oziroma verjetne subjektivne nevarnosti uničenja dokazov (v smislu drugega). Bolj ko je predlog za zavarovanje dokazov invaziven in obsežen, zlasti kadar se predlaga njegova izvedba ex parte ter inaudita altera parte, trdnejši mora biti predlagateljev položaj in kakovostnejša njegova dokazna ponudba za izdajo ukrepa takšne invazivnosti in obsega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za zavarovanje dokazov, ki ga je tožnica vložila skupaj s tožbo, naj se pri toženki ob sodelovanju izvršitelja in izvedenca informacijske varnosti ter v navzočnosti tožničinega pooblaščenca, brez poprejš­njega obvestila, zaseže in pregleda elektronske naprave, zlasti povezane s strežnikom a.a.si in programsko rešitvijo A., vključno z evidenco izvajanja del, iz katere bi bilo do dneva natančno razvidno, kdaj so zaposleni pri kateri toženkini stranki nedovoljeno redistribuirali programsko opremo A. Hkrati naj bi se pridobilo oziroma zavarovalo tudi dokaze o kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani IV Kpd 000/2025, in sicer

„image“ podatkov, ki so bili policiji posredovani s strani toženkinega zakonitega zastopnika ali jih je policija sama pridobila. Na podlagi tako opravljenega zasega elektronskih naprav in strežniške infrastrukture naj bi nato izvedenec odgovoril na določena vprašanja v zvezi z uporabo programske rešitve A. oziroma s programoma A. Xcute in A. xlr. Vse to je bilo torej na prvi stopnji zavrnjeno.

Iz trditvenega in dokaznega gradiva, ki ga je v tem stadiju glede na vrsto predlaganega zavarovanja (tj. enostranskega, ex parte postopka) priskrbela zgolj tožnica, je sodišče prve stopnje povzelo, da sta bili stranki že pred pravdo sprti, ali so zadevni računalniški programi avtorska dela, in če so, katera od njiju ima na njih avtorske pravice. Da pa zanju ni bilo sporno, da toženka te programe uporablja in trži ter da jih je namestila pri svojih strankah, zlasti pri družbi B. Poudarilo je, da tožnica razpolaga s pogodbo iz leta 2013, s katero se je toženka za B. zavezala izdelati avtorizacijski sistem A. (ta naj bi vključeval sporne programe). Ugotovilo je, da je tožnica od leta 2011 sodelovala v projektu, ki ga je toženka vodila za B., in da je kot izvajalka storitev za toženko dodelila uporabo strežnika tudi B., leta 2014 pa zaradi varnosti vse strežniške rešitve prenesla na infrastrukturo B. Oba sistema je 16 let vzdrževal tož­ničin zakoniti zastopnik kot edini upravljalec in skrbnik strežnikov. Sodišče je še ugotovilo, da ima tožnica dostop do t. i. dnevniške datoteke, s katero lahko spremlja število in frekvenco uporab zadevnih programov ter določi osebe, ki te programe uporabljajo.

Sodišče prve stopnje je iz tega sklepalo, da zatrjevane toženkine kršitve pred tož­nico niso bile skrite. Neutemeljeno naj bi tožnica menila, da so bile uporabe nepooblaščene in brez njenega dovoljenja. Čeprav ni trdila, da bi bila sodelovala tudi z drugimi toženkinimi strankami, ki naj bi po tabelah iz tožbe še uporabljale tožničine programe, je ugotovilo, da je tožnica za njihovo uporabo najverjetneje vedela. Predložila je namreč podrobne (tabelarično prikazane) podatke o tej uporabi za obdobje 2020-2025. Kljub spornosti imetništva avtorske pravice na zadevnih programih jih je toženka po ugotovitvah sodišča v vsakem primeru uporabljala s tožničino vednostjo, zato je bilo po njegovem verjetneje, da je za to uporabo imela tožničino soglasje in dovoljenje.

Za sodišče prve stopnje je bilo odločilno, da predlagana izvedba dokazov ni nujna. Toženka namreč v korespondenci s tožnico ni zanikala uporabe in trženja spornih programov. Tožnica naj bi tudi imela dostop do dnevniške datoteke in s tem do natančnih podatkov o obsegu uporabe programov.

