Jedro

V zadevi je sporen pogoj za dodelitev spodbude iz javnega poziva, konkretno neupoštevanje dejstva, da v kraju, kjer tožnik gradi objekt, ni možnosti priklopa na zemeljski plin kot prednostni energent z ozirom na določbe relevantnega odloka. Vendar tožnik, ko napada izpodbijano odločitev, prezre dvoje: 1. da gre pri odloku za akt, s katerim se načrtujejo in torej za bodočnost določajo ukrepi, ki naj bi zmanjšali onesnaženost zraka, 2. da gre za dodeljevanje (nepovratne finančne) spodbude in s tem za enega od ukrepov, ki naj bi pripomogel k načrtovanemu zmanjšanju onesnaževanja. Zato za odločitev in tudi za predpisovanje pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za dodelitev spodbude, ni bistvena obstoječa možnost načina ogrevanja, temveč kakšni so načrti v bodoče. V tej zvezi so določbe odloka in s tem tudi javnega razpisa jasne: glede na načrtovano zmanjšanje onesnaževanja zraka z delci PM10 in s tem povezani prednostni način ogrevanja stavb z uporabo zemeljskega plina, se (lahko) pokaže, da do nepovratnih finančnih spodbud niso upravičeni tisti, ki vgrajujejo kotle na lesno biomaso oziroma ki nameravajo vgrajevati električne toplotne črpalke. Pri tem seveda niti en niti drugi način ogrevanja nista prepovedana, ni pa ju mogoče spodbujati z nepovratnimi finančnimi sredstvi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je v postopku Javnega poziva 24SUB-OB14 Nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energijske učinkovitosti stanovanjskih stavb vlogo tožnika za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep vgradnja toplotne črpalke za pripravo sanitarne tople vode in/ali centralno ogrevanje stanovanjske stavbe z izpodbijano odločbo zavrnila.

Iz obrazložitve sledi, da je tožnik dne 10. 3. 2014 dal vlogo na Javni poziv ter pri tem v 3. točki obrazca navedel, da bo naložba izvedena na novogradnji, ki se nahaja na ulici … v A., ki stoji na parceli št. ... in ... k.o. A. Vlogi je priložil ponudbo izvajalca zadevne naložbe ter kopijo gradbenega dovoljenja za omenjeno gradnjo.

Iz obrazložitve nadalje sledi, da v skladu z Javnim pozivom (četrti odstavek razdelka C 1. točke) nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe na območju s sprejetim odlokom o načrtu za kakovost zraka ne more biti dodeljena, če občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Odlok o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju Odlok) v 2. členu določa, da je aglomeracija Ljubljana, ki obsega območje Mestne občine Ljubljana, območje največje obremenjenosti z delci PM(10). Nadalje v drugem odstavku 4. člena določa, da upravičenci do spodbud za zamenjavo kotlov na katerokoli vrsto goriv z novimi kotli na lesno biomaso in vgradnjo električnih toplotnih črpalk za ogrevanje stavb iz predpisa, ki ureja spodbujanje učinkovite rabe energije in rabe obnovljivih virov energije, in predpisa, ki ureja zagotavljanje prihrankov energije pri končnih odjemalcih, do teh spodbud niso upravičeni na območju, kjer je z občinskimi akti ali lokalnim energetskim konceptom kot prednostni način ogrevanja stavb določeno daljinsko ogrevanje. Če je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina, upravičenci do spodbud niso upravičeni do spodbud za zamenjavo kotlov na vse vrste goriv z novimi kotli na lesno biomaso in vgradnjo električnih toplotnih črpalk. Odlok v četrtem odstavku 4. člena določa še, da občina za namen dodeljevanja subvencij zagotovi Eko skladu podatke o meji območja iz 2. člena Odloka na parcelo natančno in podatke o mejah območij, kjer je kot prednostni način ogrevanja določeno daljinsko ogrevanje ali uporaba zemeljskega plina, prav tako na zemljiško parcelo natančno.

