Jedro

Ko pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v ustavno varovano pravico stranke do njene izjave, do enakega obravnavanja in do enakega varstva pravic, varovano na podlagi določb 14. in 22. člena Ustave RS ter navedeno utemeljuje s tem, da ni izvedlo dokaznega postopka ter predlaganih dokazov, zlasti zaslišanja M.T., kot novega dokaza, pritožba prezre, da je dokazni postopek mogoče izvesti šele na podlagi sklepa o opravi preiskave, za izdajo takega sklepa, pa morajo podatki in dokazi, na katere se sklicuje zahteva za opravo preiskave, izkazovati podlago za obstoj utemeljenega suma v smeri storitve kaznivega dejanja, ki je predmet zahteve za opravo preiskave.

Izrek

I. Pritožba oškodovanke kot tožilke, družbe P. d.o.o., se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom II Ks 23735/2017 z dne 19. 9. 2017, ko je odločalo o zahtevi preiskovalne sodnice, podane v smislu sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), o nestrinjanju z zahtevo oškodovanke kot tožilke za uvedbo preiskave zoper osumljenca (J.) pravilno J. B. in pravno osebo T. d.o.o. - v stečaju, zaradi suma storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 4. člena ter 9. točko prvega odstavka 25. člena Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) odločilo, da se zahteva za preiskavo zavrne. Po drugem odstavku 96. člena ZKP mora oškodovanka kot tožilka - družba P. d.o.o. povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper ta sklep se je oškodovanka kot tožilka pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve materialnih določb zakona in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da opravi pritožbeno obravnavo, pritožbi ugodi, ter napadeni sklep spremeni tako, da zahtevi za preiskavo v celoti ugodi, v posledici predlagane odločitve pa odloči tudi o vseh stroških postopka. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožbeno sodišče je o pritožbi odločalo na seji senata in ni opravilo pritožbene obravnave, ki jo je predlagala pritožnica. Pri tem je postopalo skladno z določbo prvega odstavka 402. člena ZKP, po kateri pritožbeno sodišče o taki pritožbi odloča vselej na seji senata.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da oškodovanka kot tožilka v ponovni zahtevi za opravo preiskave zoper osumljenca J. B. in pravno osebo T. d.o.o. - v stečaju zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1, v zvezi s 3. točko prvega odstavka 4. člena ter 9. točko prvega odstavka 25. člena ZOPOKD, ki jo je podala na podlagi določbe 409. člena ZKP, ni predložila novih dokazov, na podlagi katerih bi se senat sodišča prve stopnje (šesti odstavek 25. člena ZKP), lahko prepričal, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka zoper osumljenca in pravno osebo. Zahtevo za preiskavo je namreč utemeljila zgolj z razlogi, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z zaključki sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici Kt 22982/2014 z dne 16. 5. 2017, s katerim je državni tožilec zavrgel kazensko ovadbo, ker tudi iz ponovno zbranih obvestil policije ni bilo ugotovljeno nič drugega, kot v primeru prvotne zavrnitve zahteve za preiskavo, o kateri je odločilo prvostopno sodišče s sklepom II Ks 22458/2015 z dne 10. 9. 2015. Takrat je namreč zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje, ko je odločal o pritožbi zagovornika obdolženega J.B. zoper sklep o preiskavi št. I Kpr 22458/2015 z dne 25. 8. 2015, za isto kaznivo dejanje, zahtevo za preiskavo zavrnil, ker ni podan utemeljen sum, da bi osumljena storila naznanjeno kaznivo dejanje. V ponovni zahtevi za preiskavo z dne 31. 5. 2017, zoper katero je nesoglasje v smislu sedmega odstavka 169. člena ZKP podala preiskovalna sodnica in zahtevala, da o tem odloči senat sodišča prve stopnje, oškodovanec kot tožilec namreč ne navaja novih dokazov, na podlagi katerih bi bili izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka, temveč podaja le lastno oceno zbranih podatkov in dokazov, kateri pa so že bili predmet presoje in je o njih bilo odločeno s sklepom I Kpr 22458/2015 z dne 25. 8. 2015. 6. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadenega sklepa pravilno navaja, da gre v primeru odločanja po 409. členu ZKP za presojo, ali je iz dokaznega gradiva, na katerega se sklicuje pristojen tožilec, zaznati nove dokaze, iz katerih bi izhajal utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje ter da v obravnavani zadevi oškodovanka kot tožilka ni zadostila navedenemu zakonskemu določilu, saj ni predložila novih dokazov, ki bi bili lahko podlaga za uvedbo preiskave zoper osumljena. V zahtevi za preiskavo izraža zgolj svojo nestrinjanje z odločitvijo državnega tožilca, da zavrže kazensko ovadbo in z razlogi, ki jih ta navaja v sklepu o zavrženju, po pravilni presoji sodišča prve stopnje pa zgolj drugačno videnje in presoja v prvotnem postopku zbranega dokaznega gradiva, brez predložitve novega, ne zadošča za ponovno uvedbo oziroma nadaljevanje kazenskega postopka, vsled česar je sodišče prve stopnje odločilo, kot je razvidno iz izreka napadenega sklepa.