Sodišče je menilo, da tožnica ni v dokazni stiski. Zaradi vpogleda, ki naj bi ga imela v toženkino ravnanje, naj ne bi potrebovala dodatnega sredstva, da substancira tožbo in identificira dokaze. To naj bi bila že storila. „Invaziven poseg z vstopom v zasebne prostore in zasegom elektronske opreme, ki ga predlaga, v tej fazi zato ni potreben, predvsem pa ni sorazmeren[,]“ je zaključilo in dodalo, da dokazom, s katerimi tožnica razpolaga, ne grozi uničenje, kot tudi ne tistim, s katerimi po tožničinem zatrjevanju razpolaga policija.

2.Tožnica se pritožuje, vendar neutemeljeno.

3.Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) vsebuje posebno ureditev zavarovanja dokazov v 171. členu. Skladno s prvim odstavkom tega člena se sklep za zavarovanje dokazov izda, če upravičenec predloži „razumno dosegljive dokaze“, da je 1. imetnik pravice iz ZASP, da je bila 2. njegova pravica kršena (ali to dejansko grozi) in 3. da bodo dokazi o kršitvi uničeni ali jih kasneje ne bo mogoče izvesti. Po drugem odstavku pa mora poleg tega upravičenec, ki kakor tožnica zahteva izdajo sklepa za zavarovanje dokazov brez poprejšnjega obvestila in brez možnosti poprejšnjega izjavljanja (brez „zaslišanja“) nasprotne stranke (inaudita altera parte), izkazati še za a) verjetno, da obstaja nevarnost, da bodo dokazi o kršitvi zaradi b) ravnanja nasprotne stranke uničeni ali jih kasneje ne bo več mogoče izvesti.

4.Nadalje je pomembno, da peti odstavek 171. člena ZASP napotuje na subsidiarno smiselno uporabo Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) o začasnih odredbah. To daje tej posebni ureditvi zavarovanja dokazov bistveno drugačen značaj nasproti splošni ureditvi iz Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zavarovanje se namreč izvede prisilno, neoziraje se na nasprotovanje nasprotne stranke.

5.Z vidika v poštev prihajajočega materialnega prava je nato še pomembno, da je ureditev tega instituta v ZASP (in vzporedno še v Zakonu o industrijski lastnini, ZIL-1) posledica prenosa Direktive 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine. Ta institut je v tej direktivi urejen v 7. členu, v 3. pa je določena obveznost prenosa. Za današnji sklep je pomembno, da 3. člen med drugim določa - v prvem odstavku -, da morajo biti ukrepi, postopki in pravna sredstva iz navedene direktive „pošteni in pravični“ ter - v drugem odstavku -, da morajo biti „sorazmerni […] in se uporablja[ti tako], da […] zagotavljajo zaščito pred zlorabo“. V uvodnih izjavah te direktive je še razvidno izhodišče urejanja tega pravnega področja, in sicer da je uporaba vseh teh ukrepov, postopkov in sredstev močno odvisna od okoliščin in posebnosti posameznega primera ter da je v tem okviru treba paziti tudi na morebitne interese tretjih oseb (prim. 17. in 24. uvodno izjavo). Končno je treba v povezavi s prvim in drugim odstavkom 171. člena ZASP opozoriti še na del prvega odstavka 7. člena te direktive, po katerem se ukrepi za zavarovanje sprejmejo, kadar obstaja „dokazljivo tveganje“, da bodo dokazi sicer uničeni.

Citirane določbe so del materialnega prava, ki ga je treba uporabiti v zadevi, kot je ta, kajti v pravu Evropske unije velja temeljno načelo lojalne razlage, skladno s katerim je obveznost držav članic doseči cilj, predviden z direktivo, njihova dolž­nost, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, da bi zagotovile izpolnjevanje te obvez­nosti, pa zavezuje vse njihove organe, vključno s sodišči. Z uporabo nacionalnega prava in zlasti določb nacionalnega zakona, ki so bile sprejete prav za izvajanje direktiv (obravnavani institut v ZASP in ZIL-1 pa je v razmerju do zgoraj navedene direktive s tega vidika tipičen), morajo nacionalna sodišča svoje nacionalno pravo razlagati v luči besedila in namena teh direktiv (gl. 26. točko obrazložitve sodbe z dne 10. 4. 1984 Sodišča Evropskih skupnosti, kot se je tedaj imenovalo, v zadevi št. 14/83 von Colson in Kamann - pritožbeno sodišče je pravkar delno reproduciralo neuradni prevod te sodbe s spletne strani pisrs.si/zbirke/sodna-praksa, kjer je zbrana t. i. zgodovinska sodna praksa Sodišča EU, tj. še iz časa pred pristopom naše države; o lojalni razlagi gl. še Sebastian Nerad: Recepcija prava Evropske unije v nacionalno ustavno pravo: Ustavno sodišče med pravom Evropske unije in Ustavo v Igor Kaučič, urednik: Pomen ustavnosti in ustavna demokracija, znanstveni zbornik Dvajset let Ustave Republike Slovenije, Ustavno sodišče Republike Slovenije, Ljubljana 2012, str. 383-384).