Iz obrazložitve sledi še, da je tožena stranka v postopku odločanja tožniku posredovala poročilo, v katerem se na podlagi podatkov iz vloge in citiranih določb Javnega poziva in Odloka ugotavlja, da se zadevna stavba nahaja na območju, kjer je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina, ter da zato spodbuda za vgradnjo električne toplotne črpalke skladno z določbami Javnega poziva in Odloka ne more biti dodeljena. V zvezi s tožnikovim ugovorom na poročilo pa pojasni, da jo zavezujejo Odlok, ki jasno določa pogoje za pridobitev nepovratne finančne spodbude ter podatki, ki jih posreduje Mestna občina o območju, na katerem je kot prednostni način ogrevanja stavb določeno daljinsko ogrevanje oziroma uporaba zemeljskega plina, ter da zato tožnikovih navedb o neobstoju plinskega omrežja na določenem območju ni mogoče upoštevati.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da v A. zemeljskega plina še vedno ni in ga še nekaj časa ne bo, kar pomeni, da tožnik tega vira ne more uporabljati kot vir za ogrevanje. Podatki v novem Odloku so zato napačni, kar vedo tako tisti, ki so Odlok napisali kot tudi tožena stranka. S tem je tožnik postavljen v diskriminatorni položaj nasproti tistim, ki so v preteklih letih na tem področju subvencijo dobili, saj se položaj ni prav nič spremenil. Postavljen pa je tožnik tudi v slabši položaj nasproti tistim občanom v Sloveniji, ki imajo enake možnosti ogrevanja, pa subvencijo dobijo. Po mnenju tožnika bi morala tožena stranka upoštevati dejansko stanje oziroma ne bi smela upoštevati Odloka, ki vsebuje napačen podatek, temveč bi morala upoštevati odloke iz prejšnjih let, dokler se napaka ne odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru poudarja, da jo zavezuje načelo materialne zakonitosti in da je bila zato zavezana odločiti na podlagi podatkov o prednostnem načinu ogrevanja ob upoštevanju četrtega odstavka razdelka C 1 določb Javnega poziva ter drugega in četrtega odstavka 4. člena Odloka. V zvezi z očitkom o diskriminatornosti pa poudari, da so bile vse stranke v postopkih dodelitve nepovratne finančne spodbude na prejšnjih javnih pozivih in na zadevnem Javnem pozivu že od objave pozivov seznanjene z njihovo vsebino. Tako je tožnik vedel, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje toplotne črpalke na območju s sprejetim odlokom o načrtu za kakovost zraka ne more biti dodeljena, če občinski ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Pri tem gre za bistveno različen pravni oziroma dejanski položaj z ozirom na upravičence iz preteklih javnih pozivov, ko le-ti omejitev še niso vsebovali in ko tudi še ni bil sprejet Odlok, ki omejitve predpisuje. Načelo enakega obravnavanja zato po prepričanju tožene stranke z ozirom na vlagatelje iz prejšnjih javnih pozivov ni bilo kršeno. Prav tako pa ni bilo kršeno načelo enakega obravnavanja v razmerju do ostalih državljanov v Sloveniji, saj v občinah, kjer so bili sprejeti odloki, prav tako in na enak način veljajo omejitve iz poziva. Odloki pa so bili (na podlagi Uredbe o kakovosti zunanjega zraka) izdani le v tistih primerih oziroma za tista območja, kjer raven onesnaženosti zraka presega kritično mejo, ki je določena s predpisi. Nasprotno za občine, kjer raven onesnaženosti zraka kritične meje ne presega, odloki niso bili potrebni in zato omejitev, ki bi vplivala na odločitev o pravici do nepovratne finančne spodbude, ni bila podana. Zahteva po enakopravnem obravnavanju vseh vlagateljev pa je bila varovana tudi v okviru posameznega postopka, in sicer je bila vsem vlagateljem zagotovljena pravica pod enakimi pogoji sodelovati v postopku poziva in se potegovati za razpisana sredstva.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi dejansko stanje ni sporno. Tako ni spora o tem, da se predmetna stavba, kot to izhaja iz grafičnega prikaza Občinskega prostorskega načrta Mestne občine Ljubljana, nahaja na parceli št. ... in ..., obe k.o. A., kjer je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina. Sporno tudi ni besedilo Javnega poziva oziroma Odloka, na katero se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, kot takšno. Sporna je vsebina Odloka in s tem pogoj za dodelitev spodbude iz Javnega poziva, konkretno neupoštevanje dejstva, da v A., kjer tožnik gradi zadevni objekt, ni možnosti priklopa na zemeljski plin, ki predstavlja prednostni energent z ozirom na določbe Odloka. Vendar pa tožnik pri tem, ko napada izpodbijano odločitev, prezre dvoje: 1. da gre pri Odloku za akt, s katerim se načrtujejo1 in torej za bodočnost določajo ukrepi, ki naj bi zmanjšali onesnaženost zraka 2. da gre v konkretnem primeru za dodeljevanje (nepovratne finančne) spodbude in s tem za enega od ukrepov, ki naj bi pripomogel k uresničevanju zastavljenega cilja – to je, k načrtovanemu zmanjšanju onesnaževanja. Zato za odločitev in tudi za predpisovanje pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za dodelitev spodbude, ni bistvena obstoječa možnost načina ogrevanja, temveč je bistveno, kakšni so v tej zvezi načrti v bodoče. V tej zvezi pa so določbe Odloka in s tem tudi javnega razpisa jasne: glede na načrtovano zmanjšanje onesnaževanja zraka z delci PM10 in s tem povezani prednostni način ogrevanja stavb z uporabo zemeljskega plina, se (lahko) pokaže, da do nepovratnih finančnih spodbud niso upravičeni tisti, ki vgrajujejo kotle na lesno biomaso oziroma ki nameravajo vgrajevati električne toplotne črpalke. Pri tem seveda ne en ne drugi način ogrevanja nista prepovedana, ni pa ju mogoče z ozirom na sprejeti energetski koncept spodbujati z nepovratnimi finančnimi sredstvi. Zato ni mogoče slediti navedbam tožnika, da je v Odloku (in s tem tudi v Javnem pozivu) napisan nesmisel, tako kot tudi ni mogoče slediti zahtevi, da bi bilo treba v konkretnem primeru upoštevati zatečeno dejansko stanje, to je, da v A. (še) ni zemeljskega plina.