7. Pritožba izrek in zaključke prvostopnega sklepa neutemeljeno graja in v njih vidi kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po pritožbi bi naj namreč izrek sklepa bil nerazumljiv, nasprotoval bi naj sam sebi ali razlogom sklepa, v njem sploh naj ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa obstoja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zatrjevane kršitve pritožba z ničemer ne konkretizira, temveč povzema zgolj abstraktni opis kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V čem in zakaj bi naj bil izrek sklepa nerazumljiv, ne pojasni, prav tako pa ne pojasni v čem izrek nasprotuje sam sebi ali razlogom sklepa. Enako neobrazložena je pritožba, ko navaja, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi, ki jih ima, pa so popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Ne navaja namreč prav nobenega razloga, ki ga pogreša ali razloga, ki bi bil popolnoma nejasen in sam s seboj v nasprotju. Enako neobrazložena pa je, ko zatrjuje obstoj nasprotja med vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah, povzeto v obrazložitev sklepa in tisto, ki je navedena v posamezni listini ali zapisniku. Zato navedenim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi, saj jih ni mogoče niti preizkusiti.

8. Enako pavšalna in nekonkretizirana so pritožbena izvajanja o tem, da je sodišče prve stopnje onemogočilo oškodovanki kot tožilki izvrševanje pravice do poštenega sojenja ter v širšem pomenu ogrozilo tudi njeno pravno varnost, ter da pri izdaji izpodbijanega sklepa ni uporabilo kakšne določbe ZKP, ali pa jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Z navedenim pritožba utemeljuje obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 361. člena ZKP in kršitev z Ustavo RS zajamčenih človekovih pravic ter načel, kot to sama navaja. Pri tem pa ostaja povsem na abstraktni ravni, ne da bi navedene kršitve konkretizirala do mere, da bi bilo mogoče preizkusiti utemeljenost zatrjevanega. Ko pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v ustavno varovano pravico stranke do njene izjave, do enakega obravnavanja in do enakega varstva pravic, varovano na podlagi določb 14. in 22. člena Ustave RS ter navedeno utemeljuje s tem, da ni izvedlo dokaznega postopka ter predlaganih dokazov, zlasti zaslišanja M. T., kot novega dokaza, pritožba prezre, da je dokazni postopek mogoče izvesti šele na podlagi sklepa o opravi preiskave, za izdajo takega sklepa, pa morajo podatki in dokazi, na katere se sklicuje zahteva za opravo preiskave, izkazovati podlago za obstoj utemeljenega suma v smeri storitve kaznivega dejanja, ki je predmet zahteve za opravo preiskave. Pri tem pritožba prezre tudi, da je bila zahteva za opravo preiskave zavrnjena že s sklepom prvostopnega sodišča I Kpr 22458/2015 z dne 25. 8. 2015, ponovna zahteva pa lahko, upoštevajoč določbo 409. člena ZKP, temelji le na predložitvi novega dokaza ali dokazov, na osnovi katerih se lahko senat (šesti odstavek 25. člena ZKP) prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka. Že iz obrazložitve sklepa o zavrženju kazenske ovadbe družbe P. d.o.o., ki ga je izdalo Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici, Kt 22982/2014 z dne 16. 5. 2017, je razvidno, da je navedeno državno tožilstvo 31. 1. 2017 od PP Ptuj zahtevalo dopolnitev ovadbe in dne 2. 3. 2017 prejelo uradne zaznamke o razgovorih opravljenih z D. T., M. T., L. Č., M.F.. in J. B. ter ugotovilo, da slednji v ponovnih razgovorih niso povedali nič novega in za zadevo nič pomembnega, kar velja tudi za M. T. Na osnovi navedenega dokaznega gradiva je sodišče prve stopnje o odločanju o nesoglasju preiskovalne sodnice z zahtevo oprave preiskave na podlagi 409. člena ZKP ugotovilo, da niso predloženi novi dokazi, zaradi česar zahteva ne daje podlage za uvedbo oziroma nadaljevanje kazenskega postopka in je odločilo, kot izhaja iz izreka napadenega sklepa (točka 4 obrazložitve). Vsled navedenega pritožbenim zatrjevanjem o kršitvi Ustave RS, ni mogoče pritrditi.

9. Po obrazloženem in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar kar bi povzročilo dvom o pravilnosti napadenega sklepa, je bilo o pritožbi odločiti, kot je razvidno iz točke I. izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah drugega odstavka 96. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po ZST-1 in tar. št. 7222 Taksne tarife.