Zgoraj razloženo pomeni, da je treba pogoje iz prvega in drugega 171. člena ZASP razlagati tudi v luči načela sorazmernosti, upoštevajoč veliko invazivnost in potencial za prekomerno poseganje v pravice nasprotne stranke (pa tudi tretjih oseb) zaradi sile, s katero ta pravni institut oskrbuje (subsidiarna uporaba) ZIZ.

6.Iz istega razloga je končno treba upoštevati še poseben vidik načela resnicoljubnosti in poštenja (9. člen ZPP, ki se uporabi preko napotil v petem odstavku 171. člena ZASP in 15. člena ZIZ). Vsak predlagatelj, ki zahteva izdajo ukrepa ex parte, zlasti kadar gre za posebej invaziven poseg, mora pred sodiščem že od začetka nastopiti karseda odkrito in ne sme zamolčati morebitnih okoliščin, ki mu očitno niso v prid (resnih ugovorov nasprotne stranke, ki jih lahko jasno predvidi); imeti mora dobre razloge, zakaj kljub temu njegova pravica prevlada. To velja pri zavarovanju z začasno odredbo in isto je pri zavarovanju dokazov, kakršno je bilo predlagano tu.

7.Pritožbeno sodišče iz zgoraj pojasnjenih izhodišč pritrjuje prvostopenjskemu, ki je utemeljeno poudarilo, da toženkina uporaba računalniških programov, na katerih naj bi imela tožnica avtorsko pravico, tožnici ni bila skrita, oziroma, kot bi se pritožbeno sodišče še raje (bolj natančno) izrazilo, so ji bile v veliki meri poznane, kar pa presoje v bistvenem ne spreminja. Najverjetneje je tožnica po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki jim pritožbeno pritrjuje, vedela tudi za domnevne toženkine kršitve te pravice zaradi uporabe teh programov tudi pri drugih njenih strankah, kot je B. Če ne bi bilo tako, o tej uporabi skozi vrsto let ne bi mogla sestaviti natančnih tabel, na katerih je zgrajena tožba. S tem v zvezi je imela glede številnih domnevnih kršitev na voljo tudi podatke iz dnevniških datotek. Ta neskritost in verjetnost, da so bile uporabe spornih programov pri toženkinih poslovnih partnerjih izvedene s tožničinim soglasjem (o tem gl. še v nadalj.), sta tudi po oceni pritožbenega sodišča pomembni okoliščini za presojo sorazmernosti predlaganega ukrepa. Kažeta, da tožničina dokazna stiska ni tolikš­na, kot je na nasprotni strani jasno predvidljiva škoda zaradi posega v toženkino sfero, ki je obsežen (predlagani ukrep zajema zaseg toženkinih elektronskih naprav, vključno, kot izrecno izhaja iz tožničinega predloga, „z računalniškim omrežjem, strežniki, diskovnimi polji, sistemom varnostnega kopiranja, računalniki in drugimi računalniškimi napravami“ ) in invaziven (poleg pravkar citiranega zasega se predlaga tudi vstop v toženkine poslovne prostore, ki tudi kot takšni uživajo ustavno varstvo zasebnosti, gl. odločbo Ustavnega sodišča U-I-40/12-31 z dne 11. 4. 2013). To pa pomeni resno nevarnost izrabe predlaganega ukrepa kot sredstva presenečenja in izvajanja neutemeljenega pritiska na toženko. K enakim zaključkom vodi tudi nadaljnja dejanska okoliščina, da v predpravdnem dopisovanju odvetnikov toženka uporabe in trženja spornih programov ni z ničimer zanikala.