Slediti pa tudi ni mogoče tožbenim očitkom, po katerih je tožena stranka tožnika postavila s svojo odločitvijo v neenak položaj nasproti tistim vlagateljem, ki so v preteklih letih dobili subvencijo oziroma tistim občanom v Sloveniji, ki imajo enake možnosti ogrevanja, pa subvencijo dobijo. Kot tožniku obširno pojasni že tožena stranka v odgovoru na tožbo, je tožnikov položaj tako v prvem kot v drugem primeru različen in zato narekuje tudi drugačno odločitev. V primeru prejšnjih javnih razpisov oziroma pozivov še ni bil sprejet zadevni Odlok in zato tudi razpisi niso vsebovali sporne omejitve, kar pomeni, da razlikovanje utemeljeno temelji na drugačnem pravnem stanju, kot je veljalo ob predhodnih razpisih. Ko gre za druge prosilce po zadevnem Javnem pozivu, pa razlikovanje temelji na drugačnem dejanskem položaju, saj položaj tožnika, ki živi v A. in s tem na območju največje obremenjenosti z delci PM10, ni enak položaju prosilcev, ki živijo na območjih, kjer presežene kritične onesnaženosti zraka ni in zato uporabe energentov ni bilo potrebno omejiti z odlokom.

V ostalem tožnik ugovorov nima. Sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.