Jedro

V obravnavani zadevi je nesporno, da se predmetni objekti nahajajo na zemljišču, ki z zemljiščem, na katerem stoji osnovni objekt, ni povezano, zato po presoji sodišča ni mogoče reči, da gre za gradnjo na zemljiški parceli, ki pripada stavbi, h kateri se gradijo, tudi če bi objekti po funkciji služili osnovni stavbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje asfaltiranega parkirišča tlorisne izmere 12,5 m x 10,3 m, dveh samostojnih enokapnih kovinskih nadstreškov tlorisnih izmer 5,9 m x 5,5 m in armiranobetonskega opornega zidu debeline 20 cm, višine do 50 cm, v skupni dolžini 43 m na zemljišču parc. št. 32/6 in 32/7, obe k.o. …. V 1. točki izreka jima je naložila, da morata ustaviti nadaljnjo gradnjo navedenih objektov, v 2. točki pa, da morata objekta odstraniti v roku enega meseca od prejema odločbe in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje, sicer se bo v skladu s 4. točko izreka začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah. V 3. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V 5. in 6. točki izreka je bilo odločeno, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da sta bila tožnika investitorja navedenih objektov, zgrajenih leta 2011, in da za gradnjo nista pridobila gradbenega dovoljenja. Gradbeni inšpektor je ugotovil, da so predmetni objekti zgrajeni na parcelah št. 32/6 in 32/7, obe k.o. …, ki nista povezani z zemljiščem, ki pripada osnovnemu objektu (stanovanjski hiši), saj je vmes občinska cesta. Tako ni izpolnjen pogoj iz 4. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba), ki v 2. alineji za nezahtevne in enostavne objekte določa, da so objekti za lastne potrebe lahko zgrajeni le na zemljiških parcelah, ki pripadajo stavbi, h kateri se gradijo, in sicer najdlje za čas njenega obstoja. Izrek inšpekcijskega ukrepa je utemeljil na 152. členu ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je v postopku odločanja o pritožbi tožnikov zoper izpodbijano odločbo odpravil 1. in 3. točko izpodbijane odločbe in ju nadomestil z novima, s katerima je delno spremenil dimenzije in lego kovinskih nadstreškov ter dopolnil prepovedi iz 158. člena ZGO-1, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Pritožbene ugovore, da gre za utrjeno dvorišče in ne za parkirišče, je zavrnil z navedbo, da ni zgrajeno na zemljiški parceli, ki pripada stavbi, njegova namembnost pa je razvidna tudi iz ugotovitev inšpekcijskih ogledov. Poleg tega morajo biti po prostorskem aktu nezahtevni in enostavni objekti postavljeni v gradbeno linijo osnovnega objekta, pri čemer mora biti upoštevana tudi gradbena in regulacijska meja. Glede nadstreškov je ugotovil, da ne ustrezata definiciji nadstreška iz točke a 13. člena Uredbe, saj ne predstavljata strehe nad vhodom v objekt. Poleg tega tudi nista postavljena v gradbeno linijo osnovnega objekta, niti ni upoštevana regulacijska linija.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da Uredba v drugem odstavku 4. člena ne določa, da so objekti za lastne potrebe lahko zgrajeni le na zemljiških parcelah, ki pripadajo stavbi, h kateri se gradijo. Glede na vsebino podzakonskega akta je smiselno, da gre za zemljiške parcele, ki sestavljajo gradbeno parcelo, ta pa sestavlja zemljišče pod stavbo in zemljišče, nujno potrebno za redno uporabo stavbe, torej tudi pot v hišo, parkirna mesta, mesta za zabojnike za smeti, otroška igrišča, zelene površine. Navajata, da stanovanjska stavba stoji na parceli 33/10, ki nima zadostnih površin za parkiranje avtomobilov, predvsem pa ne za parkiranje vozil gostov in niti ne izpolnjuje pogoja minimalne velikosti gradbene parcele, kot jo za gradnjo določa Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Domžale (Uradni vestnik občine Domžale št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju PUP).

Res je, da parceli št. 32/6 in 32/7 ne mejita na parcelo, na kateri stoji stanovanjska stavba, saj je med njimi javna cesta. Vendar pa ta javna cesta služi le za dovoz in dostop, in ne gre za cesto javnega pomena. Zato ta okoliščina ne more omajati definicije gradbene parcele po ZGO-1, niti določil prostorskih aktov, ki določajo minimalno velikost gradbene parcele za enodružinsko stanovanjsko hišo. Pri tem se sklicujeta tudi na Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, po katerem mora biti za vsako stanovanje zagotovljeno najmanj eno parkirno mesto.