8.Tem okoliščinam pritožbeno sodišče dodaja še četrto, ki enako kot pravkar navedene tri, ki jih je poudarilo že sodišče prve stopnje (neskritost; soglasje; nezanikanje), vodi k istemu zaključku o nesorazmernosti predlaganega zavarovanja. Gre za poseg v informacijsko infrastrukturo, za katero je jasno predvidljivo, da je pri toženkinih strankah (tj. pri tretjih osebah) temeljna za njihovo poslovanje in izvajanje dejavnosti. To sicer ni nosilni razlog tega pritožbenega sklepa, kljub temu pa ni odveč opozoriti, da za vse računalniške programe in v vseh okoliščinah ne velja nujno, da jih je mogoče zlahka in takoj izbrisati (s „klikom miške“). Kadar je poslovanje tretjih oseb odvisno od uporabe določene digitalne infrastrukture, je lahko nevarnost takojšnjega uničenja dokazov bistveno manjša oziroma jo je treba posebej utemeljiti (s tem v zvezi je primerno še pripomniti, da bi bil v zadevah, kot je ta, dokaz z izvedencem kdaj lahko posebej primeren ne le kot del predloga za zavarovanje dokazov, temveč že za izkazovanje same nevarnosti takojšnjega uničenja digitalnih dokazov, ne da bi jih bilo pozneje mogoče izvesti ali ne brez nesorazmernih težav, kar je pogoj za ugoditev takšnemu predlogu).

9.Po moči prirejen (samostojen) razlog za zavrnitev predloga, kot je v prejšnjih dveh točkah obravnavan, pa izhaja tudi iz tistega dela izpodbijanega sklepa, v katerem je sodišče prve stopnje utemeljilo, da je verjetneje, da je toženka zadevne programe - neoziraje se na to, katera od strank je resnična imetnica materialnih avtorskih pravic - uporabila s tožničinim soglasjem. Sodišče prve stopnje tega ni izrecno zapisalo, vendar se ta njegov dejanski zaključek dobro prilega neizpolnitvi pogoja po 2. točki prvega odstavka 171. člena ZASP, da tožnica ni predložila razumno dosegljivih dokazov o kršitvi njenih materialnih avtorskih pravic (pod sporno predpostavko, da je njihova imetnica ona). Res je dokazni standard razumno dosegljivih dokazov praviloma nižji od standarda verjetnosti (prim. 24. točko obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 554/2020 z dne 26. 11. 2020), vendar pri njem ne gre samo za količinski (kot pravzaprav že pri sami verjetnosti ne - gl. 7. točko obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 538/2024 z dne 20. 11. 2024 in tam navedene vire), temveč predvsem za kakovostni standard, zaradi česar verjetnost tožničinega soglasja s toženkino uporabo spornih programov v okoliščinah te zadeve (velika invazivnost predlaganega enostranskega posega ob manjši verjetnosti kršitve) pomeni, da ni dosežen. Takšna presoja je še posebej utemeljena v postopku zavarovanja dokazov brez možnosti predhodne izjave nasprotne stranke, kjer mora sodišče pogoje iz 171. člena ZASP presojati restriktivno.

10.Če sklenemo, zahteve poštenosti in pravičnosti ter sorazmernosti glede na okoliščine in posebnosti vsakokratnega primera je v prvem in drugem odstavku 171. člena ZASP mogoče in treba presojati s prilagajanjem standarda razumno doseg­ljivih dokazov (v smislu prvega odstavka) oziroma verjetne subjektivne nevarnosti uničenja dokazov (v smislu drugega). Bolj ko je predlog za zavarovanje dokazov invaziven in obsežen, zlasti kadar se predlaga njegova izvedba

ex parte

ter

inaudita altera parte,

trdnejši mora biti predlagateljev položaj in kakovostnejša njegova dokazna ponudba za izdajo ukrepa takšne invazivnosti in obsega.

Če povzamemo, pritožbeno sodišče se s prvostopenjskim strinja, da je glede na dokaze o domnevnih toženkinih kršitvah, s katerimi tožnica že dolgo razpolaga, nesorazmeren njen predlog za tako obsežno in invazivno zavarovanje dokazov (gre za neizpolnjevanje pogoja razumno dosegljivih dokazov, da bodo dokazi v predlaganem obsegu uničeni ali jih kasneje ne bo mogoče izvesti v smislu 3. točke prvega odstavka 171. člena ZASP).

Temu prirejen pa je razlog iz prejšnje točke, da taisti standard ni izpolnjen niti s stališča 2. točke prvega odstavka 171. člena ZASP.

11.Prehajajoč k posameznim pritožbenim očitkom, ne drži, da bi bilo sodišče prve stopnje vprašanja, ki jih bo moralo rešiti v pravdi (ta se ni niti še začela, saj toženki tožba s predlogom za zavarovanje dokazov, dokler o njem ni pravnomočno odločeno, še ni bila vročena v odgovor), prejudiciralo s svojo presojo, ali je sporne programe tožnica ustvarila po toženkinem naročilu. Sodišče je namreč le opozorilo na določbo 112. člena ZASP, po kateri gredo vse materialne avtorske pravice na naročenem računalniškem programu praviloma njegovemu naročniku, sicer pa se ni opredelilo do tega, ali je tožnica res nastopala v vlogi naročnice spornih programov.

12.Sodišče prve stopnje tudi ni napačno sklepalo o tožničinem verjetnem soglasju s toženkino uporabo njenih programov pri svojih strankah. O tem dejstvu se seveda ni dokončno izreklo, pač pa je o njegovi verjetnosti - glede na razpoložljivo in enostransko prezentirano trditveno in dokazno gradivo, do katerega je ravno iz tega razloga praviloma treba gojiti primerno mero skepse oziroma kritičnosti - pravilno sklepalo med drugim po tožničinem dostopu do dnevniških datotek, s katerim je lahko nadzorovala število in frekvenco uporab spornih programov pri toženkinih strankah ter določila osebe, ki so te programe uporabljale. Ta dejanski zaključek je krepil nadaljnji indic, da je tožnica o tej uporabi pri B. in številnih drugih toženkinih strankah predložila natančne podatke za obdobje 2020-2025. Posebej glede B. je sodišče utemeljeno poudarilo tudi pritožbeno neizpodbijano dejstvo, da je bil tožničin direktor 16 let edini skrbnik in upravljalec strežnikov za to toženkino stranko, še preden (pa tudi ves čas po tem do vložitve tožbe) sta ti dve leta 2013 sklenili zgoraj navedeno pogodbo o izdelavi avtorizacijskega sistema A. Ni pojasnljivo, da bi šlo za številne kršitve avtorske pravice, ki tož­nici težko niso bile znane, saj je imela široke možnosti seznanitve z njimi (pri toženkinem sodelovanju z B. je celo aktivno sodelovala in imela ključno vlogo), da pa se nanje skozi tako dolgo obdobje ne bi z ničimer odzvala. V odsotnosti drugačnega, s konkretnimi okoliščinami podprtega pojasnila je zato razumno sklepati, da je s to uporabo verjetno soglašala.

Pritožbeno sklicevanje na to, da je toženka prišla v posest spornih programov zgolj iz operativnih razlogov, da je lahko ponastavljala gesla (kot je razumeti, nekaterim svojim strankam oziroma najbrž vsaj uslužbencem B. - to niti v tožbi ni povsem natančno pojasnjeno, gl. na dnu 10. str.), to pa da je nato zlorabila, da je svojim strankam tržila te programe, česar pa naj tožnica ne bi mogla pričakovati, v prejšnjem odstavku pojasnjenega sklepanja ne spodkoplje in spreobrne. Tožničino sodelovanje s toženko (kot edino pravno podlago zanj je navajala Pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 15. 1. 2008, A 3, ki prima vista spominja na pogodbo o zaposlitvi) je trajalo zelo dolgo in je bilo vsaj v primeru toženkinega sodelovanja z B. zelo tesno, zato ni verjetno, da tožnica zdaj sporne uporabe programov ni zaznala.

12.Iz istega razloga ni odločilno, da tožnica ni imela dolžnosti nadziranja dnevniških datotek, na kar se sklicuje v pritožbi. Neoziraje se na neobstoj dolžnosti spremljanja morebitnih kršitev, ni verjetno, da spornega dostopa do programov, ki naj bi bili njena stvaritev, na kateri naj bi bila ohranila polno avtorsko pravico, v vsem navedenem času ob tesnem poslovnem sodelovanju s toženko ne bi bila opazila. To dejansko sklepanje črpa iz splošnih življenjskih izkušenj in ne pomeni nedopustnega prelaganja odgovornosti s kršitelja na imetnika avtorske pravice, kot meni pritožnica. Niti nima s tem sklepanjem dosti opraviti načelo obličnosti prenosa materialnih avtorskih pravic (prim. 80. člen ZASP): ni izključeno, da potrebna obličnost izhaja iz že navedene Pogodbe o poslovnem sodelovanju iz leta 2008 (npr. iz tožničinih nalog izvajalke iz 3. člena), o čemer zaradi še nevzpostavljene kontradiktornosti ni primerna, pa tudi ne potrebna podrobnejša analiza na tem mestu; mogoče je tudi, da potrebna obličnost izhaja iz kakšnega drugega, pa še nepredloženega sporazuma med pravdnima strankama. Spet pa je glede ob­ravnavanega vprašanja odločilno vpadljivo neskladje med dolgo trajajočim tožnici neskritim toženkinim izkoriščanjem spornih programov, da bi bilo verjetno njeno nasprotovanje.