Ne strinjata se tudi s presojo upravnega organa druge stopnje, da je eden izmed pogojev za nadstrešek, da predstavlja streho pred vhodom v objekt. Streha pred vhodom v objekt namreč ne more biti streha, namenjena zaščiti motornih vozil, kar pomeni, da v citiranem besedilu manjka morda ločilo dvopičje, morda ponovitev besede „streha“ ali nekaj podobnega. Pritožbeni organ pa tudi ni odgovoril, zakaj asfaltirano parkirišče spada med manj zahtevne objekte, za katerega tožnika potrebujeta gradbeno dovoljenje. Predlagata, naj sodišče izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje, njima pa prizna povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja razloge, zakaj meni, da je izpodbijana odločitev pravilna, tožba pa neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor na podlagi 152. člena ZGO-1 odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

ZGO-1 v 3. členu določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Skladno s 3.a členom ZGO-1 se brez gradbenega dovoljenja lahko začne le gradnja enostavnega objekta. Enostavni objekti so podrobneje opredeljeni v času odločanja veljavni Uredbi, ki v 12. členu določa, da se objekt šteje za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, če so skupaj izpolnjeni naslednji pogoji, in sicer da je objekt v tej uredbi izrecno določen kot enostavni objekt (1. alineja), da ima investitor pravico graditi na zemljišču, na katerem namerava zgraditi objekt (2. alineja), da gradnja objekta ni v nasprotju s prostorskimi akti (3. alineja) in da so upoštevani vsi pogoji in zahteve za gradnjo enostavnega objekta, določeni z uredbo (4. alineja).

V zadevi ni sporno, da sta tožnika na zemljišču s parc. št. 32/6 in 32/7, obe k.o. ..., zgradila v izreku odločbe opisane objekte. Prav tako ni sporno, da za gradnjo navedenih objektov nista pridobila gradbenega dovoljenja. Sporno pa je, ali bi za izvedeno gradnjo morala pridobiti gradbeno dovoljenje, ali pa gre za gradnjo enostavnih objektov za lastne potrebe, za katero ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja.

Izpodbijana odločba temelji na stališču, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj iz prve alineje drugega odstavka 4. člena Uredbe, ki mora biti izpolnjen za gradnjo enostavnih objektov za lastne potrebe, po katerem so objekti za lastne potrebe lahko zgrajeni le na zemljiških parcelah, ki pripadajo stavbi, h kateri se gradijo, in sicer najdlje za čas njenega obstoja. Toženka je namreč ugotovila, da zemljišče, na katerem se nahajajo predmetni objekti, ni povezano z zemljiščem, ki pripada osnovnemu objektu, saj je vmes občinska cesta.

Po presoji sodišča pojem zemljiška parcela, ki pripada stavbi, ustreza pojmu stavbnega zemljišča po 24. točki prvega odstavka 2. člena ZPNačrt, ki obsega zemljiško parcelo oziroma več zemljiških parcel ali njihovih delov na katerih je zgrajen objekt, oziroma zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov. Glede na omenjeno definicijo stavbnega zemljišča površina stavbnega zemljišča ne pomeni avtomatično površine celotne zemljiške parcele, na kateri stoji objekt, in ne zgolj zemljiške parcele, na kateri stoji objekt, ampak zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oz. na katerem je predviden objekt in na katerem se urejene površine, ki služijo oz. je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu. To pomeni, da zemljiška parcela, ki pripada stavbi, tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (kar po starem pojmovanju ustreza pojmu stavbišče), in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu (kar po starem pojmovanju ustreza pojmu funkcionalno zemljišče), ki pa skupaj tvorita enotno zemljišče. Da gre pri stavbnem zemljišču za enotno zemljišče, kaže tudi definicija pojma gradbena parcela iz danes neobstoječe 6.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki je bil primerljiv pojmu stavbnega zemljišča in na katero se sklicujeta tudi tožnika, po kateri je gradbena parcela zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov /..../. V primeru razlage, kot jo zagovarjata tožnika bi bilo v zakonskem besedilu navedeno, da je gradbena parcela zemljišče ali več zemljišč, sestavljenih iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov /.../.

Poleg tega je po omenjeni definiciji iz ZPNačrt zemljiška parcela tudi parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov. Občina načrt parcelacije (zemljiške parcele) določi z OPPN (4. točka prvega odstavka 56. člena ZPNačrt), ZPNačrt pa občinam ne omogoča, da bi posamezne zemljiške parcele delile na več nepovezanih delov.

Ker je v obravnavani zadevi nesporno, da se predmetni objekti nahajajo na zemljišču, ki z zemljiščem, na katerem stoji osnovni objekt, ni povezano, tudi po presoji sodišča ni mogoče reči, da gre za gradnjo na zemljiški parceli, ki pripada stavbi, h kateri se gradijo, tudi če bi objekti po funkciji služili osnovni stavbi.

Zahteva iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 4. člena Uredbe glede gradnje objektov za lastne potrebe zato ni izpolnjena. Navedeno pomeni, da v obravnavanem primeru niso upoštevani vsi pogoji in zahteve za gradnjo enostavnega objekta, določeni z Uredbo (4. alineja 12. člena Uredbe), zato se predmetnih objektov glede na 12. člen Uredbe ne šteje za enostavne objekte, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Za vse predmetne objekte bi zato tožnika morala pridobiti gradbeno dovoljenje.

Vprašanji, ali gre pri pri objektu izmere 12,5 m x 10,3 m, izvedenemu iz gramoza, nasutega s peskom in prevlečenem z asfaltno prevleko za utrjeno dvorišče ali parkirišče in ali nadstreška izpolnjujeta pogoje za enostavni objekt, zato za odločitev nista pomembni.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.