13.Na pritožničin očitek, da njen vpogled v dnevniške datoteke še ne pomeni, da razpolaga z zadostnimi podatki o zatrjevanih kršitvah (te datoteke naj namreč ne bi beležile

„kopiranja, namestitev, distribucije ali prenosa konfiguracijskih datotek“),

odgovarjajo že zgoraj podani razlogi, da četudi je morda res tako, njena dokazna stiska ni tolikšna, kolikor je na nasprotni strani veliko breme predlaganega posega.

14.Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožnica seznanjena s toženkino pogodbo z B., vse odkar je bila ta leta 2013 sklenjena, ne drži, saj se sodišče ni konkretno opredeljevalo do trenutka tožničine seznanitve s to pogodbo. Ker jo je tožnica priložila svojemu predlogu, jo je sodišče upoštevalo kot del svoje celovite ocene, da zdaj sporna uporaba avtorizacijskega sistema s strani toženkinih strank na čelu z. B. tožnici ni bila skrita in ji je bila verjetno v znatnem obsegu poznana. Tej dokazni oceni ni kaj očitati. Pritožbeno zatrjevanje in dokazovanje, da se je z dejanskim obsegom kršitev tožnica seznanila šele maja letos (2025.), ko naj bi bila v okviru pridobivanja informacij javnega značaja pridobila dokumentacijo, katere del je tudi navedena pogodba toženka-B.B, pa pomeni nedovoljene pritožbene novote (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP).

15.Novo je v pritožbi tudi navajanje, ki bi se sicer (po kriteriju iz pravkar navedene določbe) lahko uvrščalo med dovoljene novote (podrobneje se pritožbenemu sodišču do tega ni bilo treba opredeliti), in sicer da je pritožnica po prejemu izpodbijanega sklepa ugotovila, da strežnika, v zvezi s katerima je predlagala zavarovanje dokazov, nista več javno dostopna, čeprav naj bi bila takšna dostopnost nujna za delovanje programske rešitve A. Na teh strežnikih naj bi bili ključni podatki o obsegu in načinu domnevnih kršitev tožničinih pravic, izklop strežnikov pa naj bi kazal na toženkino obrambo in zavedanje, da je kršiteljica tožničinih pravic. Tega pa v zvezi s pritožbo ni mogoče upoštevati že samo zato, ker izklop strežnikov ni izkazan. Poleg tega, tudi če je prišlo do takšnega izklopa, to ni nujno zgovorno na ta način, kot se zavzema pritožnica, in je razlaga za to lahko povsem nekaj drugega.

16.Končno je treba odgovoriti še na očitek, da to, da naj bi bili določeni podatki ali naprave zaseženi ob hišni preiskavi ali med potekom kazenskega postopka, samo po sebi še ne pomeni, da so bili ustrezno zavarovani. Prvič, pritožnica se ni soočila z utemeljitvijo s konca izpodbijanega sklepa, da na prvi stopnji ni z ničimer pojasnila, zakaj potrebuje podatke iz kazenskega postopka, tako da pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni podalo nobenega razumnega razloga za zavrnitev tožničinega predloga v tem delu, ni utemeljena. In drugič, s stališča civilnega procesnega prava se tožničin predlog v tem delu prilega tretjemu v zvezi s prvim odstavkom 226. člena ZPP, ki sta v razmerju pravila in izjeme. Pravilo (v prvem odstavku) je, da mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Kadar pa je listina pri državnem organu, sodišče listino preskrbi po uradni dolžnosti, vendar le izjemoma, ob pogoju, da sama stranka ne more doseči, da se ji listina izroči ali pokaže. Da bi bila tožnica uveljavljala kaj takšnega na prvi stopnji, v pritožbi ne uveljavlja. Očitki iz tega okvira zato ne morejo biti uspešni.

17.Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, preizkus po uradni dolžnosti pa tudi ni pokazal nobenih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP, smiselno uporabljen po napotilih iz prvega odstavka 366. člena ZPP, 15. člena ZIZ ter petega odstavka 171. člena ZASP). Sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka smiselno uporabljenega 365. člena ZPP).